Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Humanitarnost, dobrodelnost, solidarnost so besede, ki opisujejo pomoč drugim. Solidarnost in z njo povezani altruizem sta temeljni vrednoti in moralni zapovedi v odnosu človeka do sočloveka. Hkrati pa je solidarnost nujen in zadosten pogoj za obstoj skupnosti. Številne humanitarne organizacije oziroma t.i. tretji sektor odgovarja na potrebe ljudi, ki se povečujejo. Je skrb za sočloveka in empatija biološki ali sociološki fenomen? Smo Slovenci dobrodelni? Kje je meja humanitarnosti in ali smo v humanitarnem ravnanju lahko celo diskriminatorni? Na ta vprašanja nam bodo odgovarjali prof. dr. Zinka Kolarič, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, izr. prof. dr. Vesna V. Godina in prof. dr. Igor Pribac.
Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati. Kaj pa, če bi vstopili na vlak recimo v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval ogromen observatorij? Za vse to so obstajali celo načrti ... Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za »modernizacijo« Triglava.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Migracije najbolj izobraženih kadrov so v času globalizacije neizogibne. Še več, mobilnost znanstvenikov je lahko pozitiven dejavnik, če je selitev kratkotrajna in če se vrnejo v domovino z novim znanjem in izkušnjami. Zakaj najviše izobraženi kadri in znanstveniki zapuščajo državo? Gre za beg ali kroženje možganov? O razlogih za odhod v tujino bodo spregovorili številni Slovenci, ki delajo v tujini na različnih znanstvenih področjih, kot tudi tisti, ki so se iz tujine že vrnili. Njihove zgodbe bosta dopolnjevala doc. dr. Milena Bevc in prof. dr. Jadran Lenarčič. Scenaristka Katja Stamboldžioski, režiserka Ita Obersnu, direktor fotografije Aleš Živec, montažerka Mateja Pevec.
Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.
“Zadnja coprnica v Ljubljani” O Anici Gorjup, obtoženi čarovništva, ni veliko znanega. O njenem obstoju sklepamo le iz štiristo let starega rabljevega računa. V njem je natančno popisano, kako so jo naši predniki mučili in pozneje usmrtili. S sogovorniki se sprehodimo po srednjeveški Ljubljani, se pogovarjamo o zgodovini čarovniških procesov ter razmišljamo o tem, kakšna oseba je bila naša žrtev, Anica Gorjup, v resnici. Scenarij: Iza Strehar Režija: Urban Zorko
Kaj nam pomeni obleka, zakaj je potrošniška kultura naravnana v nove in nove nakupe, kako smo povezani s svetovno tekstilno industrijo in kakšne probleme prinaša modna industrija kot ena največjih industrij v svetu tako iz okoljevarstvenega, socialnega in gospodarskega vidika? In kaj je trajnostna moda, kakšne so alternative – od izmenjevalnic in oblačil iz druge roke do njihove modne nadgradnje za nove modne kreacije in recikliranja? Odgovore nam bodo nizali prof. dr. Breda Luthar, Peter Movrin, prof. Almira Sadar in Simona Lampe, spoznali pa bomo nekatere primere dobre prakse pri izmenjavi in recikliranju oblačil.
Fotografije mladih, lepih teles in nasmejanih obrazov, slogani o tem, da je treba življenje zajemati z veliko žlico, reklamni oglasi, da je treba uživati in biti srečen … A kaj sreča sploh je, kaj užitek in kaj življenjsko zadovoljstvo? V želji po iskanju sreče odrivamo na stran vse, kar je negativno in neprijetno, hlastamo za novim in lepim, iščemo in kupujemo, medtem pa pozabljamo, da je sreča izmuzljiva, vedno korak pred nami in nikoli zares trajno ulovljiva.
Fotografiranje je danes postalo sestavni del našega življenja. Fotografiramo svoje bližnje, pomembne dogodke, hrano, sebe. In tako nastanejo sebki, jazki, svojki, fotografski avtoportreti. Selfiji! Selfije popravljamo, olepšujemo in iz njih odstranimo vse, česar ne maramo. Nekaterim se tako zdijo izraz naše samovšečnosti, drugi vidijo v tem priložnost za samopromocijo, spet tretji način, kako se za trenutek iztrgati iz neusmiljenega kolesja časa in minljivosti. Selfiji kot fenomen mlajših in starejših ter krik novodobnega imperativa biti navzoči in videni.
Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos.
Veliko delamo. Precej hitimo. Težko se ustavimo. Živimo v času, ko zares nimamo časa. Ali pa si ga samo ne vzamemo, ker se nam zdi, da bi ga bilo nespodobno imeti na pretek. Delovni procesi nas namreč nagovarjajo k nenehni navzočnosti, hitri odzivnosti, stalni dosegljivosti; bili pa naj bi kar se da hitri, produktivni in učinkoviti. Kateri procesi so pripeljali do ideje maksimalnega izkoristka časa, zakaj nas je praznega časa strah in kaj nas je o času in naglici naučila ustavitev javnega življenja?
Krajši portret Sergeja Kapusa je del dokumentarne serije Zapeljevanje pogleda. Slikarja so vselej zanimali kontrastni prehodi med barvami. Geometrijske kompozicije je nizal na velika platna, ki so bila pogosto nepravilnih oblik, in raziskoval, kako lahko že majhna sprememba v detajlu vpliva na celoto. Gosti akrilni nanosi so izzvali močne vizualne učinke. Na sliko je gledal kot umetnostni zgodovinar, v ospredju njegovega teoretskega zanimanja je bila slovenska moderna, najbolj pa Jožef Petkovšek.
Podnebne spremembe, upad biotske raznovrstnosti, milijoni živalskih in rastlinskih vrst tik pred izumrtjem. To so dejstva antropocena – veka, ki mu vlada človek. Vse našteto pravzaprav ni težava za planet, ampak za ljudi, ker se spreminjajo življenjske razmere v naravi, v kakršni se je razvila človeška vrsta. Kakšna je prihodnost narave pri nas in kakšna je tudi naša prihodnost, smo raziskali v tretjem delu Stanja narave v Sloveniji. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Še pred nekaj desetletji je veljalo, da je oče glavni finančni steber družine, veliko bolj kot na vzgojo pa je vplival na finančno in socialno skrb za družino. Z vrsto družbenih sprememb pa se je njegovo mesto v družini začelo spreminjati. Današnji očetje želijo sodelovati pri negi in vzgoji otrok in si s partnericami delijo tudi druga gospodinjska opravila. Kako sodobni očetje doživljajo svojo novo vlogo? In kako njihove partnerice? So se z novimi oblikami očetovstva preoblikovale tudi moško-ženske vloge?
Visoke ravne smreke, plakati, transparenti, lesene rože, inovativne skulpture, prometni znaki, natlačene lutke, različni predmeti obešeni na visoka debla brez lubja, vse to in še več so lahko rojstnodnevni mlaji. Pogosto jih srečujemo na podeželju, a tudi v mestnih središčih niso več redkost. Ne glede na velikost, obliko in postavitev, izražajo ustvarjalnost in izvirnost, postavljanje mlaja pa je vselej družaben dogodek, ki bistveno prispeva k ohranjanju skupnosti.
Tehnologija ima v našem življenju pomembno vlogo in težko si predstavljamo vsakdan brez uporabe računalnikov, telefonov ali kakršnih koli drugih zaslonov. Kje je meja med uporabo in zlorabo, kdaj smo odvisni in kdaj zasvojeni, kolikšna uporaba zaslonov je še sprejemljiva in kje iskati pravo ravnovesje med delom, zabavo in komunikacijo na zaslonih? V izobraževalno-dokumentarnem feljtonu so nam svoje zgodbe zaupali tisti, ki so se srečali s prekomerno rabo in tisti, ki so se zavedali, da je pravo življenje mogoče najti le v realnem, in ne v virtualnem svetu. Scenarij: Nina Cijan Režija: Alma Lapajne
Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
Neveljaven email naslov