Z Mirjano Šernek sva se srečali pri njej doma. Pričakala me je skrbno naličena, v čudoviti obleki in visokih petah. »Od nekdaj sem bila rada urejena,« je mimogrede povedala. Spretno se je sprehodila do kavča in me prijazno povabila, naj prisedem. Njena prijateljica, ki ji je pomagala pri ličenju in izbiri oblačil, je pred naju postavila kavo in piškote ter se poslovila. Mirjanine prodorne modre oči so se zazrle vame, kot bi me videle, in s svojo energijo me je popolnoma očarala.
Prihajate iz vasice blizu Zaječarja v Srbiji. Pri 11 letih ste zaradi visokega očesnega pritiska (glavkoma) oslepeli in šolanje nadaljevali v ustanovah za slepe in slabovidne v Srbiji. Kdaj ste prišli v Slovenijo?
Starši so se iz ekonomskih razlogov preselili v Slovenijo, že ko sem jaz bila še v osnovni šoli. Do 19. leta sem prihajala v Slovenijo le med počitnicami in ob kakšnem koncu tedna. V okolju, kjer so stanovali moji starši, so živeli večinoma priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije, ki so govorili srbsko, tako da se s slovenskim jezikom takrat nisem srečala.
Izobrazila sem se v telekomunikacijskih vedah, bila sem del še zadnje generacije usmerjenega izobraževanja. Ker nisem znala jezika, sem se morala po prihodu v Slovenijo dodatno izobraževati v Centru za slepe in slabovidne Škofja Loka, saj je bil to pogoj za zaposlitev.
Iz tega obdobja imate kar nekaj anekdot, ki so zelo zabavne, saj ob prihodu še niste obvladali slovenskega jezika. Nam poveste katero od njih?
Prihod v novo okolje je vsekakor šok za mladega človeka, sploh če si slep. Čeprav prideš v okolje, kjer so po svoje tebi enaki – tudi moji sošolci in sošolke so bili slabovidni in slepi –, so to različni ljudje z različnimi značaji. Spomnim se, da so mi največ preglavic povzročala različna narečja. Ljubljančani so drugače govorili kot recimo nekdo iz Prekmurja, Koroške ali s štajerskega konca, in to je bila zame čista zmeda. Po drugi strani pa je bilo zabavno.
Kako so vas sprejeli sošolci in druga okolica?
Počutila sem se sprejeto. Na začetku so mi sicer govorili Bosanka. Pojasnila sem jim, da Beograd ni v Bosni, in zdi se mi, da so potem razumeli. Pozneje, ko sem bila jaz tista, ki sem jim pri učnih urah samoupravljanja pojasnjevala, kako in kaj, so me pa čisto sprejeli. (smeh)
Je bilo v tistem času težko najti službo?
Moram priznati, da sem si želela študirati psihologijo, in to so mi tudi svetovali, saj je bil moj šolski uspeh v Beogradu odličen, tukaj pa je bilo zaradi jezika malce slabše. Ampak v tistem času sem razmišljala, kako si bom ustvarila družino in kako bom lahko čim prej samostojna. Zato sem si prizadevala, da bi čim prej dobila službo, študij sem imela v mislih za pozneje. Takrat je bil študij slepih in slabovidnih velik zalogaj, danes je to veliko lažje, je pa res, da tudi danes slepi in slabovidni težko dobijo zaposlitev. Tudi jaz sem napisala veliko prošenj in ena od direktoric mi je takrat dejala: »Vaše delovno mesto je v osmem nadstropju, kdo vas bo pa tja nesel?« Jaz sem že takrat nosila visoke pete, zato me je njeno vprašanje presenetilo, saj nisem bila gibalno ovirana. Ljudje so se bali, ker niso imeli dovolj znanja. Niso razumeli, da slepi lahko čisto normalno funkcioniramo, da smo čisto normalni ljudje in imamo enake tegobe, enake radosti in želje kot vsi drugi. Tudi mi se znamo razjokati, spreti, se razveseliti, živeti normalno življenje.
Na koncu ste dobili službo na Ljubljanski banki?
Uspelo mi je s svojo pozitivno trmo. Nadrejeni me je takrat vprašal, kako bom naredila obsežen imenik vseh zaposlenih v Ljubljanski banki, in zagotovila sem mu, da ga bom napisala v treh dneh. Tako je tudi bilo. Vse sem pisala na posebni kovinski tablici za brajevo pisavo in na koncu, sicer sem imela krvave prste, mi je uspelo. Nadrejeni mi je čestital in mi rekel, da ne dvomi, da bom najboljša telefonistka. Imela sem krasne sodelavce, ki so še danes moji prijatelji, in na službene dni imam krasne spomine. Ne nazadnje sem tam spoznala tudi svojega Milana.
Z Milanom sta si ustvarila družino. Vajina sin in hči sta zdaj že odrasla, imate tudi dva vnučka. Kako pa je bilo takrat, ko ste se odločili za otroke, vas je družba obsojala?
Nekateri so se zgražali, drugi ne. Vsi, ki so me poznali, so vedeli, kaj zmorem. Mnogi ljudje so med pogovorom z menoj pozabili, da ne vidim. Ampak vseeno je bilo starševstvo zame izziv. Otrok nisem mogla sama peljati ven, tudi previjanje je bil na začetku težavno. Prvič sem svojega prvorojenca skopala pri dveh mesecih. A sčasoma sem se vsega naučila in je bilo vse skupaj mala malica, predvsem pa neizmerna sreča in veselje. Seveda mi je največ pomagal moj mož, z njim sva bila eno.
Kako pa sta otroka sprejela dejstvo, da je njuna mama slepa?
Zanju je bila to najnormalnejša stvar na svetu, saj sta z menoj odraščala. Imela sta čisto običajno otroštvo, njuna mama in oče sta kuhala, šivala, pospravljala, likala, hodila v službo in se družila z drugimi. Res je tudi, da je bila večina najinih prijateljev videčih. In tudi oni so pomagali. Prijateljice iz službe so včasih mojima otrokoma postrigle nohtke, včasih so same od sebe vzele metlo in pometle stanovanje. Tudi jaz sem ga pometala, a sem to delala bosa in je bilo precej zamudno. Potem sem na kolenih tudi pomila po tleh. Zdaj tega ne smem več, saj mi je zdravnica zaradi poškodovane hrbtenice to strogo prepovedala. Z Milanom sva se resnično trudila, da najina otroka moje slepote ne bi čutila kot neko oviro in mislim, da nama je uspelo.
Z možem sta se ves čas trudila rušiti tabuje o slepih in slabovidnih.
Res je. Za to sva izkoristila vsako predstavitev moje poezije. Pred dvema letoma sva obiskala otroke v vrtcu in jim poskušala opisati, kako je biti slep. Menim, da je to zelo pomembno, saj sta slepota in slabovidnost hendikepa, ki lahko doletita marsikoga. Če že kot otrok razumeš, kaj pomeni neka invalidnost, se potem lažje s tem soočaš v odrasli dobi. Otroci so postavljali vprašanja: »Kako najdete hišo, kako najdete usta, kako veste, koliko zobne paste iztisnete na ščetko?« Nastala je celo zgodba, za katero upam, da jo bom nekoč objavila.
Milan je bil, kot ste velikokrat dejali, vaša največja opora v življenju. Lani je nenadoma preminil. Kako se soočate s tako veliko izgubo?
Danes je sedem mesecev, odkar ga ni … To je – kaj naj rečem? Navzven se trudim biti Mirjana, močna, pozitivna, nasmejana, notri sem kocka ledu, ki se počasi pobira, počasi se spravlja skupaj. Njegov odhod je bil, kot bi mi odrezali noge, kot če bi mi vzeli vso notranjost. (Premagajo jo solze.) Pišem pesmi, napisala sem jih kar nekaj, a so verjetno zelo drugačne, so v bolečini. Mislim, da je to hrana za dušo, ki te čisti, in poezija je moja prijateljica, zdaj še bolj kot prej.
Do zdaj ste izdali tri pesniške zbirke. Kdaj pa ste začeli pisati poezijo? Vašo nadarjenost je odkrila že učiteljica v tretjem razredu osnovne šole, ko ste, da bi omilili kazen zaradi nenarejene domače naloge, napisali pesmico, kajne?
Res je, učiteljica je bila zelo stroga, in da bi jo omehčala, ker sem pozabila narediti domačo nalogo, sem napisala: »Veličina čoveka se ogleda u praštanju,« kar pomeni, da je odraz človekove osebnosti zmožnost njegovega odpuščanja. Takrat mi je rekla, da se v meni skriva talent. Sicer pa sta poezija in glasba, ki sta v meni povezani z roko v roki, spali nekje v nekem kotičku in čakali svoj čas do leta 2004. Takrat sem doživela življenjsko prelomnico in napisala neko zelo zelo težko depresivno pesem, ki je nikoli ne berem na svojih predstavitvah. Ampak to je bil neki vzvod, klic v meni, da sem začela pisati poezijo. Do leta 2015 se je nabralo kar nekaj pesmi, in takrat je nastala prva pesniška zbirka Zate.
Med epidemijo koronavirusne bolezni je nastala pesniška zbirka Dotik, nedavno pa ste izdali zbirko Svetloba življenja je močnejša od teme, ki ste jo posvetili Milanu.
Naslov sva izbrala skupaj, ko sva nekega večera ležala v postelji. Skupaj sva sestavila tudi naslovnico. On je bil moj steber, on je bil moje vse. V pesmih sem ogromno črpala iz najinega življenja, iz najine ljubezni. Zelo se je veselil izida te zbirke, a ga žal ni dočakal.
Kje črpate navdih za pesmi?
Obožujem naravo, življenje in vse medsebojne odnose in iz tega črpam največ.
Pesmi zapisujete v brajici. Kako se tak zapis razlikuje od običajnega?
Da, za zapis uporabljam pisalni stroj, ker je hitrejši in je preprosteje. Brajica ima vse črke in ločila, je pa zoprno, če se kdaj zmotim. Potem naredim šest pik, kar pomeni, da tam črke ni oz. jo tako razveljavim in grem dalje. Težava je tudi, ko se mi porodi kakšen verz na avtobusu ali v parku. Takrat si misli ne morem zapisati, s to novo tehnologijo bi jo lahko morda posnela, a se še učim uporabljati moderne naprave. Včasih tega ni bilo.
Večinoma pišete v slovenščini, nekaj pesmi pa ste napisali tudi v materinščini. Kateri jezik vam je bližje?
V prvi pesniški zbirki je bilo malo pesmi v srbskem jeziku. Morda to izhaja iz tega, ker sva z možem ogromno prebrala in to mi je bilo v veliko pomoč pri usvajanju slovenskega literarnega jezika. Tako so bile prve pesmi, prva čustva obarvana v slovenskem jeziku. Kasneje so se moje misli in čustva usmerili v materinščino, ki je moj izvir, in pesmi so nastale v srbščini, zato jih je bilo v drugi in tretji pesniški zbirki več. Zdaj v meni zori želja, da bi napisala roman, ki bo govoril o tem, kako smo iz drugih republik prišli v Slovenijo, kako smo si ustvarili življenje in kako smo tu živeli. Zares si želim napisati svoj prvi roman.
Ste tudi nadarjena pevka in imate radi glasbo. Tudi vaš mož je bil glasbenik. Sta uglasbila kakšno vašo pesem?
Da. Za avtorski prvenec najine pesmi Jutro upanja je mož Milan napisal melodijo. Nastala je na zelo zabaven način: Milan je rekel, pa saj ti pišeš poezijo, saj si pesnica, napiši besedilo na tole melodijo. Vso noč sva ob melodiji pisala in ob štirih zjutraj končala. Ta rana ura je bila navdih za naslov pesmi. Leta 2019 smo jo uglasbili in jaz sem jo zapela. Posneli smo tudi družinski videospot. Milan je imel čudovit glas in igral je pri ansamblu Sibila, tudi zato sva se tako dobro ujela, oba sva bila umetniški duši. Ostalo je nekaj njegovih melodij, na katere sem že napisala besedila, in ko bo čas, to je moja velika želja, bi rada spravila v življenje vsaj eno od teh melodij, če mi bo le uspelo tudi finančno. Najraje imam starogradske pesmi in sevdah, blizu so mi tudi slovenske zimzelene popevke, najraje pojem Med iskrenimi ljudmi.
Dejali ste, da predstavitve svoje poezije izkoristite tudi za rušenje tabujev o slepoti. Je teh veliko?
Z možem sva res prehodila Slovenijo po dolgem in počez in predstavitve mojih pesniških zbirk sva vedno obarvala z glasbo. Ljudje so na teh večerih sami spontano ugotovili, da obstajajo slepi ljudje, ki živijo polno življenje. Verjetno do takrat o tem sploh niso razmišljali. In prav je tako. Ampak kot sem že prej dejala, slepota in slabovidnost se lahko čez noč pojavita pri sleherniku in prav je, da ljudje vedo, da to ne pomeni konec sveta. Zato sem vedno z veseljem povedala, da imamo barvito življenje, družino, otroke, ljubezen, da se znamo urediti, nasmejati. Ko to vidijo, si mislijo, če lahko slepi, potem lahko tudi mi. Medsebojna komunikacija ruši tabuje in rahlja pregrade.
Menite, da je slovenska družba dovolj strpna do slepih in slabovidnih, zna pristopiti do njih, jim pomagati, če je to potrebno?
Veliko več o slepih in slabovidnih vedo ljudje, ki imajo v svoji bližini koga, ki se sooča s to invalidnostjo. Se mi pa zdi, da je tudi na splošno več razumevanja in sprejemanja v družbi. Ko se srečujem z naključnimi ljudmi na različnih javnih mestih in potrebujem pomoč, k njim vedno pristopim s kakšno šalo. Kdo se morda malce umakne, saj ne ve, ali ne vidiš ali samo slabo vidiš, ampak na koncu pomagajo. Mislim, da večina ljudi želi pomagati, le da ne vedo, kako pristopiti, zato je nujno čim več ozaveščanja.
Je na državni ravni za vas dobro poskrbljeno, kaj pogrešate?
Kar se tiče državne ureditve, je res dobro, da imamo možnost osebne asistence, saj tako lahko ostanemo dejavni in živimo polno življenje. Zame je to zdaj ključnega pomena, saj potrebujem veliko več pomoči. Dokler sva bila z možem skupaj, sva zmogla marsikaj, čeprav je bil on močno slaboviden. Zdaj ne morem sama v trgovino, saj na izdelkih ni napisov v brajevi pisavi, prav tako ne morem sama kupiti oblačil. Tudi kuhati ne morem sama. Ne vem, ali je v hladilniku kaj plesnivega, prav tako zlahka zamešam tubo z majonezo in paradižnikovo mezgo ali pa tetrapak soka ali mleka. Pomoč potrebujem tudi pri pranju perila in drugih rečeh.
Vas lahko prosim, da izberete dve pesmi, ki bi ju delili z našimi bralci ob kulturnem prazniku, in poveste nekaj več o njuni sporočilnosti?
Izbrala sem dve pesmi iz zadnje pesniške zbirke Svetloba življenja je močnejša od teme, za katero je spremno besedo napisala pesnica in pisateljica Ifigenija Simonovič, naslovno stran je oblikoval in knjigo uredil knjigo akademski slikar Lucijan Bratuš. Obema sem za pomoč zelo hvaležna. Pesem Mitologija življenja govori o tem, da je razpon med življenjem in smrtjo tako blizu in tako daleč, zato ga moraš zaužiti z veliko žlico. Druga pesem je v srbskem jeziku in ima naslov Vijuge života (Vijuge življenja). Govori o tem, da je življenje sestavljeno iz veliko čeri in tudi veliko lepih stvari. Na koncu je tako, da si enkrat dol, drugič gor. Življenje je polno vzponov in padcev. Pomembno je, da, ko si na razpotju, ne obupaš.
Mitologija življenja
Človek je lahko berač svojega jaza,
barantač na poti svojih hotenj.
Z volkovi sklepa kupčijo,
z nemoralo večerja,
ko gleda iskrenosti v oči …
V prgišču omame se predaja igri brez meja.
Orfejeva ljubezen onstran življenja,
zvoki nežne obljube …
Evridika poboža divje zeli v deželi kamnitih skal.
Slišala jo je tišina in solze je spolzela
čez velike kamnite stene.
Pesem Vijuge života pa je napisana v srbskem jeziku in jo objavljamo brez prevoda v slovenščino.
Vijuge života
Vijuge života vode me svuda, a kuda, kuda?
Ulazna vrata zaključana žude
i traže izgubljene ljude.
Tražim svoju senku na izvoru sreče,
a žalost mi se smeši.
Zagrli me makar ti, stranče
ovuda prodji kroz suze moje,
ne pitaj koje?
Život je igra,
ponekad čigra,
ponekad strah,
ponekad nada,
a uvek se vijuga diže i pada.
