Ob svetovnem dnevu vida smo na portalu Dostopno.si objavili pogovor s predsednikom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Matejem Žnuderlom. Na intervju se je kritično odzval učitelj športne vzgoje na Centru IRIS Gašper Tanšek, ki je zanikal trditve Žnuderla o tem, da so slepi in slabovidni otroci praviloma oproščeni pouka športne vzgoje. Preverili smo, kako poteka pouk športne vzgoje slepih in slabovidnih otrok v Centru IRIS in rednih izobraževalnih ustanovah, s katerimi sodelujejo. Ravnateljica Centra IRIS Romana Kolar je z nami spregovorila tudi o prednostih in slabostih inkluzije v rednih vrtcih in šolah ter o tem, kateri so po njenem mnenju trenutno največji izzivi slepih in slabovidnih otrok in mladine.
Koliko slepih in slabovidnih otrok in mladih živi v Sloveniji?
Na to vprašanje vam ne moremo odgovoriti. Lahko vam povem, da naša mobilna služba "pokriva" približno 350 slepih in slabovidnih otrok, ki se šolajo v inkluzivnih šolah po celotni Sloveniji, od vrtca do srednje šole. V Centru IRIS se izobražuje še 30 slepih in slabovidnih otrok ter dva gluhoslepa otroka.
Kakšna je razlika med šolanjem v Centru IRIS in obiskovanjem rednih šol z inkluzijo? Kaj je za otroke bolje?
Vsekakor imajo učenci in dijaki v Centru IRIS ves čas ob sebi strokovnjake, ki poznajo delo s slepimi in slabovidnimi osebami. Na voljo so vsi didaktični pripomočki, orodja, prilagojena gradiva. Če kaj ni prilagojeno, to hitro uredimo. Metode dela in samo izvajanje obveznega programa so prilagojeni. Učenci se šolajo v manjših skupinah, kjer se jim učitelji lahko bolj posvetijo. Mladostniki se lahko družijo z vrstniki, ki jih razumejo, saj se sami spoprijemajo s podobnimi težavami, občutki, zaznavami.
Inkluzija pa po svoje prinaša druge prednosti. Predvsem je to domače okolje pri mlajših otrocih in možnost bivanja z družino. Kar se socializacije tiče, še vedno prevečkrat zaznavamo, da se ti mladostniki ne vključujejo tako uspešno v družbo sovrstnikov, kot bi si želeli. Slep in slaboviden otrok ima dodatno strokovno pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj po odločbi do pet ur na teden, kar je malo, če upoštevamo vsaj 32-urni predmetnik. Velikokrat je to stresno tudi za učitelje v inkluzivnih šolah, saj niso usposobljeni za delo s slepimi in slabovidnimi otroki.
Težko bi ocenila, kaj je bolje za otroka, kateri sistem je boljši. Vsak ima svoje prednosti in slabosti.
Nedavno nam je predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) Matej Žnuderl povedal, da je ena večjih težav, s katero se soočajo slepi in slabovidni otroci na rednih šolah v inkluziji, gibalna nespretnost, ki jo je pripisal temu, da so praviloma oproščeni telesne vzgoje. Pri vas zaposleni učitelj športne vzgoje Gregor Tanšek se je odzval zelo kritično. Navedel je, da v inkluzivnem izobraževanju, v okviru katerega Center IRIS obravnava okoli 300 slepih in slabovidnih učencev in dijakov, ni skoraj nihče oproščen pouka športa. Na drugi strani pa, kot trdi Žnuderl, so na Zvezi v zadnjih petih letih zaznali velik upad slepih in slabovidnih mladih športnikov. Kako to komentirate?
Vsekakor moram potrditi navedbe gospoda Gašperja Tanška. Slepi in slabovidni v Centru IRIS imajo pri pouku Športa oz. ŠVZ enako obravnavo kot njihovi videči vrstniki v šolah po vsej Sloveniji. Izvajamo program in vsebine po učnem načrtu – poučujemo naravne oblike gibanja, atletiko, gimnastiko, košarko, odbojko, nogomet, rokomet, fitnes, ples, pohodništvo ... Poleg tega pa vključujemo še športe in vsebine, ki so specifični za to populacijo (showdown, goalball, kolesajenje v tandemu). Vadba in poučevanje je prilagojeno sposobnosti in specifičnosti vsakega posameznika. Kot je zapisal že gospod Tanšek, vsako leto izpeljemo tudi poletno in zimsko šolo v naravi. V okviru pouka organiziramo tudi športne dneve, udeležujemo se tudi raznih tekmovanj v Sloveniji in v tujini, kjer dosegamo zavidljive uspehe.
V inkluziji so slepi in slabovidni učenci in dijaki, ki so vključeni v redne šole oz. redni program. Center IRIS v inkluzivnih šolah zagotavlja dodatno strokovno pomoč in pouk razširjenega kurikuluma tudi na področju športa. Prav tako so učenci v inkluziji vabljeni na različne športne in tudi druge dogodke v Centru IRIS.
Ne vem, od kod gospodu Žnuderlu informacija, da so slepi oz. slabovidni otroci oproščeni pouka športa. Oproščeni so v istih primerih kot njihovi vrstniki. Prav tako težko komentiram njegovo izjavo, da je manj slepih in slabovidnih športnikov. Trenutno ne poznam rezultatov raziskav, ki bi to potrjevali.
Kaj pa je po vašem mnenju največja težava?
Lahko govorimo, da je v zadnjem obdobju manj otrok športno aktivnih, vendar menim, da to ne gre pripisovati slepoti oz. slabovidnosti, temveč trendu v slovenskem prostoru, kjer vsi šolniki opažamo veliko manjše zanimanje za športna področja. Učenci in dijaki veliko več časa kot pred leti posvečajo delu za računalnikom. Včasih smo se popoldne igrali na dvorišču, danes pa so naši mladostniki zaposleni z različnimi popoldanskimi dejavnostmi ali prosti čas namenijo računalniku in drugim medijem. Tukaj ni bistvene razlike med slepim in videčim vrstnikom.
Zavedati pa se moramo, da slepi učenec kljub vsemu potrebuje veliko več časa za enakovreden športni razvoj kot njihov vrstnik. Odsotnost vidne funkcije že sama po sebi vpliva na motnje v gibanju, predvsem zaradi strahu pred neznanim. Posledično gibalni razvoj poteka počasneje, potrebnih je več ponovitev ter usmerjeno vodenje.
IRIS obiskujeta tudi dva gluhoslepa učenca. Kako poteka njun pouk, kakšne prilagoditve potrebujeta?
Žal Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) še ne priznava gluhoslepote kot posamezne skupine otrok s posebnimi potrebami. V obeh primerih uporabljamo strokovna znanje s področja slepote, hkrati pa uvajamo nadomestno komunikacijo. Nujno bi bilo čim prej zakonsko urediti položaj oseb z gluhoslepoto. Strokovnjaki smo si edini, da taka oseba potrebuje stalno pomoč spremljevalca, ki ji po trenutno veljavni zakonodaji v šolskem prostoru ne pripada.
Bi rekli, da so slepi in slabovidni otroci izenačeni z drugimi otroki? Kaj bi potrebovali, da bi bili?
Žal moramo priznati, da niso izenačeni z drugimi otroki. Že sam šolski sistem jim ne omogoča enakih možnosti kot preostalim učencem. Nimajo zagotovljenih strokovno prilagojenih vseh gradiv, ki jih vrstniki uporabljajo pri pouku. Naša družba in okolica še nista zreli za sistem inkluzije, ki bi omogočala enakovredno vključevanje vseh oseb s posebnimi potrebami. Kljub vsemu lahko rečem, da je vsaj v izobraževanju inkluzija že na visoki ravni. Kadar pa govorimo o zaposlovanju in drugem socialnem vključevanju teh oseb v družbo, bo treba storiti še veliko. Vsi poznamo prednosti interneta, družbenih omrežij, ko nam slika pove več kot tisoč besed. Pa smo se kdaj vprašali, kako lahko slepa oseba pride do enake informacije? Že samo opis fotografij bi omogočal slepi osebi dostop do teh informacij.
Od marca 2021 sodeluje Center IRIS kot partner pri 20-mesečnem projektu Erasmus+ OMDER (Orientation and Mobility: Digital Education Readiness). Cilj projekta OMDER je vzpostaviti skupni učni načrt strokovnega usposabljanja za vse evropske države, ki bi se izvajal v izobraževalnih ustanovah. Za kaj gre?
Pri projektu OMDER poleg nas sodelujejo še Italijani, Bolgari in Avstrijci, prav tako iz državnih ustanov za pomoč osebam z okvaro vida, s katerimi smo si med projektom izmenjevali informacije o izobraževalnih programih za učitelje orientacije in mobilnosti po državah. Ugotovili smo, da so izobraževalni sistemi po državah zelo različni, in združili moči pri pripravi predlogov enotnega predmetnika, ki bi omogočal uspešno usposabljanje učiteljev orientacije in mobilnosti. OMDER se sicer osredotoča na pripravo digitalnega izobraževanja, pri čemer smo vodje projekta opozorili, da je to mogoče samo za teoretične dele, praktične pa je obvezno treba izpeljati v živo, na vajah, kakršna je recimo vaja uporabe bele palice. Med sodelujočimi državami je Slovenija edina, ki ne izvaja posebnih, razmeroma krajših izobraževalnih programov samo za učitelje orientacije in mobilnosti. Poznavanje področja orientacije in mobilnosti smo tiflopedagogi namreč pridobili na celotnem univerzitetnem študiju tiflopedagogike. Tako smo tudi predlagali, da bi se lahko tiflopedagogi, ki jim je blizu področje orientacije in mobilnosti, po končanem diplomskem študiju na magisteriju usmerili in izpopolnili zgolj za to področje in bi tako postali kvalificirani učitelji orientacije in mobilnosti posameznikov s slepoto ali težko slabovidnostjo. Za poučevanje področja orientacije in mobilnosti je namreč pomembno poznavanje tudi drugih področij razširjenega kurikuluma, ki se prepletajo s področjem orientacije in mobilnosti.
Kakšno je delo tiflopedagogov?
Tiflopedagogi pri zgodnji obravnavi zagotavljajo individualno obravnavo posameznikov v predšolskem obdobju, v času od postavitve diagnoze ali suma do usmeritve otroka v zanj ustrezen program. Tiflopedagogi izvajajo in pripravljajo poročila ocene vizualnega funkcioniranja ter premišljeno izvajajo vaje za izboljšanje ali vzdrževanje funkcionalne uporabe vida. Pripravljajo in izvajajo individualni program orientacije in mobilnosti, posameznike s slepoto opismenjujejo v brajici, razvijajo posameznikove socialne veščine in veščine samozagovorništva. Ocenjujejo in svetujejo pri izbiri ustreznih specialnih pripomočkov in programske opreme ter so v podporo pri pridobitvi ter učenju rokovanja s pripomočki oziroma programsko opremo. Posameznike s slepoto ali slabovidnostjo podpirajo pri vključevanju v rekreacijske in prostočasne aktivnosti ter pri učenju vsakodnevnih spretnosti. Tiflopedagogi izvajajo obravnave, ki so del t. i. razširjenega učnega kurikula; ta zajema devet različnih področij dela, s katerimi posameznike učijo različnih kompenzacijskih spretnosti, ki jih potrebujejo zaradi okvare vida. Tiflopedagogi aktivno sodelujejo tudi z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami pri načrtovanju osnovnega učnega načrta za posameznika in pri oblikovanju zanj ustreznega učnega okolja. Izdelujejo in predlagajo didaktične in učne pripomočke ter aktivno sodelujejo pri poklicnem usmerjanju in načrtovanju prehodov znotraj vzgojno-izobraževalnih programov.
Pa je tiflopedagogov v Sloveniji dovolj?
V Sloveniji se že dlje časa spopadamo s pomanjkanjem tiflopedagogov na trgu dela, saj smo do zdaj v Sloveniji imeli le en študijski program Specialne in rehabilitacijske pedagogike, smer Tiflopedagogika in pedagogika specifičnih učnih težav. Ob koncu študijske smeri, tj. leta 2013, je na trg dela vstopilo 18 tiflopedagogov. Danes je šest tiflopedagogov zaposlenih na Centru IRIS, preostali pa svoje delo opravljajo na Očesni kliniki v Ljubljani, v medobčinskih društvih slepih in slabovidnih ali drugih vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Dejali ste, da so redne šole slepim in slabovidnim učencem že veliko bolj dostopne kot pred leti. Kaj pa še manjka do polne inkluzije, kje je največ prostora za izboljšave?
Za dostop do spletnih informacij slepi in tudi nekateri slabovidni potrebujejo podporno IKT-opremo. Za slepe je to na primer prenosni računalnik, bralnik zaslona in brajeva vrstica. Brajeva vrstica je naprava, ki slepim nadomešča zaslon in prikazuje vsebino in informacije v brajevi pisavi. Bralnik zaslona pa je program, ki vsebino z zaslona posreduje brajevi vrstici in sintetizatorju zvoka. Uporabljajo lahko tudi pametni telefon ali tablico z bralnikom zaslona. Slabovidni svoj računalnik, tablico ali telefon, prilagodijo s povečevalnikom zaslona. To je program, ki poveča zaslonsko sliko, poudari kazalnik, lahko spremeni tudi barvni filter. S takšno opremo in ustrezno usposobljenostjo raziskujejo spletne strani, uporabljajo družbena omrežja, pošiljajo in prebirajo elektronsko pošto in pregledujejo različna elektronska gradiva. Internet pomeni slepim in slabovidnim pomembno okno v svet, dostop do informacij, znanja in povezovanje z ljudmi.
Kljub ustrezni IKT-opremi in primernemu znanju pa se to okno včasih zapre. Na šolski spletni strani na primer ne najdejo povezave do urnika in nadomeščanj, ne morejo prebrati pomembnih informacij s slike, video je brez zvočnega ali tekstovnega opisa, v spletni učilnici ne morejo dokončati postopka oddaje naloge, ne morejo prebrati vsebine skeniranega gradiva in podobno.
Vsako gradivo v elektronski obliki še ni dostopno gradivo. Pripravljeno mora biti v obliki, ki jo prilagojeni programi in naprave za slepe in slabovidne lahko pravilno prikažejo. Največkrat opažamo težave, ko so obrazci zgolj v PDF-obliki. Slep uporabnik tak obrazec zelo težko izpolni. Enako velja tudi za vsebine na spletnih straneh. Da so dostopne za slepe in slabovidne, morajo biti oblikovane po ustreznih pravilih.
Slepi in slabovidni učenci potrebujejo več časa od svojih vrstnikov, da usvojijo potrebno znanje in spretnosti za učinkovito uporabo podporne IKT. Hiter razvoj pa prinaša vedno nove spremembe in novosti, tako na področju naprav kot programov oziroma aplikacij. Zato je za učence in njihove učitelje pomembno, da nenehno spremljajo razvoj, so pripravljeni sprejemati spremembe in pridobivati novo znanje.