Zagovornik je Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti MDDSZ priporočil, naj v osnutku predloga Zakona o uporabi jezika gluhoslepih (ZUJG) konkretneje opredeli, kaj je gluhoslepota in kdo so ljudje z gluhoslepoto. Ocenil je, da so merila za priznanje te invalidnosti in pravic, ki iz tega izhajajo, v osnutku predloga novega predpisa strožja v primerjavi z merili za priznavanje drugih invalidnosti po drugih zakonih. Biti bi morala tudi skladna z Mednarodno konvencijo o pravicah invalidov (MKPI). Kot je navedel, bi moralo biti že brez posebne pravne razlage določb zakona jasno razvidno, komu pravice pri komuniciranju zaradi gluhoslepote pripadajo in komu ne. Jasno bi moralo biti navedeno tudi, kaj te pravice po zakonu so in kdo jih je dolžen zagotoviti ter v kakšnem obsegu.
Odprava družbenih ovir pri komuniciranju
Zagovornik je v priporočilih opozoril, da je komunikacija dvosmeren proces, zato možnost komuniciranja ni odvisna le od komunikacijskih sposobnosti osebe z gluhoslepoto, temveč tudi od družbenih ovir, s katerimi se pri komuniciranju sooča. Navedel je, da je komuniciranje s strankami z invalidnostmi pri ponujanju blaga in storitev in v upravnih postopkih podrobneje urejeno v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). Ministrstvu je tako priporočil, naj ureditev v ZUJG bolj naveže na to ureditev in upošteva, da ima oseba z invalidnostjo pravico zahtevati, da se ji na izenačeni osnovi tako kot drugim zagotovi uresničevanje vseh človekovih pravic ter da se morajo temu prilagoditi ponudniki blaga in storitev, vse dokler jim ne povzroča prevelikega bremena. V osnutku predloga ZUJG je namreč zaenkrat predvideno, da se komunikacijske ovire presegajo tudi s pomočjo podporne osebe, ki spremlja osebo z gluhoslepoto. Hkrati pa je določeno tudi največje število ur take pomoči, ki bi še pripadalo osebi z gluhoslepoto.
Stroški uresničevanja pravic ne smejo biti pred pravicami oseb z invalidnostjo
Zagovornik je v priporočilih navedel še, da mora biti izhodišče za urejanje tega področja možnost uživanja in uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ljudi z invalidnostmi, in ne kakšni so stroški za to. Ministrstvo je namreč izbralo obraten pristop, saj je pri določitvi pravic ljudi z gluhoslepoto po ZUJG izhajalo predvsem iz grobe ocene stroškov, ki bi jih država imela z izvrševanjem zakona. To pa je neustrezno z vidika ustave in MKPI.
Priporočilo za spremembo je Zagovornik dal tudi glede predloga, da bi bilo učenje jezika na voljo samo tistim ljudem z gluhoslepoto, ki se ne šolajo. Ministrstvo tega predloga ni utemeljilo, prav tako pa ni navedlo, kako je oziroma bi bilo učenje jezika gluhoslepih zagotovljeno v šolah oziroma dostopno tudi tistim z gluhoslepoto, ki se šolajo.
