"Tabor je priložnost, da se družine otrok z invalidnostmi povežejo med seboj, spletejo se prijateljstva tako med starši kot otroki, vsi skupaj pa dobijo priložnost, da se ukvarjajo s športom in ugotovijo, kaj vse zmorejo," je poudarila vodja prvega zimskega paralimpijskega tabora za družine Majda Vesel Kočar z Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite (Zveza ŠIS-SPK). Organizacija takšnega tabora zahteva veliko priprav, je pojasnila Vesel Kočarjeva, saj vsak otrok potrebuje svojega učitelja, ki mora dobro poznati posamezen hendikep in temu prilagoditi vodenje. Seveda se morajo za to tudi izučiti. "Smučarska zveza v sodelovanju s Športom invalidov ima licenciran program učitelj alpskega parasmučanja, ki je namenjen učiteljem smučanja. Če bi želel pristopit kdo, ki ni učitelj smučanja, bi bil to res razširjen program, ker je osnova, da si res dober smučar," je pojasnila učiteljica parasmučanja Nika Šuc, ki licenciran program izvaja v okviru Zveze učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije.
Vedno več potreb po učiteljih parasmučanja
Kot je povedala Šuceva, interesa za učitelje parasmučanja ni prav veliko: "Za enkrat nam je uspelo ta tečaj izvesti le enkrat. Na njem je bilo 12 udeležencev, ena izmed njih je tudi Jasna Hojak, ki je na taboru z nami." Potrebe po učiteljih parasmučanja, po besedah Šuceve, ki je tudi učiteljica športne vzgoje v Centru Janeza Levca v Ljubljani, naraščajo. "Zelo veliko gibalno oviranih učencev je v osnovnih šolah, in ko pride šesti razred in zimska šola v naravi, si seveda vsi želijo biti vključeni. Takrat iščemo učitelje, ki bi bili pripravljeni iti zraven." Med učitelji parasmučanja na Rogli je bil tudi Ilija Abramovski iz Makedonije, ki študira pri nas. "Upravljati monoski ni težko, moraš imeti ljubezen do tega in moraš biti human. Jaz sem tečaj opravil že leta 2019 v Makedoniji, letos pa sem se ga znova udeležil z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Slovenskim paralimpijskim komitejem. To delo je neverjetno, ko vidim, kako veseli so otroci, se tudi meni stopi srce, jaz se veselim še bolj kot oni," je povedal Abramovski. S tem se strinja tudi učitelj parasmučanja Žiga Kobaševič, ki ima že 10 let izkušenj s športniki invalidi, na Rogli pa je tokrat vodil sedemletnega Maksimiljana Podpečana, ki je slaboviden. "Maksimiljan je popolnoma samostojen, a zaradi težav z globinskim vidom na večjih strminah lahko izgubi nadzor nad hitrostjo, takrat mu pomagam z ustnimi navodili," je pojasnil Kobaševič. Maksimiljan pa nam je zaupal: "Super se imamo, ampak učitelj gre vedno prepočasi."
"Ej, stari, noro!"
V času našega obiska na Rogli, so se v biskija in monoski prvič usedli trije mladi, ki zaradi cerebralne paralize uporabljajo invalidski voziček. 12-letna Kornelija Trstenjak iz Vrha pod Šmarno Goro je pred prvo vožnjo dejala: "Malo me je strah, ker bom šla prvič na sedežnico, ampak veselim se pa zelo." Podobne občutke sta imela tudi 22-letni Luka Popit iz Loga pri Brezovici in 32-letni Haris Muratović iz Kranja. Po treh vožnjah pa: "Ej, stari, noro! To tako leti, da nisem imel časa položiti te smučke v roki na levo. Najtežje je dobiti koordinacijo med zgornjo in spodnjo smučko. To si bom zapomnil za celo življenje in zagotovo bom izkoristil vsako možnost, da bi šel ponovno smučat," je bil navdušen Muratović. Luka pa je sklenil: "Letos bom Miklavžu naročil, da mi prinese smučke." Kornelijin strah pred sedežnico se je razblinil, česar se je razveselila tudi njena družina, "saj si tudi sam želim naučiti upravljati biski, da bi z družino lahko tudi sami hodili smučat,«" je povedal Kornelijin oče Roberto Trstenjak, ki je hčer v biskju spretno vozil po bregu.
"Želimo si, da bi si lahko osebe z invalidnostmi lahko izposodile biski in najele učitelja"
Kornelija bo tako lahko smučala s svojo družino, kaj pa tisti, ki nimajo staršev, ki znajo upravljati biski? "Osebe z invalidnostmi, ki potrebujejo pomoč pri smučanju, zaenkrat še nimajo možnosti, da bi se same odpravile smučat, saj ne morejo poklicati inštruktorja parasmučarja in si izposoditi biski," je povedala Vesel Kočarjeva in dodala, da si na Zvezi ŠIS-SPK želijo, da bi bilo to mogoče, in bodo zato delali na tem. "Želimo si, da bi se čim več mladih oseb z invalidnostmi ukvarjalo s športom, zato smo jim tudi na tokratnem taboru predstavili boccio in curling, obiskal pa jih je tudi naš paralimpijec Jernej Slivnik in jim predstavil svojo zgodbo." Kot je še ponosno dodala, se je nemalo kateri otrok, ki se je udeležil njihovega tabora, tako navdušil nad športom, da je danes uspešen tudi profesionalno. "Tako imamo dva profesionalna tekmovalca v bocci in državnega prvaka v namiznem tenisu." Optimistična je tudi Nika Šuc: "Prvi biski smo v Slovenijo pripeljali leta 2007, od takrat se to aktivno dela in absolutno so možnosti, da bo smučanje postalo veliko bolj dostopno tudi osebam z invalidnostmi."
Dostopna smučišča, nedostopne nastanitvene kapacitete
"Odzivi so dobri, družine in otroci so uživali, nam pa laska, ker nam je uspelo izpeljati prvi tak tabor za populacijo, ki je bila pri udejstvovanju na snegu prikrajšana,“ je ob koncu tabora na Rogli povedal Damijan Lazar, predsednik Zveze ŠIS-SPK. "Tudi zahvaljujoč izkušnjam in pomoči Zveze paraplegikov Slovenije, ki so na Rogli tik pred našim taborom uspešno izvedli že 15. smučarski kamp," je zaključil. Smučišče na Rogli je invalidom dostopno, da bi bilo njihovo bivanje na Rogli še prijetnejše, pa bodo morali za večjo dostopnost poskrbeti tudi v nastanitvenih kapacitetah, ki zaenkrat še niso prilagojene uporabnikom invalidskih vozičkov.
