Za oboževalce je bila Maria Callas popolna, nadčloveška in npr. prekinitev predstave zaradi bronhitisa 2. januarja 1958 v Rimu je izzvala žvižge in tako rekoč javni linč, ki se je razširil po zahodnem svetu; podobno je njen zakon z Giovannijem Battisto Meneghinijem po njenih besedah propadel, ker je moža prevzela njena slava in je videl le še La Divino, ne pa več Marije. Foto: IMDb
Za oboževalce je bila Maria Callas popolna, nadčloveška in npr. prekinitev predstave zaradi bronhitisa 2. januarja 1958 v Rimu je izzvala žvižge in tako rekoč javni linč, ki se je razširil po zahodnem svetu; podobno je njen zakon z Giovannijem Battisto Meneghinijem po njenih besedah propadel, ker je moža prevzela njena slava in je videl le še La Divino, ne pa več Marije. Foto: IMDb

Tega se ni dalo elegantno prevesti, saj bi npr. "Callasova o Mariji" ali "Marija, kot je o njej govorila Callas" zvenelo preveč okorno, četudi bi bilo točnejša oznaka vsebine in zasnove filma. Gre namreč za dokumentarec, ki z eno samo izjemo do glasu pusti le eni osebi, namreč Marii Callas; izjema je le kratek odlomek intervjuja z njeno operno učiteljico Elviro de Hidalgo. Vseeno pa je režiser v film spretno vnesel več glasov, in sicer izhajajoč iz razlikovanja, ki ga je nekoč ubesedila prav Maria Callas: ko je govorila o svoji javni podobi, o predstavi javnosti o sebi, o veliki operni divi, se je imenovala Callas; človeka, smrtnika, žensko z njenim osebnim doživljanjem in čustvovanjem pa je nazivala Maria.

Režiser Tom Volf je v film spretno vnesel več glasov, in sicer izhajajoč iz razlikovanja, ki ga je nekoč ubesedila prav Maria Callas: ko je govorila o svoji javni podobi, o predstavi javnosti o sebi, o veliki operni divi, se je imenovala Callas; človeka, smrtnika, žensko z njenim osebnim doživljanjem in čustvovanjem pa je nazivala Maria. Foto: IMDb
Režiser Tom Volf je v film spretno vnesel več glasov, in sicer izhajajoč iz razlikovanja, ki ga je nekoč ubesedila prav Maria Callas: ko je govorila o svoji javni podobi, o predstavi javnosti o sebi, o veliki operni divi, se je imenovala Callas; človeka, smrtnika, žensko z njenim osebnim doživljanjem in čustvovanjem pa je nazivala Maria. Foto: IMDb

Maria Callas je poudarila, da javnost vidi le Callasovo, ne zaveda pa se, da je zraven vedno Maria, da torej obeh v resnici ni mogoče ločiti. To je bilo bolj opozorilo kot očitek, saj je umetnica vedela, da gre za dvorezen meč v odnosu med pevko in oboževalci: da je Maria lahko ohranila nekaj intime, jo je morala ščititi podoba Callasove, čeprav je to prineslo tudi nekaj zelo grenkih izkušenj. Za oboževalce je bila Callas namreč popolna, nadčloveška in npr. prekinitev predstave zaradi bronhitisa 2. januarja 1958 v Rimu je izzvala žvižge in tako rekoč javni linč, ki se je razširil po zahodnem svetu; podobno je njen zakon z Giovannijem Battisto Meneghinijem po njenih besedah propadel, ker je moža prevzela njena slava in je videl le še La Divino, ne pa več Marije.

Film obe osebi, če smemo tako reči, priteguje skupaj, in tako pred nas postavlja Mario Callas; v odlomkih intervjujev je glas, ki ga slišimo, Callasova, v odlomkih pisem, katerih večina je bila naslovljena prav na Elviro de Hidalgo, pa se pred nami razkriva Maria – glas je seveda glas igralke, saj Maria ni zvočno posnela svojih pisem, a tu gre res za osebno izpoved, za bliske velike sreče, za brezna neizmerne žalosti, ob teh pismih lahko bolje razumemo, zakaj kljub popolni predanosti umetnosti v nekaterih trenutkih ni mogla nadaljevati dela, čeprav je po tem hrepenela.

Tudi vizualno je Tom Volf odlično združil oba obraza Marije Callas: posnetki opernih predstav nas spomnijo na La Divino – pri tem je pohvalno, da se ustvarjalcem ni nikamor mudilo in so nekaj arij vključili v celoti; intervjuji nam kažejo Callas, urejeno, elegantno, izdelano javno osebo; na zasebnih posnetkih in fotografijah pa vidimo Mario, žensko, ki je veliko ljubila in veliko žrtvovala.