Pravopis podaja dolg seznam označevanlnikov, s katerimi laže vrednotimo zaznamovanost besed. Foto: MMC RTV SLO
Pravopis podaja dolg seznam označevanlnikov, s katerimi laže vrednotimo zaznamovanost besed. Foto: MMC RTV SLO
Primeri zloženk oziroma besednih zvez z levim samostalniškim prilastkom. Foto: MMC RTV SLO
Vedno je mogoče izbrati tudi drugačen zapis, morda celo v drugi jezikovni zvrsti. Foto: MMC RTV SLO
Nekaj razlik v zapisu je nastalo zaradi pomenskih odtenkov. Foto: MMC RTV SLO

Alter kultura k sreči obstaja in upajmo, da zmeraj bo. K njej štejemo tudi noise, ki je ena izmed najbolj podtalnih zvrsti underground glasbe. Alternativne so tudi second hand trgovine, v katerih je med drugim kupoval Kurt Cobain. Bi v zgornjih primerih raje uporabili izraze alternativna kultura/alterkultura, podtalna glasba in trgovina z rabljenimi oblačili? Najverjetneje boste odgovor izbrali glede na to, ali veliko berete v angleščini, ali ste lektor oziroma ali ste dejavni v omenjenih kulturnih vejah.

Tovrstne leksemske enote so k nam začele prihajati v drugi polovici 19. stol., ko so se hkrati odprla pravopisna vprašanja, ali jih bomo pisali skupaj ali narazen in ali gre za zloženke (alterkultura) ali besedne zveze (alter kultura). Danes bomo pogledali, zakaj so tovrstni primeri lahko trn v peti vsakomur, ki se ukvarja z jezikom.

V slovenščini se vse pogosteje pojavljajo leksemske enote tipa: čip kartica, beta verzija, Facebook generacija, all inclusive program, spam sporočilo, ekoživila. Gre za samostalniške zveze novejšega slovenskega besedja s samostalniškim oziroma nepridevniškim prilastkom kot prvo sestavino, ki postajajo vse bolj običajni model slovenske jezikovne tvorbe.

Kaj je prilastek?
Prilastek je del besedne zveze, ki natančneje določa jedro. Nekaj primerov: modra (prilastek) svetloba (jedro), težka (prilastek) knjiga (jedro), IT-podjetje (informacijskotehnološko je prilastek, podjetje je jedro), moj (prilastek) razred (jedro), hrupna (prilastek) skupina (jedro) Repetitor (prilastek), mesto (jedro) Zagreb (prilastek), Knjiga (jedro) mojih življenj (prilastek), Sporočila (jedro) v spanju (prilastek), misel (jedro) nanj (prilastek), hoja (jedro) počasi (prilastek), second hand (prilastek) trgovina (jedro), lisica (jedro) zvitorepka (prilastek), dvorana (jedro) Gustaf (prilastek), pomoč (jedro) očetu (prilastek), pikapolonica (jedro) na roki (prilastek).

Nepridevniški prilastki
Pridevniški prilastki ne povzročajo težav, saj jih pišemo levo od jedra in s presledkom (modra svetloba), pri nepridevniških, ki so pogosto tudi prevzete besede, pa se včasih srečamo z dvojnicami (alter glasba, alterglasba), pri katerih gre v skupaj zapisanih primerih za zloženke, narazen zapisanih pa za besedne zveze, spet drugič je mogoč le en zapis (avtomontaža), zato se lahko znajdemo v precepu, kako zapisati podobne primere.

Primeri, kot je underground glasba, so se v slovenščini najverjetneje razživeli po zgledu angleščine, ki je v načinu podajanja veliko bolj konkretna in zelo dosledno navaja jedrno besedo, medtem ko so slovanski jeziki po svoji naravi bolj abstraktni – to pomeni, da je treba globinsko jedro uganiti iz sobesedila. Zaželeno bi bilo, da se za prevzete besede poišče slovenska ustreznica (denimo underground – podtalna glasba), saj bi se tako izognili vprašanjem, kako jih zapisati. Vendar bi s tem vplivali tudi na slog besedila in konotacijo besed, kar v določenih besedilnih vrstah morda ne bi bilo na mestu. Nekateri nesklonljivi pridevniki tujega izvora se podomačujejo tudi z domačimi obrazili: alter – alterski, rock – rockovski. Pri teh lahko sami ocenite, katera različica se vam zdi ustreznejša.

Za slovenščino je (bilo) značilno, da na levo stran v besedni zvezi postavljamo pridevniške prilastke (lepa knjiga), na desno pa nepridevniške, npr. samostalnik (lisica zvitorepka). Čeprav so si jezikoslovci pri prevzemanju novejšega besedja prizadevali za zapis skupaj, se je pri nas začel vse bolj uveljavljati zapis narazen. Tudi zgornji primeri kažejo na to možnost zapisovanja, ki kljub za slovenščino netipični obliki zvenijo pravilno, saj smo jih vajeni iz drugih jezikov. Tako je prišlo do stanja, ko imamo na izbiro dva zapisa, stroka pa glede zapisovanja ni popolnoma enotna.

Za besedne zveze, ki so sestavljene iz kratic, števk ali črk, velja enostavno pravilo. Če jih zapišemo na levi strani samostalnika, uporabimo vezaj (A4-format, C-vitamin). Priporočljiv pa je zapis prilastka na desni strani, in sicer brez vezaja ter s presledkom (format A4, vitamin C).

Pravopis in slovnica
Podredne zloženke so besede, v katerih je ena sestavina jedrna, druga pa odvisna (mišelovka – naprava, ki lovi miši, avtocesta – cesta za avto). Pri prirednih so si besede v enakovrednem razmerju (črno-bel črn in bel). Nekatere zloženke imajo glasovno medponsko obrazilo (volkodlak, domotožje). Medponski -o- ni del podstav volk in dom. Takšni primeri so še: drevored, glavonožec. Te zmeraj pišemo skupaj. Omenjenih novejših samostalniških zvez pa ne moremo kar tako ukalupiti, tudi priročniki dopuščajo možnost pisanja skupaj ali narazen. Katero možnost torej izbrati?

Nevtralna različica zapisa
Pri nekaterih tovrstnih primerih se zapis skupaj, ki je normiran tako po slovnici kot tudi pravopisu, v praksi ne uresničuje dosledno. V Slovenskem pravopisu in Slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko najdemo različne kvalifikatorje, ki besede razvrščajo glede na njihovo nevtralnost. Takšni kvalifikatorji so v Slovenskem pravopisu npr. in, tudi (táksislúžba tudi táksi slúžba), ali. Kvalifikator in uvaja nekoliko manj navadno dvojnico, kvalifikator ali uvaja enakovredno dvojnico, takšni obliki zapisa sta prosto zamenljivi, kvalifikator tudi pa uvaja še dopustno knjižno dvojnico. A je treba poudariti, da si jezik pri tovrstnih primerih še vedno utira svojo pot, saj ni popolnoma poenotenih norm, predvsem pa v slovarjih še ni zajeto sproti nastajajoče besedišče. Prav to področje kaže, kako živahen in dinamičen je jezik, kako se spreminjajo kulture, navade in načini komuniciranja. Je tudi znak odprtosti.

Če podrobneje analiziramo nekaj primerov, vidimo, da zapis pri nekaterih primerih lahko vpliva tudi na pomen. Če se bio nanaša na življenje, živo bitje oz. življenje sploh, se zapisuje kot ena beseda (zloženka): biodinamika, biologija. Če pa govorimo o naravnih in do narave prijaznih postopkih in materialih, gre ali za zloženko ali za besedno zvezo in sta mogoča zapisa skupaj ali narazen: bio vrt in biovrt. Evro- se navezujoč na Evropsko unijo piše kot prvi del zloženke, torej skupaj (evroposlanec), nanašajoč se na denarno enoto pa sta dovoljena zapisa skupaj in narazen (evrobankovec, evro bankovec). Ker besedo rock lahko obravnavamo kot prilastek, ki določa samostalnik (rock glasba), je mogoč zapis narazen. Obravnava pa se lahko tudi kot prvi del zloženke, zato se lahko zapiše tudi skupaj.

Vpliv nemščine
Na zapisovanje besed skupaj je nedvomno vplivala nemščina, ki je zanimiva predvsem z besedotvornega vidika. Nemščino jezikoslovci tudi v strokovni literaturi označujejo kot komopositionsfreudige Sprache ("zloženkam naklonjen jezik" ali "jezik, ki z veseljem zlaga besede"), saj se včasih zdijo meje pri zlaganju nemških besed neskončne (die Nahrungsmittelunverträglichkeit, die Lebensversicherungsgesellschaft, das Ar­bei­ter­un­fall­ver­si­che­rungs­ge­setz). Kar v slovenščini povemo z daljšimi besednimi zvezami, stavkom ali povedjo, nemščina lahko zloži v eno besedo.