Drugi solistični album izvorno mariborskega studijskega kreativca šele v peti enoti Booka ponudi za ščepec repetitativne ritmike več. Foto: false
Drugi solistični album izvorno mariborskega studijskega kreativca šele v peti enoti Booka ponudi za ščepec repetitativne ritmike več. Foto: false

Drugi solistični album izvorno mariborskega studijskega kreativca šele v peti enoti Booka ponudi za ščepec repetitativne ritmike več. Vinjete pred njo so dosleden uvod - ravno prav nearhetipske, ponekod improvizirane, netečnobne: no flow, no problem.
Res je, da vsebuje prvostopenjska Mogli nekaj taktov plesne esence ali pač plesne sence.
Šesta Molekula in sedmi Bacon Calamari sta najboljši skladbi. Obliti s trap-ovskim prasketanjem udarita in božata hkrati. Kodak Black in njemu podobni bi se po takih bazah povaljali še bolj navdušeno, kot pa se zna sveže skrtačena mačka na sosedovem prašnem balkonu. Šuljo ali Andrija Šulić se na svojem Soundcloud balkonu deklarira kot artist iz Fukuoke. Ali gre za mokre sanje še enega slovenskega umetnika ali antipatriotski eskapizem po Kamplovih napotkih, ni znano.

Zagotavljam pa, da je glasbeno srce še dihajočega komba Tekochee Kru ustvaril čudovite pol ure abstraktne glasbe, ki jo s pridom izrabljam za nostalgičen odplov ali sproščujoč kontrapunkt spominom iz otroštva, preživetega na robu Ljubljanskega barja - in to med rutinskim poslušanjem novih albumov duetov Bicep in Mount Kimbie.

Za stare tripaše, ki jim še vedno paše.