Inštalacija bo končana, ko se bo led stajal, kar pa je seveda odvisno od londonskega vremena. Foto: Reuters
Inštalacija bo končana, ko se bo led stajal, kar pa je seveda odvisno od londonskega vremena. Foto: Reuters
"Led je čudovito lep - lahko ga vohaš, lahko ga poljubiš, lahko položiš roko nanj in se v bistvu dotakneš Grenlandije," pravi umetnik. Foto: Reuters

Proučeval sem vedenjsko psihologijo in posledice izkušenj. Kaj pomeni nekaj izkusiti? Te to spremeni ali ne? Goli podatki spodbudijo zgolj majhne spremembe. Če hočemo torej povzročiti ogromno spremembo vedenja, ki bo potrebna za boj s podnebnimi spremembami, moramo v podatke vdahniti čustva, jih narediti bolj oprijemljive.

V letu 2019 galerija Tate Modern pripravlja veliko pregledno razstavo del Olafurja Eliassona. Foto: Reuters

Inštalacija, ki jo je Eliasson naslovil Ice Watch (Ledena straža), naj bi bila vizualni opomin na vpliv, ki ga imajo podnebne spremembe na naše okolje.

Gmote ledu so razpostavljene na dveh lokacijah: 24 jih je v nasadu dreves pred vhodom v galerijo Tate Modern, šest pa pred londonskim sedežem podjetja Bloomberg.

Umetnik upa, da bo s svojim projektom "vdahnil čustva v stvari, ki jih po navadi ne obravnavamo čustveno", ter hkrati spodbudil "velike igralce" – državo in zasebni sektor in velika podjetja – da ukrepajo. "Vse skupaj je tako abstraktno, daleč stran na Grenlandiji, opravka ima z našimi možgani, ne pa z našimi telesi. Pogovor o okolju sem hotel iz možganov prenesti v telesa," je pojasnil za arhitekturni portal Dezeen.

Sto ton prosto plavajočega ledu je Eliasson v London pretovoril s pomočjo geologa Minika Rosinga. Kosi ledu so se že predtem oddrobili od velike plahte in se počasi topili v morju.

Lahko se dotakneš Grenlandije
Inštalacija je v Londonu na ogled od 11. decembra, končala pa se bo, ko bo led do konca stajan. Ljudje lahko "stopajo v interakcijo" s kepami ledu in se jih dotikajo, dokler so še pred njimi. "Led je čudovito lep - lahko ga vohaš, lahko ga poljubiš, lahko položiš roko nanj in se v bistvu dotakneš Grenlandije," pravi umetnik.

Inštalacija je namerno tempirana tako, da sovpada s podnebno konferenco v Katovicah, kjer so delegati iz 196 držav sklenili kompromis o omejevanju izpusta toplogrednih plinov po letu 2020. Eliasson bi rad spodbudil "ukrepanje javnosti" proti podnebnim spremembam. "Kulturni sektor je zelo tesno povezan s širšo družbo, in mislim, da je dolžan, da se izrazi in da ubesedi svoje skrbi, kadar tako imenovani javni sektor in politika tega ne naredita. Moramo se zavedati, da imamo skupaj moč, da dosežemo sistemske spremembe."

"Od leta 2015 se je globalna raven morske gladine zaradi tajanja ledu na Grenlandiji dvignila za dva milimetra in pol. Od odkritja toplogrednega učinka leta 1896 pa do danes so se temperature po svetu dvignile za več kot stopinjo. Zemlja se spreminja hitreje kot kadar koli prej," komentira Rosing. "Znanost in tehnologija sta nam omogočili, da smo destabilizirali podnebje na Zemlji, ampak zdaj, ko razumemo mehanizma okoljskih sprememb, imamo tudi moč, da ustavimo njihovo širjenje."

Kaj lahko doseže ena umetniška inštalacija?
Olafur Eliasson je v galeriji Tate nazadnje gostoval pred 15 leti z inštalacijo The Weather Project: v slavno dvorano turbin je takrat inštaliral ogromno, sijoče umetno sonce. Projekt velja za eno najbolj priljubljenih inštalacij v tej galeriji v zgodovini. Zdaj upa, da bo lahko še enkrat prepričal ljudi. "Nisem naiven, seveda ne mislim, da bo en sam projekt kar naenkrat povzročil korenit preobrat – verjamem pa, da sem del večjega gibanja."

"Zdi se mi pomembno, da lahko ljudje dejansko prislonijo uho k ledu in nenadoma dojamejo, da proizvaja zelo tiho, rezko pokljanje, saj tajanje sprošča balončke pritiska, ki so bili ujeti v led deset tisoč let. Pred deset tisoč leti je bilo v ozračju 30 odstotkov manj ogljikovega dioksida, zato bi morale ledene gmote dišati kot zrak pred deset tisoč leti."

Proučeval sem vedenjsko psihologijo in posledice izkušenj. Kaj pomeni nekaj izkusiti? Te to spremeni ali ne? Goli podatki spodbudijo zgolj majhne spremembe. Če hočemo torej povzročiti ogromno spremembo vedenja, ki bo potrebna za boj s podnebnimi spremembami, moramo v podatke vdahniti čustva, jih narediti bolj oprijemljive.