Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
V imenu otrok, ki živijo v slabih razmerah, brez ustrezne pomoči in primernega dostopa do spleta, predlagajo, naj se ocenjevanje v tem šolskem letu opusti
“Klici, ki jih dobivamo zadnje tedne, so pretresljivi. Ljudje so obupani, več je nasilja, pozna se, da so se otroci iz dijaških domov preselili nazaj domov, kjer ni prostora in miru za učenje. Vemo za mladostnike, ki spijo tudi pod kuhinjsko mizo, ker ni prostora za posteljo, vse več je agresije, vse več nasilja. Ljudem zmanjkuje tudi hrane, predvsem pa so obupani nad prihodnostjo, ker ne vedo, od česa bodo živeli. Zdaj je toliko bolj jasno, kako pomembno zatočišče so bili zanje šole in dijaški domovi, kjer so dobivali podporo in imeli možnost umika. Otrokom smo pomagali do računalnikov, pomagali so jim v šolah, pomoč so ponudili donatorji. A sama oprema žal še ni dovolj, če starši ne znajo pomagati pri uporabi ali jim ne znajo razložiti nove snovi, če nimajo časa in sposobnosti z njimi opravljati vse obveznosti. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. To so razmere, v katerih se otroci in mladostniki ne morejo niti približno normalno učiti, v takšnem okolju je doseganje učnih standardov tako rekoč nemogoče,” pravi sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek.
Zdaj ko se vse bolj približujemo dokončni odločitvi o tem, kako bodo šolarji, dijaki in študentje končali to šolsko leto, je v javnosti vse več pozivov predvsem k temu, naj se matura izpelje drugače. Oglasili so se maturantje, tudi s peticijo, ki jo je podpisalo že več kot 6200 ljudi, oglasili so se starši in nekateri strokovnjaki. Zelo odmevno je bilo osebno pismo učiteljice Bojane Potočnik na Facebooku, ki je opozorila ne neenakost v osnovnošolskih vrstah.
Veliko manj pozornosti kot maturantom pa je posvečene tistim dijakom, ki bi morali z zaključnimi izpiti končati triletno šolanje. V zadnjem letniku imajo namreč tudi do 19 tednov oziroma do 900 ur praktičnega dela in tisti, ki so šolsko leto začeli s praktičnim usposabljanjem, so bili letos v šoli le nekaj tednov.
Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, so v Pozivu opozorili na najranljivejše otroke in mladostnike iz vseh stopenj šolanja, katerih težave so bile že prej pogosto prezrte, zdaj ko so skrite za stenami njihovih domov, pa so opazne še toliko manj. Z nekaj argumenti, ki so jih pridobili iz praktičnih izkušenj, so odločevalce pozvali k opustitvi ocenjevanja v tem šolskem letu (poziv v celoti).
Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v najbolj optimalnih okoliščinah za akademske aspiracije, ob pomoči izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki jih lahko uporabijo skozi svoje življenje. Če bo obveljala zdajšnja direktiva, da je treba ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni neprimernim okoliščinam za šolanje. Na pomisleke, da je vpis na fakultete za maturante zato lahko bolj zapleten, pa odgovarjajo: “Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete po vsem svetu, tudi na slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.”
Tudi zato, ker bi ocenjevanje na vseh stopnjah bolj kot pravično oceno pomenilo tveganje za diskriminacijo šibkejših, je pobudo podpisala tudi Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije in humanitarka, ki je vse življenje posvetila deprivilegiranim in travmatiziranim otrokom z vseh koncev sveta: “Dolgoletne izkušnje in številne študije dokazujejo, da se otroci iz deprivilegiranih družin pogosto težje spopadajo s šolskimi obveznostmi in kljub enakim sposobnostim dosegajo slabše šolske uspehe. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih zahteva šola, ceni in jih nagrajuje, ker imajo slabše pogoje, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah. Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo ob šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči in kako otroci, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja? Opozarjam še na tisoče otrok tujcev, ki že tako ali tako imajo veliko težav z razumevanjem jezika, pa na vse tiste, ki so dobivali pomoč prostovoljcev. Toda tudi pomoč teh v zdajšnjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za številne otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva.”
“Moje spoštovanje učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način, kot to zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavce ne zagotavljata enakih možnost vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, naj pri svojih odločitvah glede šolanja v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo,” opozarja Anica Mikuš Kos. Čeprav je prav tak čas velikih zgodovinskih prelomnic, kot ga doživljamo zdaj, najboljši za uvajanje tudi radikalnejših sprememb, pa opozarja: “Ljudje smo po naravi odporni na spremembe, poleg tega pa menim, da odločevalci sami niso tako neposredno prizadeti s tem položajem, da bi bili zmožni ustvariti spremembe.”
Sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek razmišlja, da bi bilo ob varni vrnitvi v šolske klopi preostali čas bolje kot ocenjevanju za vsako ceno nameniti razmisleku o pomembnih življenjskih lekcijah, ki jih je ta čas prinesel: “Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.”
532 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
V imenu otrok, ki živijo v slabih razmerah, brez ustrezne pomoči in primernega dostopa do spleta, predlagajo, naj se ocenjevanje v tem šolskem letu opusti
“Klici, ki jih dobivamo zadnje tedne, so pretresljivi. Ljudje so obupani, več je nasilja, pozna se, da so se otroci iz dijaških domov preselili nazaj domov, kjer ni prostora in miru za učenje. Vemo za mladostnike, ki spijo tudi pod kuhinjsko mizo, ker ni prostora za posteljo, vse več je agresije, vse več nasilja. Ljudem zmanjkuje tudi hrane, predvsem pa so obupani nad prihodnostjo, ker ne vedo, od česa bodo živeli. Zdaj je toliko bolj jasno, kako pomembno zatočišče so bili zanje šole in dijaški domovi, kjer so dobivali podporo in imeli možnost umika. Otrokom smo pomagali do računalnikov, pomagali so jim v šolah, pomoč so ponudili donatorji. A sama oprema žal še ni dovolj, če starši ne znajo pomagati pri uporabi ali jim ne znajo razložiti nove snovi, če nimajo časa in sposobnosti z njimi opravljati vse obveznosti. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. To so razmere, v katerih se otroci in mladostniki ne morejo niti približno normalno učiti, v takšnem okolju je doseganje učnih standardov tako rekoč nemogoče,” pravi sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek.
Zdaj ko se vse bolj približujemo dokončni odločitvi o tem, kako bodo šolarji, dijaki in študentje končali to šolsko leto, je v javnosti vse več pozivov predvsem k temu, naj se matura izpelje drugače. Oglasili so se maturantje, tudi s peticijo, ki jo je podpisalo že več kot 6200 ljudi, oglasili so se starši in nekateri strokovnjaki. Zelo odmevno je bilo osebno pismo učiteljice Bojane Potočnik na Facebooku, ki je opozorila ne neenakost v osnovnošolskih vrstah.
Veliko manj pozornosti kot maturantom pa je posvečene tistim dijakom, ki bi morali z zaključnimi izpiti končati triletno šolanje. V zadnjem letniku imajo namreč tudi do 19 tednov oziroma do 900 ur praktičnega dela in tisti, ki so šolsko leto začeli s praktičnim usposabljanjem, so bili letos v šoli le nekaj tednov.
Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, so v Pozivu opozorili na najranljivejše otroke in mladostnike iz vseh stopenj šolanja, katerih težave so bile že prej pogosto prezrte, zdaj ko so skrite za stenami njihovih domov, pa so opazne še toliko manj. Z nekaj argumenti, ki so jih pridobili iz praktičnih izkušenj, so odločevalce pozvali k opustitvi ocenjevanja v tem šolskem letu (poziv v celoti).
Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v najbolj optimalnih okoliščinah za akademske aspiracije, ob pomoči izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki jih lahko uporabijo skozi svoje življenje. Če bo obveljala zdajšnja direktiva, da je treba ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni neprimernim okoliščinam za šolanje. Na pomisleke, da je vpis na fakultete za maturante zato lahko bolj zapleten, pa odgovarjajo: “Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete po vsem svetu, tudi na slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.”
Tudi zato, ker bi ocenjevanje na vseh stopnjah bolj kot pravično oceno pomenilo tveganje za diskriminacijo šibkejših, je pobudo podpisala tudi Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije in humanitarka, ki je vse življenje posvetila deprivilegiranim in travmatiziranim otrokom z vseh koncev sveta: “Dolgoletne izkušnje in številne študije dokazujejo, da se otroci iz deprivilegiranih družin pogosto težje spopadajo s šolskimi obveznostmi in kljub enakim sposobnostim dosegajo slabše šolske uspehe. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih zahteva šola, ceni in jih nagrajuje, ker imajo slabše pogoje, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah. Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo ob šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči in kako otroci, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja? Opozarjam še na tisoče otrok tujcev, ki že tako ali tako imajo veliko težav z razumevanjem jezika, pa na vse tiste, ki so dobivali pomoč prostovoljcev. Toda tudi pomoč teh v zdajšnjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za številne otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva.”
“Moje spoštovanje učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način, kot to zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavce ne zagotavljata enakih možnost vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, naj pri svojih odločitvah glede šolanja v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo,” opozarja Anica Mikuš Kos. Čeprav je prav tak čas velikih zgodovinskih prelomnic, kot ga doživljamo zdaj, najboljši za uvajanje tudi radikalnejših sprememb, pa opozarja: “Ljudje smo po naravi odporni na spremembe, poleg tega pa menim, da odločevalci sami niso tako neposredno prizadeti s tem položajem, da bi bili zmožni ustvariti spremembe.”
Sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek razmišlja, da bi bilo ob varni vrnitvi v šolske klopi preostali čas bolje kot ocenjevanju za vsako ceno nameniti razmisleku o pomembnih življenjskih lekcijah, ki jih je ta čas prinesel: “Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.”
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Neveljaven email naslov