Londonska kantavtorica je zaslovela z nežnimi, raje bolj akustičnimi songi. Lucy Rose je še zlasti znana po romantičnih urbanih prizorih, navdih za njeno liriko so poti po mestu in postanki v očarljivih parkih. Pevka, ki se spremlja s kitaro, je na odru le redko sama, pri tem jo spremljevalna zasedba iz folk ali folk pop okolja praviloma pospremi le do plahega folk rok izraza. Zato toliko bolj preseneča slogovni obrat Lucy Rose, ki zaznamuje njen šesti album. Z materinstvom je avtoričina poezija še veliko bolj suverena in realna. To pa lepo poudari klavirsko voden pop, ki ima po novem tudi precej občasnih džezovskih prvin. Lucy Rose zaradi producenta Kwebsa (sodelavca neosoularja Samphe in pred kratkim še poeta in raperja Loyla Carnerja) na tem čudovitem albumu zveni radoživo, sočno, a tudi, čeprav redko melanholično, skorajda kot simbolna vmesnica med Norah Jones in Brittany Howard.