Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5 epizod
5 epizod
V dveh urah se poglobimo v delo izjemnih glasbenih osebnosti. Z razmišljanji, pogovori in seveda poslušanjem glasbe obeležujemo jubileje in izpostavljamo delo izbranih glasbenikov. Oddajo pripravljajo sodelavci uredništva za resno glasbo.
Navada, da se ob obletnicah spominjamo lika in dela velikih umetnikov, sta, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, dostikrat le naše filistrstvo in hipokrizija, ko nismo zmogli dovolj pozornosti in odprtosti ter predvsem zvedavega hotenja, da bi še za življenja ali pa sredi najustvarjalnejšega obdobja te osebe le-tej posvetili in namenili potrebno pozornost in priznanje. V primeru nocojšnjega portretiranca Arthurja Honeggerja pa se vse skupaj dodatno zaplete: nikakor se namreč ne more trditi, da ni doživel tako potrebnega kot tudi zaslužnega priznanja še za življenja, prej nasprotno – bil je cenjen in slavljen kot vrhunski ustvarjalni umetnik, celo klasik svojega časa. Še manj se ta slava in priznanje za njegovega življenja lahko povežeta z njegovima kakršnima koli družbeno močjo ali visokim položajem, ki bi pripomogla k ugledu, temveč je oboje izključno dosežek visoke umetniške kakovosti, globoke izpovedne moči ter katarze, ki jo slehernik občuti, poslušaje to zvočno umetnost.
»Moje glasbene sanje so ohraniti in izboljšati kakovost orkestra Češke filharmonije, dosegati vse večje nianse, vse bolj razumeti skladateljeva nagnjenja. To so sanje, ki se uresničujejo počasi, korak za korakom, a so izjemnega pomena. Rezultati teh sanj so bili zadnja leta resnično razveseljivi in upam, da nam bodo tudi v prihodnje eno samo veselje, to je moja želja.« Tako je še leta 2016 optimistično gledal v prihodnost Jiři Bělohlávek. Le malo več kot leto pozneje je, poln načrtov, v starosti 71 let zaradi zahrbtne in dolgotrajne bolezni umrl.
V oddaji bomo govorili o življenju Alfreda Šnitkeja, ob poslušanju izbora njegovih skladb pa tudi o njegovi kompozicijski poti, ki je že zgodaj vzbudila začudenje pa tudi neodobravanje sovjetskega režima. Kljub pritiskom je Šnitke, podobno kot pred njim Šostakovič, izoblikoval nekonformistično glasbeno govorico, jo nemalokrat obarval z ironičnimi podtoni, predvsem pa je mojstrsko povezoval različne sloge preteklih obdobij ter visoko in nizko kulturo v osebni slog, ki ga je sam imenoval polistilizem.
Predvajali bomo nekaj posnetkov iz Brubeckove dolge in izjemno plodovite kariere. In ker smo v prazničnem času, bomo dodali tudi nekaj njegovih interpretacij božične glasbe, ki jo je napisal bodisi sam ali pa drugi skladatelji. Dave Brubeck je bil eden najbolj popularnih, cenjenih in spoštovanih sodobnih glasbenikov. V zadnjih dveh desetletjih se je vrnil h klasičnemu jazzu, snemanjem in nastopanju. Tudi zgodnja Brubeckova dela so zaradi obilne uporabe klasičnih glasbenih elementov, predvsem fuge in kontrapunkta, ter očitnega vpliva Bartoka in Rahmaninova, vzbudile pozornost belega intelektualnega občinstva. Začelo ga je postavljati na čelo tedanjega belega progresivnega jazza, ob bok Lennieju Tristanu. Šele pozneje je Brubeck skupaj z Desmondom racionalno uporabil nekaj spoznanj, do katerih sta se oba dokopala po nekajletnem eksperimentiranju z občinstvom, in se priljubil širšemu krogu občinstva.
Skladatelj Primož Ramovš se je rodil 20. marca leta 1921 v Ljubljani. Njegov velikanski in raznoliki opus sestavljajo pretežno instrumentalna dela. Izšel je iz Osterčevega kroga, med drugo svetovno vojno je nekaj časa študiral tudi v Sieni pri Vitu Frazziju in v Rimu pri Alfredu Casella. Sprva je ustvarjal v neoklasicističnem slogu, nato pa je v svoj glasbeni izraz postopoma uvedel prvine ekspresionizma in v prehodnem obdobju zgodnjih šestdesetih let zložil tudi nekaj dodekafonskih, celo serialnih del. Z Enneaphonio, predvsem pa Simfonijo 68 se je utrdil kot prvi in osrednji modernist na Slovenskem, ki je vzporedno s skladatelji Pro musice vive (pre)hodil samostojno pot glasbenega ustvarjalca. Za življenja je redno obiskoval festivale sodobne glasbe v Opatiji, Zagrebu in Varšavi. Še posebej obisk Varšavske jeseni je Ramovšu pokazal pot do dokončne osvoboditve zvoka ter z načelom nasprotij in kontrolirane aleatorike prepojenega kompozicijskega sloga, ki je zaznamoval skladateljevo ustvarjanje zrelih in poznih let. V oddaji, ki bi jo lahko poimenovali tudi Zvočni portret Primoža Ramovša ali celo Ramovševe glasbene preobrazbe, bomo osvetlili skladateljevo življenjsko pot s poudarkom na preobrazbah njegovega kompozicijskega stavka. Predstavili jih bomo ob pomoči citatov iz eseja Zvočni svet Primoža Ramovša muzikologa dr. Ivana Klemenčiča ter pogledov na Ramovševo ustvarjalnost muzikologa dr. Gregorja Pompeta. Predvajali bomo nekaj Ramovševih najpomembnejših, prelomnih del, kot so Sinfonietta, klavirski Sarkazmi, Musiques Funebres, Pentektasis, Enneaphonia, Simfonija 68, Simfonija Pieta, itd., pa tudi nekaj kratkih posnetkov razmišljanj Primoža Ramovša iz oddaj starejšega datuma, ki bogatijo arhiv Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov