Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O fenomenu človeškega dela smo se na presečišču politike, ekonomije, zgodovine in kulturne simbolizacije pogovarjali s sociologinjo dr. Majo Breznik
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe.
Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno.
V tem kontekstu pa se postavlja nekaj vprašanj, ki nas zaposlujejo tudi v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z dr. Majo Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy.
1060 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
O fenomenu človeškega dela smo se na presečišču politike, ekonomije, zgodovine in kulturne simbolizacije pogovarjali s sociologinjo dr. Majo Breznik
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe.
Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno.
V tem kontekstu pa se postavlja nekaj vprašanj, ki nas zaposlujejo tudi v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z dr. Majo Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy.
Ko je pred časom odjeknila vest, da so ob obnovi kalov v Čadrgu odkrili 6500 let stare jelke, je marsikdo zastrigel z ušesi. Eden od njih je bil tudi mojster goslar Daniel Musek iz Škofje Loke. V "čudežu iz Čadrga" je prepoznal edinstveno priložnost, da preizkusi les in ga uporabi za izdelavo vrhunskih solističnih godal. Prva violina naj bi bila nared prihodnje leto. Z Danielom Muskom se je za Glasove svetov pogovarjal Miha Žorž
Kakšni sta bili država in družba, ki ju je Stalin ustvaril v treh desetletjih, ko je gospodaril v Kremlju?
Ob knjigi Kratka zgodovina Grčije britanskega zgodovinarja Richarda Clogga govorimo o burnih 200 letih obstoja moderne Grške države, zaznamovane z idejo o lastni veličastni preteklosti in vse prevečkrat soočene s kruto realnostjo vojn, notranjih napetosti, preseljevanj, gopodarskih kriz in podrejenosti večjim geopolitičnim silam
Digitalizacija je spremenila marsikaj, tudi človeško intimo, odnos do telesa in do seksualnosti. Medtem ko smo v vse tesnejšem odnosu z umetno inteligenco, se krepi umetna intimnost. Zanimiv fenomen je popularizacija platforme Only fans med študentsko populacijo – prodajanje lastnega telesa prek spleta kot oblika študentskega dela. To je raziskala sociologinja in antropologinja Živa Gornik. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Življenje človeka ali finančna in ekonomska transakcija? Gostji sta dr. Nina Vodopivec, ki se veliko ukvarja z vidiki dela, predvsem v tekstilni industriji in Eva Matjaž, ki zelo dobro pozna stanje na področju kulture in pasti transformacije kulturnega delavca v samostojnega podjetnika.
Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?
Od izdaje Splošne šolske naredbe, s katero je habsburška vladarica v svojih dednih deželah uvedla obvezno splošno osnovno šolstvo, letos mineva 250 let
Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja
Spolna vzgoja v slovenskem izobraževalnem sistemu poteka medpredmetno, poudarek je na bioloških, reproduktivnih in javnozdravstvenih vidikih spolnosti. Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi raziskav in dejstev, o katerih se strinja znanstvena skupnost, priporoča celovito, sistematično in starosti otrok in mladih prilagojeno spolno vzgojo.
»Kdor na dan enakonočja stoji pred zahodnim vhodom v tempelj Angkor Wat v Kambodži, vidi, kako sonce vzhaja točno nad osrednjim stolpom templja,« opisuje vznemirljivo vsakoletno predstavo pred množico popotnikov, turistov in vernikov umetnostna zgodovinarka Mija Oter Gorenčič
Z dr. Irene Mislej o argentinski zgodovini, polni barakarskih naselij, bogatih veleposestnikov, gospodarskih razcvetov in kriz ter vojaških udarov in gverilskih bojev, pa tudi najrazličnejših usod tja izseljenih Slovencev
V Franciji so v ponedeljek zabeležili zgodovinski dan. Po dolgih letih boja za pravice žensk, so v francosko ustavo zapisali pravico do splava. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je tudi v Sloveniji zapisana v ustavi. Smo ena izmed redkih držav, kjer vlada velik družbeni konsenz glede pravice do splava, saj jo po zadnjih raziskavah podpira več kot 80 odstotkov ljudi. Z namenom, da bi pravica do splava postala zagotovljena na ravni Evropske unije, je nastala velika evropska kampanja za zaščito reproduktivnih pravic žensk. O ciljih kampanje in o pravici do splava kot temeljni človekovi pravici bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofonom gostila mag. Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec.
Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?
Med pravicami, ki pa niso vsem zagotovljene, je tudi pravica do uporabe maternega jezika, vendar po lanskih podatkih kar 40% svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki mu je najbližji, ga najbolj razume in najbolje govori. V maternem jeziku tudi najbolj globoko čustvujemo in lažje mislimo.
Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domovini
Zakaj so si študentje protestniki s konca šestdesetih za svoj umetnostni izraz izbrali modernizem, ki je bil takrat star že pol stoletja? Kaj je to pomenilo za njihova revolucionarna prizadevanja in kaj za zgodovino umetnosti?
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Grofje Celjski so imeli na svojem vrhuncu v lasti 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Toda: kdo so bili ljudje, ki so orjaško premoženj plemičev iz mesta ob Savinji v resnici upravljali?
Neveljaven email naslov