Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.
Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.
foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)
721 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.
Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.
foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne globin vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno prikazuje kultna znanstveno-fantastična serija?
"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.”
V oddaji Kulturni fokus nas bo tokrat zanimalo, kakšna približno so merila za pravo ravnanje človeka v stvarstvu, v družbi z drugimi živimi bitji. Morda Biblija nudi kake konkretne podlage v obliki napotkov, vsaj v odnosu do živali, saj je človek njihov gospodar in varuh? Ali razloge za legalizacijo človekocentričnosti lahko iščemo tudi v svetih spisih?
Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.
Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?
Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.
Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.
To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja
Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"
Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?
Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti
Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja
Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.
Neveljaven email naslov