Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dr. Tatjana Lejko Zupanc, predstojnica infekcijske klinike

14.06.2020


Predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana dr. Tatjana Lejko Zupanc o boju s koronavirusom, možnostih za drugi val, potovanjih, politiki in stroki

Doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh.

''Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo."

Kako je ta virus vplival na vas in na kliniko?

Name je vplival v stilu ''kdor čaka, dočaka'', ker smo pričakovali neki tak izbruh, si pa nismo predstavljali, kakšen bo. Naučili smo se, da so nove bolezni res nove, da se ne vedejo tako kot stare bolezni. Posebnosti te okužbe so take, da je napovedovanje česar koli zelo nehvaležno. Klinika je pa dobesedno razklana na ''covid'' in ''necovid''. Neprestano moramo paziti, da ne pride do vnosa okužbe in da se okužba ne bi širila na druge bolnike in na zaposlene. Za zdaj je delovanje klinike zelo oteženo, mogoče celo bolj, kot je bilo med epidemijo. Zdaj je malo teh bolnikov, nikoli pa ne veš, kdo je pozitiven od tistih, ki pride na vrata.

Kakšna je vloga Poveljniške bolnišnične skupine za epidemijo, ki ste jo vodili?

Skupina, ki je imenovana s tem bolj militarističnim izrazom, vodi delovanje različnih delov kliničnega centra med epidemijo, koordinira delo, išče vire, spremlja dogajanja, pravočasno intervenira, ko je treba. To ni enostavno, saj ima UKC, če se ne motim, 52 klinik, oddelkov, služb. Vsak je dal vse od sebe, celoten UKC je delal za nas. Počasi moramo to končati, kar ni enostavno, med epidemijo so bolniki čakali na zdravstvene storitve, nekateri morda tudi predolgo, to verjetno ni bilo prav, še vedno imamo bolnike z boleznijo covid 19. Zdaj smo v čakanju, kaj se bo zgodilo. Lahko se zgodi, žal, drugi val skupaj z gripo, tega se vsi najbolj bojimo.

Je kakšna možnost, da drugega vala ne bo?

Možnosti so vedno. Virus sars je izginil. Mislim, da nihče ne ve točno, zakaj. Ta virus je bil še veliko bolj hudoben. Takrat je umrlo  veliko zdravstvenih delavcev, ga je bilo pa mogoče hitreje zatreti.

Pri drugem valu je marsikaj odvisno tudi od nas, od našega ravnanja …

Virusa v splošni populaciji skoraj ni ali pa ga je zelo malo, a zdaj se odpirajo meje, začeli se bodo koncerti, športne dejavnosti, pozabili smo na varnostno razdaljo, le redko še vidiš ljudi, ki nosijo maske … Upamo lahko le na to, da se je nalezljivost virusa malo umirila.

Nekaj zaposlenih v UKC Ljubljana je priskočilo na pomoč ljubljanskim domovom za starejše.

To je bil mali čudež, da so šli pomagat v domove, nekateri tudi prostovoljno. Bili smo zelo veseli in ponosni, da se je to zgodilo. Niso vse zdravstvene ustanove tako prijazno posodile svojih zaposlenih, čeprav ti niso povsod polno delovali. Mislim, da je bila to zelo pozitivna gesta.

Kaj zdaj vemo o novem koronavirusu in o bolezni covid 19?

Danes vemo, da je bolnik najbolj kužen dan ali dva, preden zboli, ko še nima simptomov. So tudi asimptomatski ljudje, ki so okuženi, a ne zbolijo in ne prenesejo okužbe na druge. Še danes nismo povsem prepričani, kateri so mejni posegi, na katerih moramo uporabljati popolno zaščitno opremo in na katerih bi lahko to zaščitno opremo opustili ali uporabljali opremo nižje stopnje. O zapletih bolezni vemo veliko več, a nenehno se pojavljajo nova spoznanja. Tudi tega še ne vemo, ali bodo imeli ljudje, ki so bolezen preboleli, kakšne dolgoročne posledice, ne vemo, ali bodo imeli nepredvidene zaplete. Ne vemo, ali so preboleli dosmrtno imuni na ta virus, začasno imuni ali pa sploh niso imuni. Podatki kažejo, da neke vrste imunost gotovo obstaja. Veliko virusnih okužb je takšnih, da jo imate enkrat in nikoli več. Takšne so na primer ošpice. Če je tudi ta bolezen takšna, bo pokazal čas. Veliko dvomov imamo o tem, katero zdravljenje je uspešno in katero je morda za bolnika celo nevarno, ne vemo še tega, ali je mogoče bolezen preprečiti z dajanjem imunoglobulinov, cepivo še čakamo, upamo, da bo učinkovito in kmalu dostopno. Veliko več vemo, kot smo vedeli, ne vemo pa še vsega …

Kaj pa zdravila in cepivo?

Pravijo, da sila kola lomi, med epidemijo se hitro pojavijo pritiski, da bi se kakšna zdravila vseeno uporabila, čeprav niso učinkovita, o katerih le mislimo, da so učinkovita. Tem pritiskom se je včasih zelo težko upreti, ker imaš bolnike, ki jim ne gre dobro, bi jim rad pomagal, nimaš pa uspešnega zdravila. Ali pa tako zdravilo ni na voljo. Tudi to se je dogajalo, da so nekatere bogate države zase kopičile zdravila, mi, ki smo majhni, smo pa težko prišli do teh zdravil. Zdaj so vsa zdravila dostopna, ta skrb je odpadla, ne vemo pa, kaj bo z novimi zdravili. Posebna zgodba je cepivo.  Cepivo mora biti varno. Za vse! Za starejše, za bolne, za mlade. To ni tako enostavno doseči. Cepivo mora biti tudi učinkovito. Na splošno velja, da so cepiva najučinkovitejša predvsem pri mladih, zdravih in takih z dobrim imunskim sistemom, ki morda celo ne zbolijo, če se okužijo. To v glavnem velja za vse bolezni. Če si pa ranljiv, imunsko kompromitiran bolnik, nimaš veliko možnosti, da boš dobro prenesel cepivo. Ta populacija najbolj potrebuje cepivo. Izdelava cepiva ni enostavna stvar.

Opozarjate tudi na etična vprašanja, povezana z epidemijami, na omejevanje človekovih pravic in svoboščin v imenu ukrepov, ki se jih lahko celo zlorablja v kakšne druge namene.

Zelo hitro se lahko zgodi, da se po načelu ''zdaj je epidemija in je vse dovoljeno'' človekove pravice omejuje z nesorazmernimi ukrepi. Tega se je pri sprejemanju ukrepov treba zavedati. Menim, da takšnih zlorab v Sloveniji ni bilo. Posamezniki seveda na določene omejitve gledajo s svojega zornega kota. Treba je zaščititi tudi ranljive skupine, ne smemo pozabiti na ljudi, ki so na robu družbe, poskrbeti je treba za brezdomce, za ljudi, ki živijo sami, nimajo dostopa do trgovine, pošte, za tiste, ki imajo težave z razumevanjem dogajanja, za psihiatrične bolnike, pa tudi za otroke in mladostnike.

"Menim, da v Sloveniji ni bilo hujših kršitev temeljnih človekovih pravic."

Številnim se je zelo poslabšala osnovna bolezen, ker niso sposobni razumeti nekaterih ukrepov. Za te skupine je treba še posebej poskrbeti. Zelo smo se trudili tudi, da smo pomagali zdravstvenim delavcem, ki so imeli tudi svoje stiske in težave. Še nekaj pomembnega je, o čemer sploh nismo govorili. Ali ima zdravstveni delavec pravico odkloniti delo v razmerah, v katerih ljudje umirajo, on pa nima osebne varovalne opreme?

Ali delavec ima to pravico?

Ta dilema še ni rešena. Tisti, ki ga skuša prepričati, naj kljub temu dela, se mu mora na neki način oddolžiti, če smem tako reči. Zdravstveni delavec mora vedeti, da bo zanj in za njegovo družino poskrbljeno, če se mu kaj zgodi.

Klinični center je svoj počitniški dom v Planici odprl za zaposlene in bolnike, ki doma niso imeli primernih razmer za samoizolacijo?

Predstavljajte si nekoga, ki je zbolel, živi v majhnem stanovanju, ima tam tri otroke in še staro mamo, nemogoče se je izolirati v takih razmerah.

Marsikaj se je govorilo in širilo o tem, kaj pomaga pri zdravljenju covida 19. Ste se ob kakšnem nasvetu, ki ste ga slišali ali prebrali, nasmejali?

Človek se težko smeje ob zelo nevarnem priporočilu o spiranju ust z varikino.

Pa menda ni kdo tega res naredil?

Smo imeli tudi zanimivo zgodbo z varikino, ki se je, na srečo, dobro končala.

Neki ponudnik, ki turistom oddaja sobo, se oglašuje, da je imun na covid 19, ker se je dal testirati in ima protitelesa. Računa, da bo s tem povečal promet.

Mene bi predvsem zanimalo, kako čisti in razkužuje prostor, ki ga oddaja, kako bo preprečil širitev okužbe iz okolice. To, da je imun, me sploh ne zanima. Še vedno niso povsem zanesljivi testi, ki določajo protitelesa, saj ne določajo tega, ali so ta protitelesa res zaščitna. Takih testov se ne uporablja v vsakdanji rabi. Če imaš protitelesa, si verjetno do neke mere zaščiten, ni pa nujno.

Kolikokrat ste se testirali?

Trikrat.

Ste vsakič nestrpno čakali na rezultate?

Vsakič. Seveda si živčen. Bojiš se, da si morda že koga okužil, ker se nisi testiral že kak dan prej. Sem že v rizični skupini, zato sem se spraševala, kaj bo z menoj, če sem okužena, če zbolim. Ni mi bilo vseeno, čeprav sem bila dvakrat prepričana, da ni bilo nič, enkrat pa je bil razlog predvsem strah …

Kako gresta skupaj politika in stroka? Ko so vas konec marca prosili za komentar o vašem odpoklicu iz sveta Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ste dejali, da ''zdaj ni čas za to''. Je zdaj že čas za vaš komentar?

Rada bi se zahvalila tistemu, ki me je odpoklical, ker mi je s tem omogočil več časa za pomembnejše stvari. Kdor pozna delo sveta, ve, da ni tako pomembno za strokovne odločitve. Lojalna sem pacientom in kliniki, vseeno mi je, katera opcija je na oblasti, glavno je, da dela v korist ljudi. Če ne bi bilo tako, potem ne bi sodelovala. S tem se nisem obremenjevala in se tudi ne mislim.

Bi se uprli, če bi se politika vtikala v vaše strokovno delo?

Strokovna skupina, v kateri sem sodelovala in ki je svetovala vladi, se je nekajkrat uprla, ko se ni strinjala z nekaterimi ukrepi. Tudi v prejšnji koordinaciji smo določene stvari dobesedno izsilili. Še danes sem vesela, da je bil odpovedan koncert Bocellija, čeprav takrat nad načinom nisem bila navdušena. Vedno je treba najti srednjo pot med tem, kaj bi rad naredil in kaj se da narediti. Stroko se je kar upoštevalo, v glavnem nimam slabih izkušenj. Včasih strokovnjaki nismo bili enotnega mnenja.

Je prav, da odkrivamo afere, da se pogovarjamo tudi o napakah, ki so se dogajale v času pandemije?

Mislim, da je treba zelo natančno analizirati vse, kar smo naredili, ugotoviti, kaj bi lahko naredili ali kaj bi morali narediti drugače, če smo kaj spregledali, če se nismo znašli, nismo vedeli … Iz tega delati afere, povzročati nelagodje, celo vzbujati sovraštvo, to se mi pa ne zdi v redu. Če se bo pojavil drugi val, bodo stvari zaradi tega potekale po scenarijih, ki nam ne bodo všeč. Popustili bomo pod pritiski, ki bodo spodbujeni z različnimi aferami. Da bi se izognili težavam, bomo delali tako, kot bodo želeli drugi, čeprav to ne bo pravilno. Strokovnjaki naj se med seboj iskreno pogovorijo, kaj je bilo prav in kaj narobe.

Se znajo strokovnjaki pri nas iskreno pogovarjati?

Mislim, da se znamo, da smo kar enotnega mnenja. Izstopajo predvsem nekateri posamezniki, morda celo taki, ki že dolgo niso vpleteni v klinično ali strokovno delo, ki gledajo stvari od zunaj. Ti si lahko mislijo, kar si hočejo. Stvari morajo oceniti ljudje, ki vedo, kje so problemi, ti ljudje tudi poznajo rešitve.

Slovenska in ameriška vojaška letala so v zahvalo sodelujočim v boju proti epidemiji preletela Slovenijo. Kaj bi v zahvalo poleg tega še pričakovali na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, ki poka po šivih, saj domuje v 120 let stari zgradbi in v prizidku, ki je bil zgrajen leta 1967?

Mi smo zelo skromni, mi hočemo le novo kliniko in nič drugega. To je težka naložba. Ta klinika je bila včasih zelo moderna, zdaj je premajhna, nobenemu standardu ne ustreza več, pa še nevarna je, če se zgodi potres. Reči bo treba bobu bob in zgraditi bolnišnico. Želela bi si še ustrezno vrednotenje negovalnega kadra. Smo v javnem sektorju, v katerem je skoraj nemogoče koga nagraditi. V to kislo jabolko bo treba ugrizniti, preden nam vsi pobegnejo v Avstrijo, Italijo in še kam. Ne potrebujemo velikih zahval, javnost nam je stala ob strani, nam dajala pozitivne vibracije, zlepa se nam ne bo zgodilo toliko dobrih stvari, vsem in vsakemu sem za to zelo hvaležna. Potrebujemo podporo in ukrepanje.

Katere so strokovne teme, ki so bile zaradi epidemije zapostavljene, ki bodo prišle na vrsto zdaj?

Muči me problem protimikrobne odpornosti. Med epidemijo se je predpisovalo antibiotike kar po telefonu, pričakujem bumerang, povečala se bo odpornost na antibiotike, težave se bomo morali lotiti z obema rokama. Bolnišnice med epidemijo niso bile polne, zdaj pa se bodo začele bolnišnične okužbe. To je pomembno in ključno področje, ki pa ni cenjeno, vsi se otepajo tega dela, saj veljaš za policaja, ko nadziraš, ali si razkužujejo roke, nosijo rokavice, maske … Čaka nas tudi prenova zakona o nalezljivih boleznih, zelo bi bila vesela, če bi v Sloveniji zavladal pozitiven odnos do cepljenja.

"Cenim, če so ljudje pošteni, da naredijo, kar smo se dogovorili, da povedo, kar mislijo. Včasih se tudi razburim, ker sem bolj kolerične narave."

O vas so sodelavke in sodelavci povedali veliko lepega, da ste natančni, dosledni, energični, polni entuziazma, da cenite predanost, da vas spoštujejo, ste dobra voditeljica, imate strog nastop, da ste topla in srčna ženska, skrbna babica dveh vnukov, poveste, kar mislite, ste bistri, vztrajni, odločni, se znate tudi razjeziti, včasih pa ste celo nagajivi. Ali vse to drži?

Težko ocenjujem skozi druge oči (smeh). Marsikaj je res. Cenim, če so ljudje pošteni, da naredijo, kar smo se dogovorili, da povedo, kar mislijo. Včasih se tudi razburim, ker sem bolj kolerične narave. Če ima kdo kakšne probleme, so moja vrata vedno odprta. V bistvu sploh nikoli ne delam za zaprtimi vrati.

Povedali so še, da zjutraj zgodaj vstanete in najprej preberete časopis …

To je res moj jutranji ritual, tako se malo pripravim, potem pa na poti v službo poslušam Val 202, da slišim še najnovejše informacije.

Čeprav ste veliko zdoma, vam dom in družina veliko pomenita. Radi tudi potujete …

Drži, drži.

Vaša strast so potovanja v eksotične dežele. Ste imeli za to pomlad kakšne posebne načrte?

Ja, izgubila sem lepo vsoto denarja, saj smo nameravali med počitnicami v tropske kraje, kar smo morali odpovedati. Vedno preverim, kaj se na zdravstvenem področju dogaja v državi, kamor potujem. Zagotovo ne bi šla na pot v deželo, kjer bi bil kak izbruh.

Kako je z oddelkom za bolezen covid 19 v vaši bolnišnici? Ga boste zaprli?

Ministrstvo se je odločilo, da je naša klinika ta trenutek bolnišnica za covid za vso državo. Tega oddelka verjetno še ne bomo kmalu zaprli, morda bo prazen, ker ne bo pacientov. Ob začetku epidemije so se prostori polnili tako hitro, da smo komaj sproti pripravljali sobe. Preselili smo se še na ortopedijo, gledali smo že druge klinike, kam bi se še lahko širili, potem pa se je k sreči epidemija ustavila. Bolniki so bili tudi zelo dolgo v bolnišnici, intenzivni oddelek se je hitro polnil, praznil pa se ni. V začetku aprila se je začelo umirjati, rep je pa še dolg.

Po prvem delu naporne bitke z novim koronavirusom in boleznijo covid 19 ne bo časa za počitek. Tu so klopi in še marsikaj.

Klopi so stranski učinek epidemije, ljudje niso mogli hoditi naokrog, šli so v gozd, razmere za klope so bile idealne, veliko je primerov, tudi zelo hudih, klopnega meningitisa in borelioze.


Nedeljski gost

854 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Dr. Tatjana Lejko Zupanc, predstojnica infekcijske klinike

14.06.2020


Predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana dr. Tatjana Lejko Zupanc o boju s koronavirusom, možnostih za drugi val, potovanjih, politiki in stroki

Doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh.

''Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo."

Kako je ta virus vplival na vas in na kliniko?

Name je vplival v stilu ''kdor čaka, dočaka'', ker smo pričakovali neki tak izbruh, si pa nismo predstavljali, kakšen bo. Naučili smo se, da so nove bolezni res nove, da se ne vedejo tako kot stare bolezni. Posebnosti te okužbe so take, da je napovedovanje česar koli zelo nehvaležno. Klinika je pa dobesedno razklana na ''covid'' in ''necovid''. Neprestano moramo paziti, da ne pride do vnosa okužbe in da se okužba ne bi širila na druge bolnike in na zaposlene. Za zdaj je delovanje klinike zelo oteženo, mogoče celo bolj, kot je bilo med epidemijo. Zdaj je malo teh bolnikov, nikoli pa ne veš, kdo je pozitiven od tistih, ki pride na vrata.

Kakšna je vloga Poveljniške bolnišnične skupine za epidemijo, ki ste jo vodili?

Skupina, ki je imenovana s tem bolj militarističnim izrazom, vodi delovanje različnih delov kliničnega centra med epidemijo, koordinira delo, išče vire, spremlja dogajanja, pravočasno intervenira, ko je treba. To ni enostavno, saj ima UKC, če se ne motim, 52 klinik, oddelkov, služb. Vsak je dal vse od sebe, celoten UKC je delal za nas. Počasi moramo to končati, kar ni enostavno, med epidemijo so bolniki čakali na zdravstvene storitve, nekateri morda tudi predolgo, to verjetno ni bilo prav, še vedno imamo bolnike z boleznijo covid 19. Zdaj smo v čakanju, kaj se bo zgodilo. Lahko se zgodi, žal, drugi val skupaj z gripo, tega se vsi najbolj bojimo.

Je kakšna možnost, da drugega vala ne bo?

Možnosti so vedno. Virus sars je izginil. Mislim, da nihče ne ve točno, zakaj. Ta virus je bil še veliko bolj hudoben. Takrat je umrlo  veliko zdravstvenih delavcev, ga je bilo pa mogoče hitreje zatreti.

Pri drugem valu je marsikaj odvisno tudi od nas, od našega ravnanja …

Virusa v splošni populaciji skoraj ni ali pa ga je zelo malo, a zdaj se odpirajo meje, začeli se bodo koncerti, športne dejavnosti, pozabili smo na varnostno razdaljo, le redko še vidiš ljudi, ki nosijo maske … Upamo lahko le na to, da se je nalezljivost virusa malo umirila.

Nekaj zaposlenih v UKC Ljubljana je priskočilo na pomoč ljubljanskim domovom za starejše.

To je bil mali čudež, da so šli pomagat v domove, nekateri tudi prostovoljno. Bili smo zelo veseli in ponosni, da se je to zgodilo. Niso vse zdravstvene ustanove tako prijazno posodile svojih zaposlenih, čeprav ti niso povsod polno delovali. Mislim, da je bila to zelo pozitivna gesta.

Kaj zdaj vemo o novem koronavirusu in o bolezni covid 19?

Danes vemo, da je bolnik najbolj kužen dan ali dva, preden zboli, ko še nima simptomov. So tudi asimptomatski ljudje, ki so okuženi, a ne zbolijo in ne prenesejo okužbe na druge. Še danes nismo povsem prepričani, kateri so mejni posegi, na katerih moramo uporabljati popolno zaščitno opremo in na katerih bi lahko to zaščitno opremo opustili ali uporabljali opremo nižje stopnje. O zapletih bolezni vemo veliko več, a nenehno se pojavljajo nova spoznanja. Tudi tega še ne vemo, ali bodo imeli ljudje, ki so bolezen preboleli, kakšne dolgoročne posledice, ne vemo, ali bodo imeli nepredvidene zaplete. Ne vemo, ali so preboleli dosmrtno imuni na ta virus, začasno imuni ali pa sploh niso imuni. Podatki kažejo, da neke vrste imunost gotovo obstaja. Veliko virusnih okužb je takšnih, da jo imate enkrat in nikoli več. Takšne so na primer ošpice. Če je tudi ta bolezen takšna, bo pokazal čas. Veliko dvomov imamo o tem, katero zdravljenje je uspešno in katero je morda za bolnika celo nevarno, ne vemo še tega, ali je mogoče bolezen preprečiti z dajanjem imunoglobulinov, cepivo še čakamo, upamo, da bo učinkovito in kmalu dostopno. Veliko več vemo, kot smo vedeli, ne vemo pa še vsega …

Kaj pa zdravila in cepivo?

Pravijo, da sila kola lomi, med epidemijo se hitro pojavijo pritiski, da bi se kakšna zdravila vseeno uporabila, čeprav niso učinkovita, o katerih le mislimo, da so učinkovita. Tem pritiskom se je včasih zelo težko upreti, ker imaš bolnike, ki jim ne gre dobro, bi jim rad pomagal, nimaš pa uspešnega zdravila. Ali pa tako zdravilo ni na voljo. Tudi to se je dogajalo, da so nekatere bogate države zase kopičile zdravila, mi, ki smo majhni, smo pa težko prišli do teh zdravil. Zdaj so vsa zdravila dostopna, ta skrb je odpadla, ne vemo pa, kaj bo z novimi zdravili. Posebna zgodba je cepivo.  Cepivo mora biti varno. Za vse! Za starejše, za bolne, za mlade. To ni tako enostavno doseči. Cepivo mora biti tudi učinkovito. Na splošno velja, da so cepiva najučinkovitejša predvsem pri mladih, zdravih in takih z dobrim imunskim sistemom, ki morda celo ne zbolijo, če se okužijo. To v glavnem velja za vse bolezni. Če si pa ranljiv, imunsko kompromitiran bolnik, nimaš veliko možnosti, da boš dobro prenesel cepivo. Ta populacija najbolj potrebuje cepivo. Izdelava cepiva ni enostavna stvar.

Opozarjate tudi na etična vprašanja, povezana z epidemijami, na omejevanje človekovih pravic in svoboščin v imenu ukrepov, ki se jih lahko celo zlorablja v kakšne druge namene.

Zelo hitro se lahko zgodi, da se po načelu ''zdaj je epidemija in je vse dovoljeno'' človekove pravice omejuje z nesorazmernimi ukrepi. Tega se je pri sprejemanju ukrepov treba zavedati. Menim, da takšnih zlorab v Sloveniji ni bilo. Posamezniki seveda na določene omejitve gledajo s svojega zornega kota. Treba je zaščititi tudi ranljive skupine, ne smemo pozabiti na ljudi, ki so na robu družbe, poskrbeti je treba za brezdomce, za ljudi, ki živijo sami, nimajo dostopa do trgovine, pošte, za tiste, ki imajo težave z razumevanjem dogajanja, za psihiatrične bolnike, pa tudi za otroke in mladostnike.

"Menim, da v Sloveniji ni bilo hujših kršitev temeljnih človekovih pravic."

Številnim se je zelo poslabšala osnovna bolezen, ker niso sposobni razumeti nekaterih ukrepov. Za te skupine je treba še posebej poskrbeti. Zelo smo se trudili tudi, da smo pomagali zdravstvenim delavcem, ki so imeli tudi svoje stiske in težave. Še nekaj pomembnega je, o čemer sploh nismo govorili. Ali ima zdravstveni delavec pravico odkloniti delo v razmerah, v katerih ljudje umirajo, on pa nima osebne varovalne opreme?

Ali delavec ima to pravico?

Ta dilema še ni rešena. Tisti, ki ga skuša prepričati, naj kljub temu dela, se mu mora na neki način oddolžiti, če smem tako reči. Zdravstveni delavec mora vedeti, da bo zanj in za njegovo družino poskrbljeno, če se mu kaj zgodi.

Klinični center je svoj počitniški dom v Planici odprl za zaposlene in bolnike, ki doma niso imeli primernih razmer za samoizolacijo?

Predstavljajte si nekoga, ki je zbolel, živi v majhnem stanovanju, ima tam tri otroke in še staro mamo, nemogoče se je izolirati v takih razmerah.

Marsikaj se je govorilo in širilo o tem, kaj pomaga pri zdravljenju covida 19. Ste se ob kakšnem nasvetu, ki ste ga slišali ali prebrali, nasmejali?

Človek se težko smeje ob zelo nevarnem priporočilu o spiranju ust z varikino.

Pa menda ni kdo tega res naredil?

Smo imeli tudi zanimivo zgodbo z varikino, ki se je, na srečo, dobro končala.

Neki ponudnik, ki turistom oddaja sobo, se oglašuje, da je imun na covid 19, ker se je dal testirati in ima protitelesa. Računa, da bo s tem povečal promet.

Mene bi predvsem zanimalo, kako čisti in razkužuje prostor, ki ga oddaja, kako bo preprečil širitev okužbe iz okolice. To, da je imun, me sploh ne zanima. Še vedno niso povsem zanesljivi testi, ki določajo protitelesa, saj ne določajo tega, ali so ta protitelesa res zaščitna. Takih testov se ne uporablja v vsakdanji rabi. Če imaš protitelesa, si verjetno do neke mere zaščiten, ni pa nujno.

Kolikokrat ste se testirali?

Trikrat.

Ste vsakič nestrpno čakali na rezultate?

Vsakič. Seveda si živčen. Bojiš se, da si morda že koga okužil, ker se nisi testiral že kak dan prej. Sem že v rizični skupini, zato sem se spraševala, kaj bo z menoj, če sem okužena, če zbolim. Ni mi bilo vseeno, čeprav sem bila dvakrat prepričana, da ni bilo nič, enkrat pa je bil razlog predvsem strah …

Kako gresta skupaj politika in stroka? Ko so vas konec marca prosili za komentar o vašem odpoklicu iz sveta Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ste dejali, da ''zdaj ni čas za to''. Je zdaj že čas za vaš komentar?

Rada bi se zahvalila tistemu, ki me je odpoklical, ker mi je s tem omogočil več časa za pomembnejše stvari. Kdor pozna delo sveta, ve, da ni tako pomembno za strokovne odločitve. Lojalna sem pacientom in kliniki, vseeno mi je, katera opcija je na oblasti, glavno je, da dela v korist ljudi. Če ne bi bilo tako, potem ne bi sodelovala. S tem se nisem obremenjevala in se tudi ne mislim.

Bi se uprli, če bi se politika vtikala v vaše strokovno delo?

Strokovna skupina, v kateri sem sodelovala in ki je svetovala vladi, se je nekajkrat uprla, ko se ni strinjala z nekaterimi ukrepi. Tudi v prejšnji koordinaciji smo določene stvari dobesedno izsilili. Še danes sem vesela, da je bil odpovedan koncert Bocellija, čeprav takrat nad načinom nisem bila navdušena. Vedno je treba najti srednjo pot med tem, kaj bi rad naredil in kaj se da narediti. Stroko se je kar upoštevalo, v glavnem nimam slabih izkušenj. Včasih strokovnjaki nismo bili enotnega mnenja.

Je prav, da odkrivamo afere, da se pogovarjamo tudi o napakah, ki so se dogajale v času pandemije?

Mislim, da je treba zelo natančno analizirati vse, kar smo naredili, ugotoviti, kaj bi lahko naredili ali kaj bi morali narediti drugače, če smo kaj spregledali, če se nismo znašli, nismo vedeli … Iz tega delati afere, povzročati nelagodje, celo vzbujati sovraštvo, to se mi pa ne zdi v redu. Če se bo pojavil drugi val, bodo stvari zaradi tega potekale po scenarijih, ki nam ne bodo všeč. Popustili bomo pod pritiski, ki bodo spodbujeni z različnimi aferami. Da bi se izognili težavam, bomo delali tako, kot bodo želeli drugi, čeprav to ne bo pravilno. Strokovnjaki naj se med seboj iskreno pogovorijo, kaj je bilo prav in kaj narobe.

Se znajo strokovnjaki pri nas iskreno pogovarjati?

Mislim, da se znamo, da smo kar enotnega mnenja. Izstopajo predvsem nekateri posamezniki, morda celo taki, ki že dolgo niso vpleteni v klinično ali strokovno delo, ki gledajo stvari od zunaj. Ti si lahko mislijo, kar si hočejo. Stvari morajo oceniti ljudje, ki vedo, kje so problemi, ti ljudje tudi poznajo rešitve.

Slovenska in ameriška vojaška letala so v zahvalo sodelujočim v boju proti epidemiji preletela Slovenijo. Kaj bi v zahvalo poleg tega še pričakovali na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, ki poka po šivih, saj domuje v 120 let stari zgradbi in v prizidku, ki je bil zgrajen leta 1967?

Mi smo zelo skromni, mi hočemo le novo kliniko in nič drugega. To je težka naložba. Ta klinika je bila včasih zelo moderna, zdaj je premajhna, nobenemu standardu ne ustreza več, pa še nevarna je, če se zgodi potres. Reči bo treba bobu bob in zgraditi bolnišnico. Želela bi si še ustrezno vrednotenje negovalnega kadra. Smo v javnem sektorju, v katerem je skoraj nemogoče koga nagraditi. V to kislo jabolko bo treba ugrizniti, preden nam vsi pobegnejo v Avstrijo, Italijo in še kam. Ne potrebujemo velikih zahval, javnost nam je stala ob strani, nam dajala pozitivne vibracije, zlepa se nam ne bo zgodilo toliko dobrih stvari, vsem in vsakemu sem za to zelo hvaležna. Potrebujemo podporo in ukrepanje.

Katere so strokovne teme, ki so bile zaradi epidemije zapostavljene, ki bodo prišle na vrsto zdaj?

Muči me problem protimikrobne odpornosti. Med epidemijo se je predpisovalo antibiotike kar po telefonu, pričakujem bumerang, povečala se bo odpornost na antibiotike, težave se bomo morali lotiti z obema rokama. Bolnišnice med epidemijo niso bile polne, zdaj pa se bodo začele bolnišnične okužbe. To je pomembno in ključno področje, ki pa ni cenjeno, vsi se otepajo tega dela, saj veljaš za policaja, ko nadziraš, ali si razkužujejo roke, nosijo rokavice, maske … Čaka nas tudi prenova zakona o nalezljivih boleznih, zelo bi bila vesela, če bi v Sloveniji zavladal pozitiven odnos do cepljenja.

"Cenim, če so ljudje pošteni, da naredijo, kar smo se dogovorili, da povedo, kar mislijo. Včasih se tudi razburim, ker sem bolj kolerične narave."

O vas so sodelavke in sodelavci povedali veliko lepega, da ste natančni, dosledni, energični, polni entuziazma, da cenite predanost, da vas spoštujejo, ste dobra voditeljica, imate strog nastop, da ste topla in srčna ženska, skrbna babica dveh vnukov, poveste, kar mislite, ste bistri, vztrajni, odločni, se znate tudi razjeziti, včasih pa ste celo nagajivi. Ali vse to drži?

Težko ocenjujem skozi druge oči (smeh). Marsikaj je res. Cenim, če so ljudje pošteni, da naredijo, kar smo se dogovorili, da povedo, kar mislijo. Včasih se tudi razburim, ker sem bolj kolerične narave. Če ima kdo kakšne probleme, so moja vrata vedno odprta. V bistvu sploh nikoli ne delam za zaprtimi vrati.

Povedali so še, da zjutraj zgodaj vstanete in najprej preberete časopis …

To je res moj jutranji ritual, tako se malo pripravim, potem pa na poti v službo poslušam Val 202, da slišim še najnovejše informacije.

Čeprav ste veliko zdoma, vam dom in družina veliko pomenita. Radi tudi potujete …

Drži, drži.

Vaša strast so potovanja v eksotične dežele. Ste imeli za to pomlad kakšne posebne načrte?

Ja, izgubila sem lepo vsoto denarja, saj smo nameravali med počitnicami v tropske kraje, kar smo morali odpovedati. Vedno preverim, kaj se na zdravstvenem področju dogaja v državi, kamor potujem. Zagotovo ne bi šla na pot v deželo, kjer bi bil kak izbruh.

Kako je z oddelkom za bolezen covid 19 v vaši bolnišnici? Ga boste zaprli?

Ministrstvo se je odločilo, da je naša klinika ta trenutek bolnišnica za covid za vso državo. Tega oddelka verjetno še ne bomo kmalu zaprli, morda bo prazen, ker ne bo pacientov. Ob začetku epidemije so se prostori polnili tako hitro, da smo komaj sproti pripravljali sobe. Preselili smo se še na ortopedijo, gledali smo že druge klinike, kam bi se še lahko širili, potem pa se je k sreči epidemija ustavila. Bolniki so bili tudi zelo dolgo v bolnišnici, intenzivni oddelek se je hitro polnil, praznil pa se ni. V začetku aprila se je začelo umirjati, rep je pa še dolg.

Po prvem delu naporne bitke z novim koronavirusom in boleznijo covid 19 ne bo časa za počitek. Tu so klopi in še marsikaj.

Klopi so stranski učinek epidemije, ljudje niso mogli hoditi naokrog, šli so v gozd, razmere za klope so bile idealne, veliko je primerov, tudi zelo hudih, klopnega meningitisa in borelioze.


02.06.2024

Saša Šega Jazbec: Sem v terminalni fazi raka in imam se najbolje v življenju

Nevrologinja izr. prof dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je po desetletjih spremljanja tudi neozdravljivo bolnih nevroloških bolnikov pred petimi leti sama postala onkološka bolnica.


25.05.2024

Tadej Zupančič: Neprofitna stanovanjska gradnja je izjemnega pomena

Tadej Zupančič je novinar, publicist, fotograf in avtor fotografske monografije London Estates, v kateri so izbrane fotografije občinskih neprofitnih stanovanjskih blokov, ki so jih v britanski prestolnici zgradili med letoma 1946–1981. Tadej Zupančič jih je objavljal na svojem Instagramu. Knjiga, ki je izšla pri britanski založbi Fuel je požela veliko zanimanje, saj avtor poskuša pokazati, kako izjemno pomembna je neprofitna stanovanjska gradnja.


18.05.2024

Bogdan Benigar: Danes je težje privabiti obiskovalce na koncerte

Bogdan Benigar je vodja festivala Druga godba. Po izobrazbi je diplomirani pravnik in je že od otroštva povezan z glasbo. Bil je dolgoletni vodja Jazz Festivala Ljubljana in koncertnih serij Cankarjevi torki ter Glasbe sveta, pa glasbeni urednik na Radiu Študent, skratka, Benigar je človek, ki je močno zaznamoval glasbeno, predvsem koncertno dogajanje pri nas.


12.05.2024

Dušan Hren: Ljudje so stali pred radiem in gledali televizijo

Dušan Hren, glasbenik, režiser, vsestranski ustvarjalec, legenda slovenske radiotelevizije, je 5. maja praznoval 95. rojstni dan. V pogovoru se spominja svojega otroštva, očeta, ki je bil ožji sodelavec generala Maistra, vojne, predvsem pa zelo rad pripoveduje o glasbi in delu na RTV Slovenija. Na Radiu Ljubljana se je zaposlil leta 1956, dve leti kasneje pa ga je prevzela televizija, njegova velika ljubezen.


04.05.2024

dr. Barbara Samaluk: Integracija ne bo uspevala, dokler bodo migranti obravnavani kot grožnja ali ekonomski vir

V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.


26.04.2024

Igor Dernovšek: Lep dan za smrt je lahko tudi lep dan za življenje

Igor Dernovšek je v srednji kemijski šoli spoznal Aleša Češnovarja. Sestavljala sta rubikovo kocko in ustanovila Niet. Vse drugo je zgodovina. Toda Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. Igor Dernovšek razmišlja o uporu in svobodi 40 let pozneje, kako se od nihilističnega optimizma vračamo nazaj v praskupnost. Kot novinar in sindikalist je kritičen do razmer na trgu dela. Če bi bil še enkrat mlad, bi imel pet, šest otrok. Rad se s psom izgublja na Barju. Razmišlja tudi o tem, zakaj je lahko lep dan za smrt v resnici lep dan za življenje.


21.04.2024

Josipina Ana Červek: O endokanabinoidnem sistemu bi se nedvomno morali učiti v šolah

Primarijka Josipina Ana Červek je vso svojo aktivno delovno dobo posvetila onkološkim bolnikom ter uvedla številne nove metode zdravljenja. Med drugim je uvajala medikamentozno hormonsko zdravljenje bolnic z rakom dojk, ustanovila pa je tudi oddelek za akutno paliativno oskrbo. V zadnjih letih svoje profesionalne kariere je uvajala zdravljenje s kanabinoidi. Njeno delo je pogosto odstopalo od standardnih principov.


12.04.2024

Judit Polgar: Če se z nečim ukvarjaš na najvišji ravni, mora to vedno biti v tvoji glavi

Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.


05.04.2024

Goran Novković: Dobre poslovne zgodbe medijev ne zanimajo

Nedeljski gost Goran Novković je poznavalec slovenskega podjetništva, odgovorni urednik spletne strani in revije Podjetna Slovenija ter svetovalec za komuniciranje. Bil je namestnik odgovornega urednika Gospodarskega vestnika in Financ, odgovorni urednik časopisov Žurnal24 in Žurnal. V svoji karieri se je iz novinarstva podal tudi na nasprotni breg, bil je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije in SBC – Kluba slovenskih podjetnikov. Pogosto sodeluje kot komentator v slovenskih medijih. O slovenskem podjetništvu, o tem, zakaj ni slišati zgodb uspešnih podjetnikov, kakšno je slovensko gospodarsko okolje in kakšni so izzivi, ki bi jih morale nagovoriti tudi prihajajoče evropske volitve. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.


31.03.2024

Alenka Sottler: Dobre otroške literature primanjkuje

Nedeljska gostja je Alenka Sottler, akademska slikarka in mednarodno uveljavljena ilustratorka, ki je poleg številnih nagrad in priznanj, zlasti v Združenih državah, kjer je postala tudi častna članica Združenja ameriških ilustratorjev, nedavno dobila še eno priznanje: newyorška revija 3X3 Magazin, revija za sodobno ilustracijo, ji je namenila sedemnajst strani dolgo predstavitev njenega opusa, skupaj z ilustracijami za nov prevod knjige Bambi, ki si ga je nekoč prisvojil Walt Desney. »Presenečeni smo nad globino in lepoto vaše interpretacije pripovedi,« so zapisali. In nove podobe Bambija slovenske ilustratorke so obkrožile ves svet.


17.03.2024

Vid Kmetič: Maribor lahko 'šimfamo' samo Mariborčani

"Ko nam zmanjka humorja, je pa res konec z nami," pravi Vid Kmetič, Mariborčan z dušo in telesom. Ukvarjal se je, in se še vedno, z vsem mogočim, zadnja leta pa predvsem zelo veliko piše. Pravkar je izšla knjiga Mariborsko leto, to je izbor časopisnih člankov, zbral in izbral jih je Vid Kmetič, ki je odličen poznavalec mariborskega življenja nekoč in danes. Tik pred izidom pa sta še njegovi pesniška zbirka z naslovom "…" in knjiga Kurzschluss, dnevniški zapiski o nebulozah, ki smo jih doživeli med pandemijo covida-19.


09.03.2024

Irena Ilešič Čujovič: Še vsaka vlada je pokleknila pred zahtevami Fidesa

"Nikoli ne pozabim, koga predstavljam," pravi predsednica najštevilčnejšega sindikata v zdravstvu, Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Irena Ilešič Čujovič. Že pet let je glas in obraz več kot 17 tisoč zaposlenih iz najrazličnejših poklicev, tudi zdravnikov. Kako tudi skozi njihove izkušnje doživlja aktualno stavko, kako pa stanje v zdravstvu nasploh? So pacienti res talci trenutne zdravniške stavke? Je sindikat Fides nepopustljiv predvsem zato, ker je pred njim pokleknila še vsaka vlada? Kakšna je nasploh vloga sindikatov, kakšna je njihova moč, bi bilo treba spremeniti zakonodajo o reprezentativnosti, ki sindikate močno enači, ne glede na velikost članstva in vpliv? Kako ji kot podpredsednici Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije v zahtevnih pogajanjih za plačno reformo pridejo prav dolgoletne izkušnje iz športnega prava, iz arbitriranja pri nogometni zvezi in dela v antidoping komisiji? Kako drugačne poglede na sistem rejništva in posvojiteljstva pri nas ji je prinesla lastna izkušnja in kje med številnimi funkcijami je našla čas za učenje kar šestih jezikov?


02.03.2024

Andreas Hoecker: Fizika je resnično moje življenje

Andreas Hoecker je fizik, ki koordinira več kot 3000 znanstvenikov z vsega sveta, predvsem pa zastopa eno izmed tehnoloških čudes sodobnega sveta. Deluje v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi, ki je največji svetovni laboratorij za fiziko delcev. Tamkajšnji najbolj prepoznaven objekt je 27 kilometrov dolg veliki hadronski trkalnik, predor, ohlajen komaj kaj nad absolutno ničlo. V enem od delov trkalnika je postavljen kot katedrala velik detektor, več tisoč ton težka zver, ki ima v sebi za več Eifflovih stolpov železa, predvsem pa je to izjemno sofisticirana gigantska 3D-kamera. O delu na njem in fiziki, glasbi in Franciji, pa tudi o stiku med fascinacijo in frustracijo pri iskanju odgovorov na najtežja vprašanja vesolja se je Maja Ratej z Andreasom Hoeckerjem pogovarjala v nadzorni sobi detektorja Atlas v Cernu.


25.02.2024

Miha Lampreht: Časi so težki, razmišljati moramo, kaj puščamo otrokom naših otrok

“Ljudje, ki jim je mar za mir, po koncu hladne vojne ne spimo dobro,” je pred dvema letoma na dan, ko so ruski tanki krenili proti Kijevu, dejal novinar Miha Lampreht. Velja za enega naših največjih strokovnjakov zapletenih odnosov Vzhodne Evrope. Leta 1989 se je kot skupni dopisnik RTV Slovenija in Dela iz Jugoslavije napotil v Sovjetsko zvezo. Leta 1996 se je vrnil iz Ruske federacije v Slovenijo. Od začetka njegove dolgoletne novinarske kariere se je spremenilo vse. Novinarstvo, tehnologija in svet. Ves čas je ostal zvest Radiu Slovenija − kot novinar, komentator, urednik ali kot direktor. Kljub radijski upokojitvi še vedno ostaja v miselnem ciklu analiziranja sveta okoli sebe, še bolj pa v telesnem gibanju. V tem se v resnici nikoli ni ustavil, saj je želja po odkrivanju drobnih stvari, ki jih ne moreš kupiti, preprosto prevelika. Od plezanja in alpinizma do kolesarjenja. V pogovoru tudi o tem, zakaj se vse bolj kaže, da je mir samo odsotnost vojne, česa se je naučil od Ane Politkovske, zakaj so ruske kriminalke drugačne in kako poteka učenje kitare. Z Miho Lamprehtom se pogovarja Gašper Andrinek.


17.02.2024

Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy: Če ne bi bil Everest, ne bi vztrajala

Tako kot se je za Slovence, ozirom takrat za vso Jugoslavijo, v zgodovino zapisal 13. maj 1979, se je v zgodovino poljskega alpinizma zapisal 17. februar 1980. Poljska alpinista Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy nista postala le prva Poljaka, ki sta osvojila Everest, ampak tudi prva človeka, ki sta bila na njem pozimi, kar je bil tudi prvi zimski vzpon na kateri koli osem tisočak sploh. Wielicki je pozneje kot peti človek na svetu osvojil Krono Himalaje, vseh 14 osemtisočakov, Cichy pa je prvi Poljak, z osvojenimi najvišjimi vrhovi vseh sedmih celin. Sta pripadnika generacije Ledenih bojevnikov, kot je National Geographic poimenoval generacijo poljskih alpinistov, ki so opravili kar 10 od 14 prvih zimskih vzponov na osemtisočake.


07.02.2024

Jure Zadnikar: Slovensko nebo je bolj modro kot grško

Slovenski slikar Jure Zadnikar že skoraj 30 let živi na grškem polotoku Halkidika. Končal je študij na Akademiji za likovno umetnost, sodeloval pri zasedbi Metelkove in umetniško opremil del Hostla Celica. Na študijski izmenjavi v Solunu je spoznal slikarko Fotini. Življenje sta si ustvarila v mestecu Kassandreia, kjer živita od leta 1997. Pravi, da svetloba v Grčiji drugače slika krajino kot v Sloveniji. Trava ima drugačne odtenke. Slovensko nebo je bolj modro kot grško. Kakšno je življenje ob morju, kje črpa navdih, kako z distance vidi Slovenijo, kakšna je Grčija 15 let po veliki krizi. Tudi o solunskih časih s košarkarjem Juretom Zdovcem in spominih na sorodnika Edvarda Kocbeka.


02.02.2024

Rinko Golubović: Noka, vse je okej, greva v eter

Rinko Golubović je eden najbolj prepoznavnih televizijskih in radijskih obrazov in glasov na področju nekdanje Jugoslavije. V svoji več kot 50 let trajajoči karieri se je tako na RTV Sarajevo kot pozneje v številnih zasebnih medijskih hišah preizkusil v vseh mogočih vlogah kot voditelj in novinar, bil je urednik, voditelj in snovalec tako informativnih kot zabavnih oddaj, med vojno v Bosni in Hercegovini tudi vojni poročevalec. Kot številni drugi njegovi sonarodnjaki je nekaj let kot begunec preživel v Kanadi, a se je vrnil v Sarajevo. V dneh pred 40. obletnico olimpijskih iger sodeluje v velikem medijskem projektu, s katerim bo mesto Sarajevo praznovalo to obletnico. Z njim se pogovarjamo o tem, kako so zimske Olimpijske igre leta 1984 zaznamovale mesto, o njegovi več kot polstoletni karieri v medijih in kako vidi medijsko-politično krajino v Bosni in Hercegovini.


27.01.2024

Dušan Stefančič: So stvari, ki se jih ne da povedati

16 let je bil star, ko ga je vlak pripeljal v Dachau, prvega od šestih koncentracijskih taborišč, v katerih je preživel naslednje leto in pol, dokler se ni končala vojna. Zase pravi, da mu življenje v taborišču ni prišlo do živega in je lahko razmeroma normalno živel povojno življenje. Ta teden je izšla tudi njegova biografija – Nepojmljivo, v kateri le približno tretjino prostora nameni medvojnim dogodkom. Dušan Stefančič je bil namreč po vojni uspešen gospodarstvenik – doma in v tujini. Kot ena res zadnjih živih prič nekega groznega obdobja pa čuti poklicanost, da nas še enkrat opozori nanj. Smo namreč sredi zelo podobnih procesov, kot so se dogajali sredi tridesetih let prejšnjega stoletja.


19.01.2024

Ana Kučan: Človek, ki se igra, je najbolj svoboden

Čas je za premik od antropocentrične k biocentrični etiki, doba antropocena nas bo v to prisilila, ali pa nas več ne bo, je v knjigi Vrt in prispodoba, ki je pravkar izšla pri švicarski renomirani založbi Birkhäuser, zapisala krajinska arhitektka, dr. Ana Kučan. Njeno raziskovalno delo se prepleta med Biotehniško fakulteto, kjer kot redna profesorica predava teorijo in oblikovanje krajine ter projektivnim birojem Studio AKKA, za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Med številnimi projekti biroja sta prav gotovo največja Športni park Stožice in Nordijski center Planica.


17.01.2024

Iz arhiva: Jurij Souček (1929–2024)

Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.


Stran 1 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov