Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5 epizod
5 epizod
Operni iztek četrtkove jutranjice poleg takšnih ali drugačnih opernih tehnikalij prinaša tudi antropološki, literarni, politični in sociološki pogled na to obliko glasbenega ustvarjanja.
Rado Simoniti: PARTIZANKA ANA, glasbena slika iz partizanskega življenja v dveh delih Skladatelj je opero dokončal 24. januarja leta 1967; njena prva odrska izvedba se je zgodila 18. junija leta 1975 v poletnem gledališču Križanke, dve leti pozneje so jo koncertno izvedli v ljubljanski Operi, 19. aprila leta 1985 pa v scenski obliki v Mariboru, in sicer v okviru praznovanja 40. obletnice osvoboditve. Prvo pa je Simonitijevo Partizanko Ano slišalo občinstvo Radia Ljubljana, in sicer že v letu njenega dokončanja, torej leta 1967. In ta posnetek bomo tudi predvajali. Komorni zbor in Simfonični orkester RTV Ljubljana vodi skladatelj, v solističnih vlogah pa nastopajo: Ana, ilegalka – Zlata Ognjanović Boštjan, komandant voda – Danilo Merlak Boris, partizan – Rudolf Francl Matjaž, partizan – Edvard Sršen Majda, bolničarka – Božena Glavak Janko, civilist – Slavko Štrukelj Marko, komandir – Ladko Korošec Petrček – Daniel Pleško Feliks, kurir – Jule Pleško
Za Viktorja Parmo je bilo slovenstvo pravzaprav odločitev, kajti njegov oče je prihajal iz Slavonije, mati pa je bila Italijanka. Med letoma 1876 in 1881 je na Dunaju vzporedno študiral pravo in kompozicijo; njegov profesor je bil Anton Bruckner, čigar vpliv pa v Parmovem glasbenem slogu iščemo zaman, saj se je po umetniškem temperamentu razlikoval od svojega učitelja. Parmov ideal je bila predvsem lepa melodija, težišče izraza spevna, velikokrat učinkovita in tehnično zahtevno zasnovana vokalna linija, vzor pa italijanska romantična opera, kar pa nikakor ne pomeni, da je bil samo posnemovalec; njegovemu opernemu slogu bi lahko prej pripisali oznako panslovanskosti.
Roberto - José Cura; Edgar - Carlo Bergonzi; Des Grieux - Luciano Pavarotti, Kaludi Kaludov; Rodolfo - Ramè Lahaj; Cavaradossi - Corneliu Fânăţeanu, Vladimir Atlantov; Pinkerton - Barry Morell; Johnson - Róbert Ilosfalvy; Ruggero - Giuseppe Sabbatini; Luigi - Zoran Todorović; Rinuccio - Plácido Domingo; Calaf - Octavian Naghiu, Ludovic Spiess
Po smrti Petra Velikega je bilo v ruski družbi popolnoma običajno, da na področju umetnosti in izobraževanja upošteva evropske zglede, do srede 18. stoletja pa je evropski model že postal sestavni del edukacije plemstva in je užival veljavo pomembnega dejavnika uspešnega življenja in kariere. Eden izmed elementov vzgoje plemenitnikov je bilo seveda tudi glasbeno izobraževanje in najemanje tujcev za učitelje je sčasoma postalo stalna praksa, ki jo je aristokracija še posebno velikodušno podpirala.
Verdijeva prva postaja po odločitvi za bojkot Scale je bilo neapeljsko gledališče San Carlo z opero Alzira na verze neapeljskega libretista Salvatoreja Cammarana, ki je takrat že užival ugled, ki mu ga je prineslo sodelovanje z Donizettijem, Mercadantejem in Pacinijem. Zadnja dva, vodilna neapeljska skladatelja tistega časa, sta bila do Verdija sovražno razpoložena: oba sta bila precej starejša in ljubosumna na prišlekove uspehe.
Neveljaven email naslov