Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.
4 epizod
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.
Slovita brazilska pianistka Guiomar Novaes je v prejšnjem stoletju uživala svetovni ugled, številni jo upravičeno prištevajo med največje pianiste 20. stoletja. Klavir se je začela učiti s štirimi leti pri Antonietti Rudge, brazilski pianistki z veliko mednarodno kariero, od desetega leta pa je nadaljevala pri italijanskem pianistu Luigiju Chiaffarelliju, učencu Ferruccia Busonija. Njena koncertna kariera se je kmalu razcvetela in pri trinajstih letih je ime Guiomar Novaes v São Paulu že doseglo ušesa vladnih veljakov, ki so ji namenili štiriletno štipendijo za študij v Evropi. S Chiaffarellijem sta izbrala Pariz, v katerem je poučeval sloviti Isidor Philipp. Na sprejemnem izpitu na pariškem konservatoriju se je uvrstila na prvo mesto med 389 kandidati. Središče njenega repertoarja so bila dela Fréderica Chopina. Njene izvedbe veljajo za izvirne in spontane, klavirski ton je prepoznaven, žameten, barvit, tehnika vedno v službi glasbe. Njena interpretacija se ne opira na zunanje učinke; občudujemo lahko legato, ki je pri današnjih pianistih že skoraj izumrl. Izvedbe so vedno sveže in v njih ni čutiti dolgih ur toge, mehanične vadbe.
"William Kapell je umrl pri enaintridesetih letih, kar je bila za glasbeni svet velika izguba. Bil je moj rojak - pripadala sva isti generaciji... Na neki način je bil tudi moj tekmec. Imel je svoje oboževalce in podpornike, jaz pa svoje. Vendar sva bila zelo dobra prijatelja. Tudi za nazaj še vedno menim, da je bil največji talent, največji pianist moje generacije. Že pri tistih letih je zapustil neoprijemljive dokaze o svojem talentu. Poslušajte njegov posnetek Chopinove Sonate v h-molu. To je velik dosežek. Zame je bil enakovreden Dinu Lipattiju v Evropi ali Gilelsu v Rusiji ...«, je zapisal Eugene Istomin.
Ko je orožje potihnilo, so se stvari počasi vrnile v stare tire, vendar je vojna pustila svoje posledice. Artur Schnabel se ni nikoli več vrnil v Evropo, Rubinstein pa je koncertno bojkotiral Nemčijo. Nekatere evropske pianiste so obtožili sodelovanja z agresorjem in so imeli težave z nastopanjem čez lužo, kamor so se poleg drugih zatekli Arrau, Serkin in Horowitz. V tem času se je v Združenih državah uveljavljala mlada generacija pianistov, rojenih na ameriških tleh.
Združene države Amerike so na prelomu 19. in 20. stoletja postale pianistično središče sveta. Paderewski, Rahmaninov, Hofmann, Schnabel in drugi so emigrirali v Ameriko. Sledili so jim mnogi iz mlajše generacije, med njimi štirje velikani klavirske igre: Rubinstein, Horowitz, Arrau in Serkin. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje so se na ameriških tleh začeli uveljavljati pianisti iz po večini družin, ki so pred prvo svetovno vojno tja emigrirale iz Rusije, Poljske, Avstrije ali Nemčije.
Neveljaven email naslov