V letu 2017, podatki za leto 2018 bodo znani v juniju, je 291.214 prostovoljcev opravilo 9.282.195 prostovoljskih ur. Število ur je manjše kot v 2016, saj se je takrat zaradi begunske krize aktiviralo kar veliko ljudi. Prav tako se je v letu 2017 zmanjšala gospodarska kriza, več ljudi se je zaposlilo in posledično opravilo manj prostovoljskih ur. Kljub vsemu je več kot 9 milijonov ur v letu 2017 le seštevek podatkov, navedenih v poročilih 1650 prostovoljskih organizacij. Koliko je neformalnega prostovoljstva, ki ga ne beleži nobena organizacija, je nemogoče prešteti, je pojasnila Tjaša Arko s Slovenske filantropije. Z njo smo se pogovarjali v okviru MMC-jevega projekta Prostovoljci med nami.

Na katerem področju je v Sloveniji največ prostovoljcev?

Največ prostovoljcev, zabeleženih v letnem poročilu, je na področju socialne dejavnosti. Tudi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že več let spodbuja, da se prostovoljci vključujejo v socialnovarstvene programe, te organizacije pa so prostovoljske ure navajene poročati. Čeprav tega ni v poročilu, pa je ogromno prostovoljskih ur tudi na področju zaščite in reševanja, če samo pogledamo gasilce po vsej Sloveniji in njihov način delovanja.

Kaj konkretno počnejo prostovoljci, angažirani v socialni dejavnosti?

Prostovoljci v socialni dejavnosti in humanitarnih organizacijah naj bi bili nadgradnja sistema, čeprav včasih pomagajo pokrivati in reševati čisto osnovne stiske. Ko pomislimo na to področje, nam je morda najbolj znan Rdeči križ, a je področje veliko bolj obširno; gre za reševanje različnih stisk, tu so prostovoljci, ki delajo z ljudmi, ki imajo težave v duševnem razvoju, duševnem zdravju, z odvisniki, z brezdomci. Pod socialno dejavnost spadajo tudi medgeneracijski centri, dnevni centri za aktivnosti za starejše, sem spadajo mladinske organizacije, ki delajo z otroki in mladimi iz ranljivih okolij, tu je pomoč pri integraciji migrantom.

Če zdaj pogledate na portal prostovoljstvo.org, se išče ogromno voznikov, ki bi pomagali prevažati starejše. Pri socialni dejavnosti ne gre nujno vedno za reševanje neke osnovne stiske, ampak prostovoljci pomagajo ljudem dvigati kakovost življenja. Včasih prostovoljci Sopotnikov tudi peljejo starejšega človeka na obisk h komu, ki ga že dolgo ni videl in morda živi na drugem koncu Slovenije. Smisel socialne države naj bi bil v tem, da poskrbi za osnove, prostovoljci pa so ljudje, ki delajo življenje boljše.

Zakaj se prostovoljec odloči, da bo v pomoč bolnikom na onkološkem inštitutu? Gotovo se zaveda, da se bo tam soočal tudi z zelo težkimi življenjskimi situacijami.

Prostovoljci ne opravljajo vedno enostavnih del in se lahko srečujejo tudi z zelo težkimi situacijami. A prostovoljstvo temelji na svobodni odločitvi, kar pomeni, da se vsak sam odloči, kam bo namenil del svojega prostega časa. Druga stvar, ki se mi zdi ključna, je, da se prostovoljci vključujejo na tista področja, kjer si želijo, da bi se nekaj spremenilo na bolje. Ljudje, ki se odločijo delati z onkološkimi bolniki, so pogosto ljudje, ki so sami imeli to izkušnjo oziroma se čutijo dovolj močni, da lahko nekaj prispevajo. Kadar se posamezniki odločajo, da bodo delali z zelo ranljivimi skupinami, tudi organizacije prostovoljce primerno izberejo. Ti ne smejo imeti lastnih nepredelanih travm, morajo se čutiti dovolj sposobne in motivirane za tako delo. Običajno so za take prostovoljce organizirana kar zahtevna usposabljanja, na katerih spoznajo, ali so za to delo ali ne.

Za delo na onkološkem inštitutu menda obstaja celo pogoj, koliko časa je moralo miniti od morebitne bolezni prostovoljca ali katerega od njegovih svojcev, preden se lahko tja vrne kot prostovoljec.

Tisti prostovoljci, ki delajo na Onkološkem inštitutu Ljubljana prek Slovenske filantropije, se z bolniki ne pogovarjajo o njihovih boleznih in zdravljenju, temveč jim le pomagajo, da se v bolnišnici bolje znajdejo, z njimi čakajo na preiskave, jim preberejo kakšen časopis, poklepetajo ipd. Za te prostovoljce velja pogoj, da je moralo miniti eno leto, odkar je prostovoljec sam prebolel bolezen, in pol leta, odkar je bil bolnik kakšen od svojcev. A tudi ta čas ni vedno merilo, je le ena od točk, v bistvu pa mora biti izkušnja predelana. Imeli smo primer kandidata za prostovoljca, ki je hotel delati na onkološkem inštitutu zaradi občutka krivde, da ni bil dovolj ob svojem očetu, ko je zbolel za rakom. Takšnega prostovoljca običajno ne vzamemo oziroma je zanj morda primerneje, da se angažira na kakšnem drugem področju. Seveda ti prostovoljstvo ogromno daje, a v prvi meri si tam zato, da pomagaš nekomu drugemu in moraš imeti lastne zgodbe predelane.

Med migrantsko krizo, ko ste morali verjetno zelo na hitro najti veliko prostovoljcev, se jih je menda kar nekaj sesulo pod težo čustvenega bremena.

Migrantska kriza je bila zame ena najbolj posebnih izkušenj. Koordinirala sem prostovoljce na Šentilju. Prišli smo tja na sestanek, kjer so nam rekli, jutri pripeljite 20, 30 ljudi. Pozvali smo jih in že naslednji dan smo bili na terenu z 20 prostovoljci. Na Slovenski filantropiji smo se na možnost sodelovanja z večjim številom prostovoljcev sicer pripravili že pred začetkom krize in smo ljudi, ki bi bili pripravljeni priskočiti na pomoč v begunski krizi, k temu povabili že dva meseca prej. Imeli smo kratka, dve- do triurna usposabljanja, na katerih smo jim predstavili čisto osnovne stvari, ki se dogajajo na terenu. Pojasnili smo jim, kaj se lahko zgodi, kako se odzvati in kako delati etično. Pravzaprav smo imeli kar veliko bazo ljudi, na katere smo lahko računali.

Če se spomnim prvega tedna na Šentilju, prostovoljcev ni bilo težko dobiti, ko sem prišla domov, me je čakalo že 100 mailov. Nekateri so klicali in spraševali: Kako je tam, ali bom psihično zdržal? Vsakemu smo rekli: Pridi, da boš videl, in nato se lahko odločiš, ali se boš še vrnil ali ne. Kajti situacija je bila tako nadrealistična, tako nenavadna … In dokler nisi bil na terenu, nisi vedel, kaj ti bo naredila. Med prostovoljci so bili tudi mnogi, ki so bili nekoč sami begunci iz Bosne. Prav njih je bilo najbolj strah, kako bodo prenesli to situacijo. In nekateri so po prvem dnevu rekli, da ne morejo več, da se je v njih prebudilo preveč spominov. Drugim to ni predstavljalo težav in so vztrajali. Imeli smo tudi primer prostovoljcev staršev z najstnikoma, tu smo tudi izjemoma dopustili, da sta na terenu najstnika, ki sta bila sicer stara okoli 17, 18 let.

Imajo prostovoljci po soočanju s tako težkimi situacijami na voljo tudi psihološko podporo?

Pomoč beguncem je bila morda od zunaj videti težka, a za večino prostovoljcev, ki so ugotovili, da tu lahko delajo, je bilo to eno od najbolj izpolnjujočih del. Toliko, kot so nas tam potrebovali, toliko hvaležnosti na terenu le redko kdaj dobiš. Edino, kar smo kot organizatorji prostovoljskega dela ugotovili, je, da če bi se zgodba ponovila, bi omejili število dni, ki jih prostovoljec lahko preživi na terenu. Kajti če si vsak dan med neko skupino ljudi, ki te tako močno potrebuje, lahko pozabiš na življenje okoli sebe in to postane kot neke vrste droga.
Sicer pa ja, prostovoljci potrebujejo podporo, predvsem kadar delajo z ranljivimi skupinami. Organiziramo intervizijska srečanja, na katerih se prostovoljci dobijo skupaj z mentorjem, predelajo situacijo, se pogovorijo in pogosto vidijo, da imajo podobne probleme in drug drugemu svetujejo ter delijo svoje zgodbe in iščejo rešitve. V težjih zadevah se organizirajo supervizije, psihoterapij pa ne nudimo.

Če bi prostovoljci en dan stavkali, koga bi najbolj prizadelo?

Najprej bi upali, da ne bi nič zagorelo in da ne bi bilo nobene poškodbe v gorah, če se spomnimo še na gorsko reševalno službo. Če bi samo za en dan stavkali tisti, ki nudijo učno pomoč, bi najbrž vsi preživeli. (smeh) Če pa bi prostovoljci "stavkali" za en mesec, mislim, da bi se sistem kar pošteno zamajal. Mnogi otroci, katerih starši si ne morejo privoščiti plačljivih inštrukcij, bi ostali brez pomoči. Ne bi bilo dovolj podpore pri integraciji. Kako pa bi bilo to videti na vaseh, kjer je vsa društvena dejavnost (kulturna, turistična, športna …) odvisna od prostovoljcev, si ne znam predstavljati. Vsekakor pa bi bilo naše življenje veliko bolj siromašno.

Kaj je neformalno prostovoljstvo?
Neformalno prostovoljstvo je tisto, ki se dogaja zunaj organizacij in društev. Naša predsednica Anica Mikuš Kos pravi, da je to lepilo družbe. To je tista osnova, na kateri lahko sploh gradimo in organiziramo prostovoljstvo. Gre za vsakršno pomoč, ki si jo ljudje nudimo med sabo ter presega okvire družine in najboljših prijateljev. Je pomoč med znanci, sosedi, neznanci. Te je zagotovo v manjših krajih več in v mestih manj, saj so v manjših krajih ljudje vseeno bolj povezani. Mislim, da se je organizirano prostovoljstvo začelo takrat, ko so se ljudje začeli seliti iz manjših krajev v mesta. Prek organizacij so se namreč lažje povezali in dostopali do tistih, ki potrebujejo pomoč. Povezani v organizacije pa so postali močnejši.

Ste z zakonom o prostovoljstvu zadovoljni?
Mislim, da je zakon o prostovoljstvu v Sloveniji zelo pomemben in zelo dober predvsem zato, ker jasno razmeji, kaj prostovoljsko delo je in kaj ni. Prostovoljsko delo je po zakonu delo, ki ga opraviš v svobodni odločitvi, za druge in zanj ne dobiš materialne koristi. Zakon zelo jasno postavi, da določena dela, ki so v mislih ljudi sicer še vedno pogosto povezana s prostovoljskim delom, to niso. Družbeno koristno delo ni prostovoljno delo, neplačane nadure niso prostovoljno delo, volonterska pripravništva niso prostovoljno delo. Ni torej vsako delo, ki ga ljudje opravijo zastonj, prostovoljno delo. Prostovoljno delo je res tisto, za katerega se nekdo sam odloči. Mislim, da je izjemno pomembno, da je zakon vzpostavil to ločnico.

Pomembno je tudi, da je jasno povedal, da se prostovoljno delo lahko izvaja v društvih in nevladnih organizacijah. Lahko se izvaja tudi v javnih zavodih, a le kot nadstandard, kot nadgradnja. Nikoli ne sme v javnem zavodu prostovoljec nadomeščati dela, ki ga mora zavod zagotoviti. Prostovoljec v domu upokojencev tako ne sme nuditi nobene nege, tudi če je zato usposobljen. Tam je lahko za druženje. Prostovoljstva v tržnem sektorju pa pač ni, ker bi bilo neetično, da bi ljudje delali kot prostovoljci, nekdo pa bi od tega imel dobiček.

Se je prostovoljstvo med ekonomsko krizo izkoriščalo? Mladi, ki niso dobili dela, so vsaj preko prostovoljnega dela skušali priti do izkušenj.

Seveda je lahko eden od razlogov, da se odločiš za prostovoljstvo, tudi pridobivanje izkušenj na določenem področju in tudi taka motivacija je povsem dobra. Vedeti pa moramo, da mora biti to, kar želiš dobiti od prostovoljstva, in to, kar daješ, uravnoteženo. Če greš le pridobivat izkušnje … To ne gre skozi. Včasih je bilo v Sloveniji prostovoljno delo povezano s tem, da moraš malo trpeti in se žrtvovati. Zlasti v mladinskem sektorju, ko so se začeli projekti kot npr. Mladi v akciji, ko smo se začeli pogovarjati o tem, da lahko tudi prek neformalnih programov pridobimo izkušnje, se je predvsem med mladimi fokus v prostovoljstvu preusmeril v to, da lahko s prostovoljnim delom pridobivaš izkušnje in kompetence. Vseeno pa je pomembno, da se vključiš na področje, kjer želiš nekaj spremeniti. Za študenta neke smeri je lahko prostovoljstvo zelo kakovostno okolje, kjer dobi izkušnje s terena in ima pozneje zato več možnosti pri pridobitvi zaposlitve.

So se pa v času krize ljudje začeli vključevati v prostovoljstvo ne toliko zaradi osebnega vzgiba, ampak ker so bili za to spodbujeni na način, ki jim je prinašal tudi finančno korist. Država je takrat namreč uvedla dodatek na delovno aktivnost, ki je omogočal, da se prejemnikom socialne podpore, ki so aktivni prostovoljci, znesek podpore nekoliko zviša. Država se je, ko je uvedla ta ukrep, zavedala, da nekdo, ki je brezposeln in doma, stagnira. Če pa se priključi neki skupini in dela kot prostovoljec, pridobiva socialno mrežo, znanja, izkušnje in je pozneje lažje zaposljiv. Seveda pa se mi zdi neetično, da so nekatere organizacije izkoriščale stiske posameznikov in izdajale oglase, v smislu: delaj zastonj 20 ur na teden in te bomo zaposlili … Zdi se mi tudi neetično, da npr. vedno prosimo glasbenike, naj bodo "prostovoljci" in zastonj igrajo na koncertu, nikoli pa ne pomislimo, da bi to predlagali čisto vsem, tudi tistim, ki opravljajo fizična dela.

A v prostovoljstvu je na koncu tisti, ki dobi več iz tega odnosa, prostovoljec. Na Finskem so začeli uvajati prostovoljstvo, ne ker bi ljudje potrebovali pomoč, ampak zaradi tega, kar prinaša prostovoljcem. Začeli so ga uvajati predvsem med ljudmi s posebnimi potrebami in med starejšimi tik pred upokojitvijo. To so storili zato, da se ljudje, ko se upokojijo, že počutijo družbeno koristne in so nekam vpeti in vključeni. Ugotovili so, da so tudi posledice za državo v tem primeru veliko manjše. Prostovoljstvo posamezniku ogromno prinaša.