Na K2 sta leta 1954 po Abruzzijevi smeri prva priplezala italijanska alpinista Lino Lacedelli Achille Compagnoni. Foto: Viki Grošelj
Na K2 sta leta 1954 po Abruzzijevi smeri prva priplezala italijanska alpinista Lino Lacedelli Achille Compagnoni. Foto: Viki Grošelj

Med vsemi 14 osemtisočaki samo še na kralja Karakoruma nihče ni stopil pozimi, čeprav so v zadnjih treh desetletjih prestižni naslov prvenstvenega zimskega vzpona na eno od najzahtevnejših gora na svetu skušale doseči že štiri močne odprave.

Po prvih vzponih na vse osemtisočake in prvih brez uporabe dodatnega kisika samo še komplet prvih zimskih vzponov ni popoln. Manjka le še K2, ki bo v prihodnosti vsekakor deležen nenehnega obleganja najboljših alpinistov, če seveda ne bo padel to zimo.

Plezanje na 8611 metrov visok vrh je že v poletni sezoni velik zalogaj. Tehnična zahtevnost vseh smeri terja velike napore, delo na gori pa izčrpa tudi najbolj pripravljene in najizkušenejše plezalce. Največjo oviro predstavljajo izjemno nepredvidljive in od nepalske Himalaje veliko ostrejše vremenske razmere.

Prva ženska se je na K2 povzpela poljska alpinistka Wanda Rutkiewicz, Slovenci pa smo prvi vzpon dočakali leta 1993, ko je na vrhu stal Zvonko Požgaj takrat s 23 leti najmlajši, ki mu je to uspelo. Letos poleti je po Vikiju Grošlju in Romanu Benettu kot četrti Slovenec preplezal K2 Tomaž Rotar. Foto: Viki Grošelj
Prva ženska se je na K2 povzpela poljska alpinistka Wanda Rutkiewicz, Slovenci pa smo prvi vzpon dočakali leta 1993, ko je na vrhu stal Zvonko Požgaj takrat s 23 leti najmlajši, ki mu je to uspelo. Letos poleti je po Vikiju Grošlju in Romanu Benettu kot četrti Slovenec preplezal K2 Tomaž Rotar. Foto: Viki Grošelj

Pozimi se te težave samo še stopnjujejo, ko se temperatura spusti pod 40 stopinj pod ničlo in orkanski veter s sunki doseže celo 200 kilometrov na uro. Kako resnično zahtevno je plezanje na K2 v takih okoliščinah, pove tudi podatek, da nobeni izmed dosedanjih štirih zimskih odprav ni uspelo doseči 8000 metrov višine.

Izkušenj z zimo in K2 ne manjka

Prvi so naskok na K2 v letošnji zimi napovedali plezalci iz Rusije, Kazahstana in Kirgizije. Odpravo petih ruskih, štirih kazahstanskih in dveh kirgiških plezalcev bo vodil izkušeni Kazahstanec Vasilij Pivcov, ki je 26. na svetu vknjižil vseh 14 osemtisočakov, in to vse brez uporabe dodatnega kisika.

42-letni Pivcov je bil član druge zimske odprave na K2 v letih 2002‒03, ki je neuspešno plezala s severne kitajske strani, avgusta leta 2011 pa je prav z vzponom na drugi najvišji vrh sveta po isti strani sklenil himalajsko krono.

Vsi drugi člani odprave imajo izkušnje na 7000 metrih višine in nekateri med njimi so sodelovali v zimskem snežnem leopardu – zimskem osvajanju vseh sedmih tisočakov v nekdanjih republikah Svojetske zveze. Ti ležijo veliko severneje od K2 in so zato po besedah organizatorja odprave Artema Brauna ostre zimske razmere popolnoma primerljive s tistimi v Karakorumu.

Po Braunovih napovedih bodo najverjetneje ubrali klasično smer Abruzzi, ki poteka po jugovzhodnem grebenu in po kateri je opravljenih večina pristopov na vrh. Tega bodo člani odprave skušali doseči brez uporabe dodatnega kisika, a bodo manjšo zalogo vseeno imeli s seboj ob morebitnih izrednih razmerah.

Za Brauna je prednost njihove odprave, da so člani že plezali skupaj in se tako dobro poznajo. “V nekatere člane odprave zaupam celo bolj kot vase. Vsi prihajamo tudi iz nekdanje skupne države, kjer narodnost ni igrala vloge. Lahko bi celo rekli, da delimo isto plezalno miselnost,” je povedal v pogovoru za Explorersweb. Vseeno zagotavlja, da o kakršni koli demokraciji ne bo govora in končne odločitve bo sprejemal vodja odprave Pivcov.

K2 pozimi ne dopušča solističnega alpinističnega vzpona in potrebna je klasična ekspedicijska odprava s številčno zasedbo, ki skupaj preživi več kot dva meseca, večino tega časa v baznem taboru v čakanju na ugodno vremensko napoved. A vrhunski alpinisti so veliki individualisti in odnosi med člani odprave so poleg vremena ključni dejavnik za uspeh.

Od Everesta na K2

Ko so ob novici o odpravi Pivcova pakistanski mediji razkrili, da so oblasti izdale dve dovoljenji za vzpon na K2 v zimi 2018/19, vrhunski baskovski alpinist Alex Txikon ni več mogel molčati. Po vrtanju z vprašanji je odgovarjal, da za zimo tehta različne možnosti, dovolilnico pa je kupil le, ker zaradi nizke cene ne predstavlja velikega stroška.

Cene za zimske vzpone so namreč v primerjavi s poletno sezono, ko je dovoljenje za plezalca v sedemčlanski odpravi 7.200 dolarjev in nato za vsakega dodatnega plezalca 1.200 dolarjev, znatno nižje.

Txikon ima v zadnjih dveh zimah za seboj neuspešna zimska naskoka na Everest brez uporabe dodatnega kisika. To je bil njegov prvi cilj tudi to zimo, a so ga poročanja o pripravi prve zimske komercialne odprave povsem odvrnila od podviga.

Čeprav je, kot je prvi poročal ameriški kronist Alan Arnette, omenjena komercialna odprava padla v vodo, pa je Txikon konec novembra na novinarski konferenci v Bilbau le razkril načrt za K2.

37-letni plezalec iz baskovskega mesta Lemoa, najmlajši od 13 sester in bratov, se lahko v svoji bogati alpinistični karieri pohvali z 11 osemtisočaki, njegov največji uspeh pa je nedvomno prvi zimski vzpon na Nanga Parbat leta 2016, kjer sta bila z njim Italijan Simone Moro in Pakistanec Muhamad Ali Sadpara.

Tokrat je napovedal odpravo skupaj z rojakom Felixom Criado, s katerim sta K2 neuspešno napadala poleti leta 2013, v njej pa bo sodelovalo še pet nepalskih plezalcev, Čhepal, Geldžen, Nuri, Hallung in Pasang, ki so Txikona spremljali pri zimskem poskusu na Everest.

V zadnjem pogovoru za poljski portal RMF24 je razkril, da je v odpravo povabil še dva poljska plezalca, Pavla Dunaja in Marka Klonowskega, ki ju je spoznal pred leti med zimskim osvajanjem Nanga Parbata. Tako je poskrbel, da zimski poskus na K2 ne bo minil brez navzočnosti poljskih alpinistov, pionirjev zimskih vzponov v Himalaji.

Skupina bi lahko štela celo desetega člana, a Txikon glede tega ostaja še skrivnosten, vse pa bo znano, ko bo odprava januarja prispela v Pakistan.

Katera smer vodi na vrh?

Tudi odprava baskovskega plezalca načrtuje Abruzzijevo smer, a želi pri višinskih taborih namesto šotorov uporabiti igluje za boljšo zaščito pred divjimi vetrovi in ledenim mrazom. V notranjosti igluja je temperatura okoli nič stopinj Celzija in se lahko dvigne tudi do štirih stopinj, kar omogoča telesu boljši počitek. Za iglu bo vseeno potreben sneg, ki ga v nekaterih delih stene ni v obilju zaradi prestrmih naklonov ali vetra. Več snega je na predelu Rame od 7600 do 7900 metrov visoko, kjer stoji zadnji, četrti tabor.

Čeprav je Abruzzijeva smer prva izbira, pa se Txikon poigrava tudi z možnostjo pristopa z vzhodne strani, v katero se ni podal še nihče. Njena prednost je manjša izpostavljenost močnim zahodnim vetrovom, ki se zaganjajo v najvišji vrh Karakoruma. Na vzhodni strani je poleti velika nevarnost snežnih plazov, medtem ko naj bi bila snežna odeja pozimi tanjša in bi lahko omogočala boljše razmere za plezanje.

Zaradi težkih razmer na pobočjih se je K2 prijel vzdevek
Zaradi težkih razmer na pobočjih se je K2 prijel vzdevek "divja gora". Foto: Reuters

Za pristop po vzhodni strani se je ogreval že poljski plezalec kazahstanskega rodu Denis Urubko, trenutno eden izmed najboljših alpinistov na svetu. O svoji ideji je prepričeval druge v lanski poljski nacionalni odpravi, v katero ga je povabil vodja Krzysztof Wielicki, član prve zimske odprave na K2 1987–88 in vodja druge v letih 2002–03. Urubko je bil v odmevni poljski odpravi skupaj z Adamom Bieleckim eden glavnih adutov za končni napad na vrh, a je pozneje zaradi soliranja in napetosti z drugimi člani skupino zapustil predčasno.

Legenda poljskega alpinizma Wielicki, ki je leta 1980 opravil prvi zimski vzpon na Everest, je na začetku vztrajal pri Česnovi smeri, ki jo je leta 1986 preplezal Tomo Česen in predstavlja hitrejšo pot do Rame. Ko si je eden izmed članov poškodoval ramo in je Bieleckemu kamen razbil nos, pa je bilo jasno, da jugovzhodna linija ne dopušča varnega plezanja, in sledil je logičen premik malce vzhodneje na Abruzzijevo smer.

Čeprav so izgubili nekaj dragocenega časa, pa jim ta lansko zimo verjetno niti ne bi koristil. V Karakorumu je namreč večji del zime prevladovalo izjemno slabo vreme, ki je preprečevalo postavitev četrtega tabora nekje na 7600 metrih, od koder bi ob vremenskem oknu izvedli končni napad na vrh.

Prav spoznanje o nesmiselnosti plezanja na pozimi nevarni Česnovi smeri je bila za Brauna in Txikona, kot priznavata oba, ključna lekcija poljske odprave, saj se je klasična smer izkazala za zanesljivejšo.

Kot da ne bi bilo dovolj ugibanj, je Txikon v pogovoru za RMF24 namignil še na morebiten poskus po smeri na severovzhodnem grebenu, ki jo je ubrala ameriška odprava leta 1978, kar je bil takrat šele tretji pristop na K2. Ameriška smer poteka po dolgem grebenu in se priključi Abruzzijevi smeri v zgornjem delu pod Stekleničnim vratom.

Vsak zase ali vsi skupaj

Obe odpravi bosta v Islamabad prileteli 2. januarja in po načrtih nekje sredi meseca prispeli v bazni tabor. Že ob naznanitvi so se začela pojavljati vprašanja, ali bosta združili moči pri fiksiranju vrvi in postavljanju višinskih taborov, mogoče tudi za skupen naskok na vrh.

Txikon je v preteklih dneh razkril nekaj podrobnosti in povedal, da jih z drugo odpravo druži ista agencija, ki ureja in pripravlja vse potrebno v Pakistanu. Tako so nosači v prihodnji bazni tabor hkrati prinesli opremo obeh odprav. Braunu, s katerim sta bila skupaj v odpravi na Kančendzengo leta 2014 in načrtovala tudi zimski vzpon na K2 v zimi 2014–15, je že ponudil, da bi imeli v baznem taboru skupno kuhinjo in si izmenjavali generatorje, o nadaljnjem sodelovanju pa naj bi bilo več znanega v prihodnjih tednih.

Odprava plezalcev iz nekdanjih sovjetskih republik se že od začetka spopada s finančnimi težavami, ki jih prinaša podvig na K2. Ker jih oprema in vse potrebno že čakata v baznem taboru, podvig ni pod vprašajem, je v enem izmed intervjujev zagotovil Braun, a dodal, da iskanje pokroviteljev še poteka.

Veliko časa in napora je potrebno že, da se pride do vznožja K2 in se naredi bazni tabor za dva meseca. Foto: Reuters
Veliko časa in napora je potrebno že, da se pride do vznožja K2 in se naredi bazni tabor za dva meseca. Foto: Reuters

V nasprotju z lansko poljsko zimsko odpravo, ko je država primaknila 250.000 evrov in s tem pokrila levji delež visokih stroškov, sami ne morejo računati na tako dobrodušno podporo v svojih državah. Tudi ne na takšno zanimanje javnosti, kot je bilo to na Poljskem, kjer so domači alpinisti prave zvezde. Edina pomoč in podpora prihajata od kolegov alpinistov, priznava Braun. Zato so ob morebitnem uspehu pripravljeni na vrhu razviti logo pokrovitelja, in ne zastave svojih držav.

Na drugi strani z močnimi pokrovitelji podprti Txikon teh težav nima in na odpravi ga bo spremljala tudi skupina znanstvenikov, ki se bo lotila dveh raziskav.

Raziskava o ledeniku in alpinistih

Klimatologi z baskovskega centra za raziskave podnebja bodo v okviru projekta BALELUR merili vpliv podnebnih sprememb na okolje, še posebej posledice na krhkem in občutljivem ekosistemu ledenika Baltoro, ki spada med največje ledenike zunaj polarnega območja. V ta namen bodo postavili vremenske postaje, zbirali vzorce snega in opravili poglobljene intervjuje z domačini.

Odprava bo opremljena s sončnimi celicami in vetrnicami, s katerimi bodo pokrili 20 odstotkov potrebne energije v baznem taboru. S tem želijo opozoriti, kako pomembno je, da so odprave v visoka gorstva osredotočene na varovanje občutljivega okolja.

Druga skupina se bo v okviru projekta K2-Xtreme Genetics osredotočila na opazovanje človeškega organizma v nemogočih razmerah in vplivov, ki jih na ekstremni višini prinese pomanjkanje kisika.

Njegovi pokrovitelji bodo domačine oskrbeli s pol tone medicinskih sredstev in generatorji, v času odprave pa bo na voljo še zdravnik za izobraževanje tamkajšnjih zdravstvenih delavcev. Txikon bo imel ob sebi snemalno ekipo z brezpilotnim letalnikom, ki bo pokrivala dogajanje pod goro in na njej, kot pozimi na Everestu pa se bo lahko tudi na K2 njegov položaj spremljal prek spleta.

Hoja po ledeniku je pozimi še napornejša. Foto: Reuters
Hoja po ledeniku je pozimi še napornejša. Foto: Reuters

Dolga pot do vznožja in vrha

Zaradi odročnosti in izoliranosti gore je vsaka odprava na K2, tako poleti kot pozimi, velik logistični in posledično finančni zalogaj. Če je bazni tabor Everesta postal že redna pohodniška postojanka, tudi za tiste, ki niso alpinisti, pa je do baznega tabora pod K2 od sedem do deset dni naporne hoje po ledeniku Baltoro.

Na območje Concordia, kjer se stikata ledenika Baltoro in Godwin-Austin, je treba dostaviti vso opremo in hrano za dva meseca obleganja gore, kar na svojih hrbtih prinesejo pakistanski nosači, tudi več kot sto pri večjih odpravah.

Za fiksiranje vrvi in pripravo višinskih taborov se izkoristi vsaka ponujena vremenska priložnost, največ pa je dolgotrajnega čakanja v slabem vremenu. Prav to je najmučneje za člane odprave, ko dnevi v baznem taboru minevajo brez nikakršnih možnosti za plezanje.

Česnova (modra črta) in Abruzzijeva smer (rdeča črta) na K2. Foto: Reuters
Česnova (modra črta) in Abruzzijeva smer (rdeča črta) na K2. Foto: Reuters

Tik pod vznožjem K2 na višini 5000 metrov imajo odprave višji bazni tabor, ki je le za odlaganje opreme, nad njim pa se začne Abruzzijeva smer, na kateri si sledijo štirje višinski tabori. Prvi je na 6000 metrih višine, drugi na 6700 metrih, tretji na 7200 metrih, četrti tabor pa je na Rami nekje med 7600 in 7800 metri. Txikon je napovedal postavitev četrtega tabora nekoliko višje, na 8000 metrih, da bi imel še boljše izhodišče za napad na vrh.

Od zadnjega tabora se je treba na 8200 metrih spoprijeti s sto metrov dolgim kanalom, najzahtevnejšim delom smeri z imenom Steklenični vrat. Zaradi ozkega prehoda je vsako napredovanje počasno in v območju smrti nad osem tisoč metri izjemno izčrpavajoče. Pot vodi pod ogromnim visečim serakom, od katerega se vsake toliko časa odlomi kos in zgrmi po pobočju. To je bil vzrok za najhujšo tragedijo na K2 leta 2008, ko se je smrtno ponesrečilo 11 plezalcev iz sedmih držav.

Del od zadnjega tabora do vrha je treba premagati v enem zamahu, za proslavljanje na vrhu pa ni veliko časa, saj se lahko ob nenadnem poslabšanju vremena zmagoslavje hitro sprevrže v dramo. Za plezalce je torej nujno, da se čim prej spustijo do nižje ležečih taborov.

Poljsko obleganje

V zadnjih 30 letih je bil K2 priča le štirim zimskim odpravam, toda vse so Karakorum zapustile brez lovorike. Poljski alpinist in začetnik zimskega himalajizma Andrzej Zawada se je že leta 1983 odpravil na opazovalno misijo, da bi proučil zimske razmere. Glavna ugotovitev je bila, da bo za projekt potreboval veliko več denarja, kot je sprva načrtoval.

Zawada je zato z odpravo malce počakal in povabil še zahodne plezalce, ki bi pokrili del stroškov. Skupina 13 Poljakov, sedmih Kanadčanov in štirih Britancev je v bazni tabor prispela konec decembra 1987, a šele 2. marca 1988 ji je uspelo doseči 7300 metrov višine, kjer naj bi stal četrti tabor. V treh mesecih jim je bilo vreme naklonjeno le deset dni in zimski vzpon na vrh se je zdel nemogoč, s tem pa je bil K2 v zimah pozabljen do novega tisočletja.

Foto: EPA
Foto: EPA

Znova je idejo obudil Zawada, ki je leta 2000 začel priprave na poskus s severne kitajske strani, a sta mu načrte preprečili nenadna bolezen in smrt. Njegovi kolegi so nadaljevali misijo in na začetku leta 2003 je v severni greben K2 zagrizlo deset poljskih plezalcev in štirje iz Kazahstana, Uzbekistana in Gruzije.

Vodja je bil član prve odprave in zdaj veteran Wielicki, ki je istega leta izdal “zimski manifest”, v katerem je “mlade, jezne in ambiciozne” poljske plezalce pozval, naj individualne ambicije podredijo skupnemu cilju in nadaljujejo delo starejše generacije. Poljaki so od leta 1980 do 1988 opravili s prvimi zimskimi vzponi na polovico osemtisočakov in druga polovica je že predolgo čakala na njihove poskuse v najtežjih zimskih razmerah.

Po letu 2016, ko je bil po okoli tridesetih zimskih poskusih osvojen Nanga Parbat, se je pozornost zimskih specialistov usmerila na K2. Foto: EPA
Po letu 2016, ko je bil po okoli tridesetih zimskih poskusih osvojen Nanga Parbat, se je pozornost zimskih specialistov usmerila na K2. Foto: EPA

Hud udarec za drugo zimsko odpravo na K2 je pomenil odhod treh članov iz nekdanjih sovjetskih republik in med Poljaki je ostal samo Urubko, takrat še državljan Kazahstana. Kljub manjšemu številu jim je uspelo vzpostaviti četrti tabor na 7650 metrih, kjer pa je eden izmed alpinistov dobil višinski možganski edem in potrebno je bilo reševanje. S tem je bila odprava končana, a po prepričanju njenih članov so dokazali, da je vrh med zimo dosegljiv.

Kot tretja odprava je v letih 2011–12 poskušala močna skupina devetih ruskih alpinistov in si izbrala Abruzzijevo smer, kjer so dobro napredovali ves januar in zavarovali smer do 7200 metrov. Na začetku februarja so jih orkanski vetrovi prisilili k umiku, med katerim je Vitalij Gorelik dobil omrzline in še pljučni edem. Takoj so poklicali reševalni helikopter, ki pa zaradi slabega vremena ni mogel doseči baznega tabora, kjer je Gorelik umrl. Po tragediji so odpravo sklenili.

Lani so spet poskusili Poljaki in pod vodstvom Wielickega odločeni, da končno uspejo, oblikovali močno odpravo z veliko podporo poljske javnosti, medijev in države.

Odprava se je konec januarja znašla v pozornosti svetovne javnosti po dramatičnem reševanju na 160 kilometrov oddaljenem osemtisočaku Nanga Parbat, kamor je štiri poljske plezalce prepeljal pakistanski helikopter. Urubko in Bielecki sta nato v hitri nočni akciji rešila francosko plezalko Elisabeth Revol, njenemu soplezalcu in njihovemu rojaku Tomaszu Mackiewiczu pa žal ni bilo pomoči.

Po kratki prekinitvi so se spet posvetili svojemu cilju, vendar so se po nesrečah na Česnovi smeri premaknili na Abruzzijevo smer, kjer pa jim je delo onemogočalo slabo vreme. Konec februarja se je Urubko zaradi prepričanja, da je zimski vzpon veljaven le v obdobju od prvega decembra do zadnjega februarskega dne, kot zimo dojemajo v Karakorumu, brez vednosti drugih članov podal na samostojen naskok. Toda tudi on se je moral nad 7400 metrih obrniti zaradi vremena in po vrnitvi v bazni tabor tudi zapustiti odpravo.

Drugi plezalci so še nekaj časa poskušali, a vreme je bilo močnejše od njih in še pred koncem koledarske zime so odpravo končali. Poljaki so napovedali, da bodo spet poskušali v zimi 2019–20, a mogoče bodo morali spremeniti načrte, če bomo prvemu zimskemu vzponu na K2 priča že letošnjo zimo.

Dovoljenje za pakistanske vrhove je potrebno plačati že nekaj mesecev prej, in ker so ti podatki javni, se o načrtih odprav hitro razve. Foto: Reuters
Dovoljenje za pakistanske vrhove je potrebno plačati že nekaj mesecev prej, in ker so ti podatki javni, se o načrtih odprav hitro razve. Foto: Reuters