Nikola Sekulović je član skupine Dan D od leta 2006. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Nikola Sekulović je član skupine Dan D od leta 2006. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Dan D
Na Dan D je bil prvič opozorjen po komentarjih Jožeta Potrebuješa. Foto: Marko Alpner
Demolition Group
Demolition Group še vedno razume kot svoj matični bend. Foto: BoBo

Glasbi posvečam visoko stopnjo odgovornosti, tako do sebe kot do ljudi, s katerimi delam, in na koncu tudi do drugih ljudi v celotni verigi – vse do poslušalcev. Ravno zato glasbe ne dojemam kot sprostitev. Moraš biti poseben človek, da jo doživljaš na tak način. Mene ne sprošča, uživam v tem, da me ne sprošča.

O sproščenosti v glasbi.
Nikola Sekulović
Izkušnje ima z različnimi fazami ustvarjanja glasbe - deloval je tudi v glasbeni založbi. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
V 90. letih še ni bil navdušen nad glasbo skupine Dan D, kar pa se je hitro spremenilo. Foto: Marko Alpner
Jimi Hendrix
Jimi Hendrix - velemojster kitare je zaznamoval 60. leta in tudi po prezgodnji smrti vplival na dolgoletni razvoj. Foto: AP

Ne maram konfliktov. Če se mi enačbe ne izidejo, potem postanem tečen, saj hočem, da se izidejo. Obvladovanje konfliktov, potegniti iz njih nekaj več in dobiti celo korist, je super umetnost, ki ne velja samo za glasbo. Takrat je šlo za konflikt, ko sem vrgel kitaro na tla in odkorakal, da ne rabim tega sranja. Imel sem že pripravljen govor, da zapustim bend, nato so me fantje še dodatno podkurili, ker so zamudili na nastop. Tokac je prišel do mene in sproščeno rekel: 'Sori za zadnjič, hotel sem te prizadeti.' Ta doza iskrenosti me je prepričala, da so to ljudje, s katerimi bi rad delal.

Že po nekaj mesecih sodelovanja je nameraval zapustiti skupino.
Tomi Meglič in Tomislav Jovanović - Tokac
Poti Siddharte in Dan D so se večkrat križale. Foto: Sandi Fišer
Milo za drago
Nova zgoščenka je položena sredi mila. 'Uničiti moraš nekaj lepega,' simboliko razlaga Sekulović. Foto: Nikola Sekulović
Milo za drago
Na novi plošči Milo za drago je 10 pesmi. Foto: Marko Alpner

Milo za drago je krasen izdelek, rad bi ga imel na polici in ga gledal. Težko mi je strgati že ovoj, potem pa vidiš prozorno milo, nekaj, kar je nedolžno in nedotaknjeno, znotraj pa je USB – trn v peti. Uničiti moraš nekaj lepega, da prideš do vsebine, ki je ne poznaš. Vemo, čemu služi milo. Proces uničevanja lepega v zameno za obet nečesa, da osmisli to skrunitev. Ali so ljudje pripravljeni na takšna tveganja? Mi obljubljamo, da bodo ljudje prišli na vrh hriba in rekli, kako lep razgled, a jim tega ne moremo zagotoviti. Simbolika uničevanja lepega, da nastane nekaj novega, to se nanaša tudi na našo kariero.

O novi plošči.
Nikola Sekulović
Sekulović je prepričan, da se v Sloveniji vsako leto na porokah obrne 10 milijonov evrov. Foto: Marko Alpner

Ena najbolj priljubljenih skupin v Sloveniji je pred kratkim izdala ploščo Milo za drago. Z Nikolo Sekulovićem smo se pogovarjali o ustvarjalnem procesu, težavah, slovenski glasbi in še čem. Vabljeni k branju povzetka pogovora in poslušanju celotne oddaje (spodnja povezava).


Danes vihtite baskitaro, ste v mladosti igrali še kaj drugega?

Moj prvi instrument je bila violina, ki sem jo izjemno sovražil, delno tudi zaradi šolskega procesa, ki je to spremljal. Na drugi strani je bil status glasbenika, nekega mulca, ki z violino hodi mimo nogometnega igrišča. Klasična glasba v mojem okolju ni bila izrazito cenjena, tudi glasba sama je od nekdaj imela slabšalni prizvok. Če pa govoriva o popularni glasbi in basu – zadnja leta sem veliko premišljeval, kaj me je zapeljalo v to smer. Ugotovil sem, da to nista bila glasba ali zvoki, ampak percepcija glasbe, ki ima v sebi precej več od C- in G-dura. Glasba je več kot samo orodje za sprostitev po napornih šolskih dnevih, več kot le okolje za zapijanje ... Glasba je imela bistveno večji učinek, kot ga prepoznavam danes. Če si majhen in imaš daljše lase, glasba v tvojih rokah postane učinkovito orožje.

Hodili ste mimo nogometnega igrišča, pri otrocih se hitro razdelijo vloge, najmanj gibčen se praviloma znajde v golu. Pri bendih mesto napadalca zaseda pevec, zelo je izpostavljen tudi kitarist, manj bobnar, običajno pa je vloga basista enaka vlogi tistega vratarja. Se najdete v tej primerjavi?
Ja, popolnoma se najdem v tej zgodbi. Baskitara mi je kot domača naloga padla v naročje, ker je bila vrsta za pevce in kitariste predolga. Jaz sem igral violino, zato sem bil v glavah pametnih kitaristov tisti, ki igra na štiri strune, kar je enako baskitari. Ponosen sem na starše, oče je bil vojak, mati pa medicinska sestra, v zgodnjih letih sta mi – najbrž proti svoji volji – kupila baskitaro in povzročila sinu čudovito veselje, sebi pa naprtila še en strošek v podobi nakupa ojačevalca in kablov. S tem znanjem sem se znašel v položaju, kjer so se vsi tepli za vokaliste in kitariste, basistov pa ni bilo prav veliko na voljo. Oni so čakali na delo, jaz pa sem ga kot basist imel veliko. Hitro sem se znašel v drugih bendih. Moj razvoj je zelo pogojevan z deprivilegirano vlogo, v kateri sem se znašel.

Bili ste član zelo uspešnih skupin (Demolition Group, Laibach, Dan D). Zakaj ste zapustili tako prepoznavne skupine?

V glasbi obstaja mit, da morajo fantje, ki so se spoznali v mladosti, ostati do upokojitve skupaj. Razen Rolling Stonsov in še nekaj podobnih skupin v resnici ni veliko primerov, ki bi potrjevali to pravilo. Pri vseh omenjenih skupinah sem imel dolgoletne kariere. Po 20 let sem bil v Demolition Group in pri Laibachih. Razlogi za razhod so različni, pri Demolition Group smo se razšli pri razliki pri pogledu na delo. Veliko delam na področju glasbe, moja želja je 'še, še in napredek'. En član mi je očital: 'Zakaj se tako zaganjaš, saj veš, da je petek in sobota, ravno smo prišli iz službe. Ko se dobimo, bi to raje počeli spontano.' Ravno pri definiciji spontanosti se razlikujemo. Prej omenjena definicija zadeva nekaj, kar je na površju, kar lahko enostavno udejanjiš. Zame je spontanost trdo garaško delo v glavi, ki je umazano s tisoč stvarmi iz okolice. Jaz se zelo trudim, da bi bil spontan. V tem ni veliko užitka, je pa užitek v posledicah dela.

Leta 2006 ste postali član skupine Dan D. Šlo je za obojestransko spoštovanje, na eni strani si vas je zaželel Tokac, vi sami pa ste nanj postali pozorni zaradi Jožeta Potrebuješa.
Dan D v 90. letih pri meni v resnici ni visoko kotiral. Imeli so kar nekaj komadov, ki sem jih šele pozneje prepoznal, kako so krasni, a tega takrat nisem videl. V tem obdobju so bili še en bugi-vugi bend, ki igra priredbe na primorskih plesiščih. Jože Potrebuješ je bil v resnici prvi, ki me je dregnil in rekel: 'Tokac glasbo doživlja drugače, vidi se, da je čefur.' S tem ni mislil nič slabega, želel je poudariti neko dozo ... ne morem reči čustev. V njem je neki iracionalni odnos do glasbe, ki ga jaz v Sloveniji ne srečam pogosto. Že takrat je moj prijatelj Obra igral pri njih bobne, to počne tako kot nihče drug. Tako je bilo v resnici veliko razlogov, da sem z veseljem stopil zraven. Bend je imel takrat čudovito ploščo.

O odnosih v bendu ste zelo iskreni, pravite, da ne hodite drug k drugemu na rojstne dneve, pri ustvarjanju glasbe pa prisegate več na pogovor o glasbi kot pa na samo igranje.
V bendu je gotovo kdo, ki bi raje več igral, kot pa se pogovarjal. Obstajajo tipični načini ustvarjanja glasbe, ki jih poznam ne le kot glasbenik, ampak sem sodeloval tudi s številnimi drugimi. Videl sem, koliko časa se zapravlja za napačne stvari. Pri nas glasba najbolje izpade, ko vemo, kaj delamo, to pa lahko samo na dva načina. Ali jo začutimo ali pa jo racionaliziramo. Osebno bi raje to začutil, ampak da se pet ljudi čuti prav vsak trenutek, ko je na odru ali na vajah ... Tega ni niti v zakonski zvezi. Tam je težko ohraniti to harmonijo, kaj šele v bendu na odru, ko je treba nekaj dati ljudem. Manj čustev, več možganov! Na ta način čustveni del lažje skomuniciramo.

Torej niste navdušenec nad filozofijo jamanja tipa Jimi Hendrix?
To je zame groza. Obožujem Jimija Hendrixa, je eden izmed desetih točk, ki jih v glasbi pogrešam v zadnjih 25 letih. To je mit o tem, kako glasbenik zelo uživa, obrača oči, gleda v zrak, vse je zakajeno, zvira vrat kitari ... Ta mit, ki – zelo možno, da je bil pri njem resničen – se hitro prevesi v ikonografijo popglasbe do te mere, kjer sem prepoznal neumnost Georgea Michaela. Po nastopu na Wembleyju je prišel pred ljudi in rekel, da je tako krasno užival, se zahvaljeval ljudem, ki so mu to omogočili. Mislim si, da je budalo, naj bo raje tiho ali pa raje pove, kako se je mučil, da je prišel do tega trenutka. Če boš ljudem govoril, kako uživaš, pričakuj, da ti bo teh 100.000 ljudi poslalo račun. Če so ti omogočili užitek, kdo je potem komu dolžan?

Rekli ste, da ste od blizu videli delovanje veliko bendov. V Številkah je gostoval tudi Tomi Meglič, ki je razmišljal, da je Siddharta najbrž edina skupina pri nas, ki živi samo od glasbe.
Tomijeva izjava ni resnična, kar pa ne pomeni, da ni sprejeta kot resnica. Eden izmed mitov je pogovor o denarju, koliko ga je, kako se distribuira, iz katerih virov prihaja, kako z njim ravnati ... Ne bom šel v podrobnosti Tomijeve izjave, ponudil bom nekaj primerov, iz katerih bo videti, da govorim o bistveno večjem. Ali govorimo samo o pop-rockglasbi ali govorimo širše? Že znotraj rocka imamo več divizij. Ko glasbeniki tarnamo, da ni denarja, se na porokah vsako leto obrne okoli 10 milijonov evrov. Kolikokrat smo bili na porokah in videli trio, kvartet ali kvintet, ki je s tiste poroke odnesel 400, 800 ali 3.000 evrov, kolikokrat smo na porokah in abrahamih videli, da iz torte skoči znana zvezda slovenske estrade? Ali ta oseba ne vzame denarja in bo pozneje izkoristila uslugo ali pa dobi tisoč evrov?

Najlepši denar je v reproduktivni glasbi, ta denar ni povezan z visokimi investicijami, ni ti treba investirati v ustvarjanje lastne glasbe, snemanje videospotov ... Moraš pa biti vrhunski zabavljač, na porokah srečujemo veliko takih, ki so super v tem pogledu. Če imajo sto priložnosti za poroko na leto, nimajo veliko stroškov z glasbeno dejavnostjo, bi si upal trditi, da v tem bazenu obstaja pot ljudi, ki bi lahko zelo dobro živela od glasbe. Ker pa je glasba tvegan poklic, vsi obdržijo dnevne službe ali pa si omislijo še kaj drugega. Če se pogovarjamo o pop-rocksceni, je 'plafon' zaslužka benda na ravni majhnega d. o. o. Govorim torej o nekaj sto tisoč evrov, iz te mase je treba napojiti ansambel, prvi del ekipe, drugi krog ljudi, ki pomagajo pri projektu, del infrastrukture in stroške, ki nastajajo z dejavnostjo. V Sloveniji je gotovo še nekaj takih izvajalcev, ampak mogoče ne žgejo kitare na tak način, ampak imajo mogoče v roki harmoniko.

Ali Dan D lahko živi od glasbe?
Ne, ker deluje podobno kot drugi.

Vas to jezi?
Zelo! Obstajajo slovenski glasbeniki, ki od glasbe dobijo več veselja, sreče in denarja kot na drugi strani od redne službe, kjer domnevno trpijo. Tako vsaj sami razlagajo ob petkih zvečer, tarnajo, da nimajo dobre plače, nihče ti ne reče hvala za opravljeno delo. Ko je na voljo izbira služba in nekaj, kar ni služba (glasba), potem veliko glasbenikov varuje služba. Ponavljam, pogosto se to zgodi tudi v situaciji, kjer so prihodki od glasbe večji od tistih, kot jih dobijo v redni službi. A služba je le služba.

Že v prejšnji oddaji sva se z Matjažem Ambrožičem pogovarjala o temi kakovosti moderne glasbe v tem trenutku.
Vprašanje je, kakšno merilo kakovosti uporabimo. Izjemno je kakovostna, če želimo glasbo zreducirati na anestetik. Obstajajo raziskave, ki dajejo podatke, kakšen tempo, jakost in frekvenčni razpon mora biti, da uspavajo. Obstajajo zanesljivi podatki, ki bodo iz glasbe lahko naredili pomirjevala. V tem smislu je glasba zelo kakovostna. Podobno velja za tisto, ki naj bi te spravila v gibanje. Nismo daleč od tega, da tako glasbo lahko ustvarijo stroji. Tudi na drugih področjih je glasba kakovostna. Ambrožič se je skliceval na tezo, da se prijetno počutiš ob tisti glasbi, ki ti je znana. Številne stvari, ki so danes prijetne, v resnici izhajajo iz neprijetnega. Pogovarjala sva se o Jimiju Hendrixu. Kaj bi dal, da bi lahko potoval skozi čas in bi prišel v tisti klub, kjer je Hendrix prvič kitari zavil vrat in je vse cvililo. Najbrž so ga hoteli ustaviti in vreči ven, a tisto grozno piskanje je postalo del popkulture. Najbrž podobno velja tudi za druge mejnike, kot so Chuck Berry, Elvis Presley, Kraftwerk, Pink Floydi, raperji iz 80. let ali ne nazadnje pesem Bohemian Rhapsody, o kateri sta govorila vidva. Ta komad do točke X ni veljal kot tržno blago, a od te točke naprej se je nekdo zagrel, zgodil se je eksperiment. Doza tveganja in eksperimentiranja – to pogrešam v zadnjih 25 letih. V mislih nimam tveganja v poslovnem smislu, ampak ustvarjalnem. Če je glasbenik vnaprej okužen s strahom, da ga nekdo ne bo maral (organizator, radio, televizija ali YouTube), potem se izgublja motiv za tveganje in eksperiment. Jaz pa si želim spodbuditi ravno obratno.

Omenjate tveganje in eksperimente, po tej poti ste šli tudi sami v zadnjih letih s ploščo DNA D, ki pa niti slučajno ni bila tako sprejeta, kot ste si sami želeli.
Če igraš varno, potem boš dobil varne in predvidljive rezultate. Želja pri glasbenikih, ki želijo nekaj več, priti v neko imaginarno prvo ligo, se bo to težko zgodilo z utečenim načinom dela, sploh pri ustvarjalnih procesih. Prišel sem v bend, ki je želel tvegati, to tveganje spremlja ves čas mojega bivanja v bendu. Rezultati so nepredvidljivi. Zgodba Tiho, ki smo jo leta 2012 začeli in je bila v našem krogu zaznamovana kot poslovni samomor in nekaj, kar bo pustilo trajne škodljive posledice na kariere, se je razvila v krasno intimno zgodbo. Razvila se je v obdobje slabega leta izrazite ljubezni med člani benda ter med nami in občinstvom. Pripeljalo je do tega, da je to postal komercialni produkt. Ko smo se temu primerno začeli obnašati, smo ugotovili, da goljufamo, zato smo to zgodbo ustavili. Ta Tiho ne smemo igrati 50-krat na leto, ampak le dvakrat (enkrat zastonj, drugič pa za dober denar). Zgodba iz leta 2015, naš DNA, tam smo povedali veliko težkih stvari sebi in drugim. Temu primerno smo na terenu dobili klofute. To je bilo grozno obdobje, za nas ta DNA ni bil nič drugega kot Tiho, ki je bil nagrajen, tu pa smo bili tako nori, da nismo videli, kako težek projekt smo imeli. Pred dnevi sem ga videl na televiziji. Ljudem smo vnaprej povedali, da to ne bo žur, naj pridejo le tisti, ki imajo dobre živce. Zaslužili smo si klofute, hkrati pa smo padli na človeškem izpitu. Namesto da bi to zgodbo nadaljevali, smo vrnili puško v koruzo in smo raje začeli snemati nov album. Rezultat tega je Milo za drago, notri je veliko ljubkega, veliko trdih in neprespanih ur, veliko prerekanja in konfliktov. Naredili smo nekaj, kar ni običajno, in nekaj, kar je tvegano, a to obožujemo.

Milo za drago ste v obliki USB-ključka postavili dobesedno sredi mila. Umiti se moraš, da prideš do izdelka, to je zanimiva simbolika.
Skozi pogovore splava na površje veliko stvari. Milo za drago je krasen izdelek, rad bi ga imel na polici in ga gledal. Težko mi je strgati že ovoj, potem pa vidiš prozorno milo, nekaj, kar je nedolžno in nedotaknjeno, znotraj pa je USB – trn v peti. Uničiti moraš nekaj lepega, da prideš do vsebine, ki je ne poznaš. Vemo, čemu služi milo. Proces uničevanja lepega v zameno za obet nečesa, da osmisli to skrunitev. Ali so ljudje pripravljeni na takšna tveganja? Mi obljubljamo, da bodo ljudje prišli na vrh hriba in rekli, kako lep razgled, a jim tega ne moremo zagotoviti. Simbolika uničevanja lepega, da nastane nekaj novega, to se nanaša tudi na našo kariero.

Je ustvarjanje tega Mila tudi umilo del odnosov v bendu?
Da, umilo je del odnosov, ne pa vsega. Na neki način si simbolno operemo roke, najbrž tudi o naši nadaljnji usodi. Vemo, da ni vse pod našim nadzorom, človeška volja ni vsemogočna. Ne verjamemo, da si nekaj zamisliš in se to nato zgodi samo od sebe. Opažamo, kako veliko željo imamo, a želja ni zadosti.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Nikola Sekulović podrobno govori še o drugih temah, o razpadanju skupin, ustvarjalnih trenjih, denarju v slovenski glasbi, zastarelem prepričanju, da je radio generator glasbe, svojih sanjah ... Kliknite na spodnjo sliko!


Glasbi posvečam visoko stopnjo odgovornosti, tako do sebe kot do ljudi, s katerimi delam, in na koncu tudi do drugih ljudi v celotni verigi – vse do poslušalcev. Ravno zato glasbe ne dojemam kot sprostitev. Moraš biti poseben človek, da jo doživljaš na tak način. Mene ne sprošča, uživam v tem, da me ne sprošča.

O sproščenosti v glasbi.

Ne maram konfliktov. Če se mi enačbe ne izidejo, potem postanem tečen, saj hočem, da se izidejo. Obvladovanje konfliktov, potegniti iz njih nekaj več in dobiti celo korist, je super umetnost, ki ne velja samo za glasbo. Takrat je šlo za konflikt, ko sem vrgel kitaro na tla in odkorakal, da ne rabim tega sranja. Imel sem že pripravljen govor, da zapustim bend, nato so me fantje še dodatno podkurili, ker so zamudili na nastop. Tokac je prišel do mene in sproščeno rekel: 'Sori za zadnjič, hotel sem te prizadeti.' Ta doza iskrenosti me je prepričala, da so to ljudje, s katerimi bi rad delal.

Že po nekaj mesecih sodelovanja je nameraval zapustiti skupino.

Milo za drago je krasen izdelek, rad bi ga imel na polici in ga gledal. Težko mi je strgati že ovoj, potem pa vidiš prozorno milo, nekaj, kar je nedolžno in nedotaknjeno, znotraj pa je USB – trn v peti. Uničiti moraš nekaj lepega, da prideš do vsebine, ki je ne poznaš. Vemo, čemu služi milo. Proces uničevanja lepega v zameno za obet nečesa, da osmisli to skrunitev. Ali so ljudje pripravljeni na takšna tveganja? Mi obljubljamo, da bodo ljudje prišli na vrh hriba in rekli, kako lep razgled, a jim tega ne moremo zagotoviti. Simbolika uničevanja lepega, da nastane nekaj novega, to se nanaša tudi na našo kariero.

O novi plošči.