Revnejši del Akre. Foto: Matic in Carmen Pirc
Revnejši del Akre. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen 196x
Pogled na premožnejši del Akre. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen 196x
Lepote afriških stojnic. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen 196x
Ena izmed mnogih stojnic v Akri. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen 196x
Čudovite deklice v Akri. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen 196x
Jamestown, najstarejši del Akre. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen196x
Svetilnik v soseski Jamestown v Akri. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen196x
Nogometno igrišče v Akri. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen196x
Spomenik samostojnosti v Akri. Foto: Matic in Carmen Pirc
ljubezen196x
Možakar je senco za popoldanski počitek našel kar pod tovornjakom. Akra, Gana. Foto: Matic in Carmen Pirc

Spoznavanje Afrike se nadaljuje. V zadnjem tednu sva obiskala Akro v Gani, Lomé v Togu, Cotonou v Beninu in Ouagadougou v Burkini Faso.

Tokrat sva iz Gane v Togo šla z avtobusom, iz Toga v Benin pa z avtom, saj so nama domačini ponudili cenejši prevoz. Med tema premikoma sva ugotovila, kako zelo pogrešava vožnjo z avtobusi. Nekateri trdijo, da so letala veliko udobnejša, a nama so pred leti, ko sva z avtobusi prepotovala skoraj vso pot od New Yorka do Ria de Janeira, tovrstni premiki nekako zlezli pod kožo. Seveda je promet nekoliko bolj kaotičen in ob tem, da vsi glasno zmolijo pred odhodom, se človek tudi vedno znova vpraša, kako nevarna je pravzaprav pot, ki nas čaka, a vožnja skozi vse te vasice, ki jih sicer povprečni turist gotovo ne bi videl, je naravnost čudovita.

Tudi za hrano in pijačo je poskrbljeno in celo zabave ne manjka. Na ekranu so namreč predvajali lokalno telenovelo, ki je bila neprimerljivo zanimivejša kot mehiške ali turške različice. Ob prihodu na mejo je bilo treba v majhnih barakah urediti vizume in drugo birokracijo, a proces je znan, zato je vse potekalo gladko. Če bi le ceste bile malce boljše, bi z veseljem tudi vso Afriko prepotovala z avtobusi, a žal so tu razdalje prevelike, infrastruktura pa preslaba. Za tristokilometrsko pot iz Banjula v Bissau sva na primer potrebovala dobrih sedem ur, kar se po gladkih, asfaltiranih cestah morda ne zdi veliko, ko pa gre za neasfaltirane poti s polmetrskimi luknjami, pa stvar ni več mačji kašelj.

Za nama je že skoraj cel mesec bivanja v Afriki in čeprav so najini postanki na posameznih destinacijah kratki, sva gotovo dobila dober vpogled v sodobno urbano Afriko. Najin vtis v enem stavku: Afrika te najprej udari, nato pa poboža. Tako to čarobno celino doživljava midva, kdo drug bi jo morda doživljal drugače. Čeprav nisva novinarja, se bova potrudila opisati kratek odsek najinega vsakdana.

"Ne, hvala. Ne, hvala. Ne, hvala!"
Ob prihodu hladna prha. Na letališču dava nahrbtnike na rentgenski trak, in zaposleni vpraša, kaj je kovina na hrbtni strani Matičevega nahrbtnika. Matic mu pove, da je to hrbtna opora nahrbtnika, plošča, ki nahrbtnik sploh drži pokonci. Zaposleni odvrne, naj jo dava ven in mu jo pokaževa. To žal ne bo mogoče, saj bi morala razrezati ves nahrbtnik in ga potem vreči v smeti. "Prav, potem mi pa plačaj," odvrne gospod. "Daj mi denar, sicer te ne spustim naprej," čisto preprosto pojasni. Matic še nekaj časa baranta z njim, a zaman. Na koncu plačava tistih 20 evrov, da se le lahko odpraviva naprej. Tovrstni dogodki seveda niso pravilo, a nama se je podobna zgodba zgodila že dvakrat – v Gvineji Bissau in ob prihodu v Burkino Faso.

Čim prideva z letališča, se vsuje najmanj deset taksistov, ki ponujajo prevoz. Če druge možnosti ni, vzameva taksi. Avto po poti do hotela seveda vsaj enkrat "crkne", brez tovrstnih postankov bi bilo že skoraj dolgočasno. Sledi kratka namestitev v hotel in že sva pripravljena na akcijo. Po tridesetminutnem boju z internetno povezavo se končno dokopljeva do lokacije nekega znamenitega spomenika. Zapustiva hotel (ki, mimogrede, stane 60 evrov na noč, saj cenejšega pač v nekaterih mestih ni) in se odpraviva po zaprašenih ulicah.

Sonce pripeka, vročina je neznosna, v zraku pa je ob glavnih cestah toliko smoga, da je težko dihati. Vse neprijetnosti izginejo v trenutku, ko zagledava majhnega pisanega ptička, ki se zdi prelep, da bi bil resničen. Trenutek hočeva ujeti, a ptiček odleti in trenutek mine. V tem se približa neka gospa. Nasmehne se, nato pa naju proseče pogleda in z roko pokaže, da bi nekaj jedla. Zasmili se nama, iz denarnice potegneva nekaj drobiža in ji ga dava. Greva naprej in opazujeva skromne domove in čudovito naravo, ki jih obdaja. Očarana sva. Ko prispeva do bolj obljudene ulice, opazujeva življenje, ki se dogaja okoli naju. Medtem ko midva diskretno kukava proti ljudem, da bi videla, kaj prodajajo, kako živijo, ti brez zadržkov strmijo v naju. Pride možakar in ponudi prevoz. Pride drugi in ponudi SIM-kartico. Tretji revež hodi po cesti z vso kolekcijo svojih umetniških del. "Ne, hvala. Ne, hvala. Ne, hvala!" To ni bil odgovor vsem trem, temveč samo prvemu, ki vztraja, da resnično potrebujeva prevoz, čeprav se mu ne sanja, kam sva namenjena. Dvigneva fotoaparat, da bi naredila fotografijo znamenitega drevesa, kar sproži cel kup reakcij – nekdo pride in nama ponudi predavanje o zgodovini tega drevesa, spet nekdo drug pa se razjezi, zakaj, hudiča, fotografirava njegovo mesto.

Tržnica, stojnice in otroški smeh
Sprehodiva se skozi mestno tržnico, kjer vedno znova občudujeva barve, zvoke, vonjave in nasmejane ljudi. Mimo naju priteče skupina razposajenih otrok, ki se bosi lovijo po prašnih ulicah kar v spodnjem perilu. Umazani so od glave do pet, a so tako zelo veseli, da kar žarijo. Brez telefonov, brez igrač, brez dodatnih animacij. Prijatelj je dovolj, če pa tega ni, pa tudi kamen zadostuje. Petletniki svoje štiri leta mlajše bratce in sestrice nosijo sem ter tja, še mlajši otroci pa so z rutami privezani na mame. Neki gospod pomaha in naju povabi k svoji stojnici. Ogledava si njegove umetnine in sva navdušena. Slike, večji in manjši kipci, lesene maske, pisan nakit in še več. Pravi, da je vse ustvaril sam. Žal sva že tako na meji s kilažo, zato si dodatne prtljage žal ne moreva privoščiti. Posloviva se in kreneva naprej. Najin korak je zmeraj hiter, a naju kljub temu brez težav po levi prehiti vsaj 60-letna gospa, ki nosi na glavi okvir od postelje. Tovrstni prizori naju zmeraj presunejo. Matic bi nagonsko ponudil pomoč, a zdi se, da bi si gospa brez težav še njega oprtala na hrbet.

Ob cesti stojnice. Ženske v tradicionalnih pisanih oblačilih prodajajo sadje. Na stavbi za njimi ogromna reklama za Pepsi. Zraven te še reklama za kremo, ki beli kožo. Povesiva pogled. Razgovoriva se o tem, kako žalostno je, da si oni želijo biti svetlejši, mi pa si želimo biti temnejši, kot da zmeraj lovimo tisto, kar ni na voljo. Mimo naju se na motorju pripelje družina. Ja, vsa družina. Motor vozi moški, pred njim sedi šestletna deklica, za njim pa ženska z dojenčkom v naročju. Čelado ima samo on. Prizor je pogost, a vseeno se zmeraj zamisliva. Hodiva ob peščeni plaži, polni palm in ljubezni. Tu svoj prosti čas preživljajo pari, družine in prijatelji. Ne gre za neke bajne piknike, pogled na morje zadostuje. Postaneva žejna. Vode iz bidona s filtrom nama je zmanjkalo, zato nama ne preostane drugega, kot da poseževa po plastiki. Zakolca se nama po domu, po neoporečni vodi iz pipe.

Končno prispeva do tistega znamenitega spomenika. Veličasten je, ogromen, tudi majhen park okoli njega je čudovit. Razgledava se naokoli. V Parizu bi se ob takšnem spomeniku trlo turistov, tu pa sva sama. Midva in mlada punca in fant, ki se ob spomeniku mečkata in se ne zmenita zanj. Glavno znamenitost mesta se seveda spodobi fotografirati, zato se najin "fotošuting" prične. Približa se možakar v tradicionalni noši. Na glavi ima tipično čepico, v roki pa najnovejši iPhone. Pozdravi, povpraša, od kod sva in ali želiva zamenjati evre za njihovo valuto. Ko odkloniva, reče, da je fotografiranje tega spomenika prepovedano, da je treba plačati. Komu? Njemu. Matic se seveda ne vda tako zlahka in ga vpraša, kje to piše. Domačin pravi, da gre za nenapisano pravilo. "Pokaži mi, kje to piše, pa ti plačam," vztraja Matic. Možakar se začne hihitati, mencati, potem pa reče, da je lačen, naj mu vsaj 50 evrov dava. Pretkan poskus, ni kaj, a na podlagi iPhona skleneva, da mu vendarle ni hudega. Če že, bi mu dala evro, dva, a ker nimava drobiža, se posloviva in pobereva. Ko jim poveva, da nisva premožna in da vsak dan delava, da sploh lahko nadaljujeva pot, pač ne verjamejo. Za človeka svetlejše polti se v "neturističnih" državah sklepa, da ima debelo denarnico. Nič čudnega, ko pa je večina tujcev poslovnežev.

Prvinska Afrika
Zavijeva v sosednjo uličico in naletiva na dve majhni deklici v enakih pisanih oblačilih. Ko naju zagledata, se jima zasvetijo čudovite prodorne oči in pritečeta nama nasproti. Z najslajšimi nasmeški do ušes pomahata v pozdrav in naju primeta za dlani. Zdi se, da bi nama najraje splezali v naročje. Ob pogledu na deklici se skoraj raztopiva. Iz skromne hiške pogleda njun oče, ki naju pozdravi s toplim nasmehom in vpraša, ali potrebujeva pomoč. Poveva mu, da iščeva park in gospod nama pokaže smer. Ker je ravno čas kosila, meni, da bi tudi nama ustrezalo kaj prigrizniti, naju prijazno povabi, naj se jim pridruživa ob kosilu. Pokaže proti mizi na terasi, kjer je žena ravno servirala majhno porcijo riža, prelitega z omako. Osupla nad takšno prijaznostjo zavrneva ponudbo. Z veseljem bi se jim pridružila, a srce nama ne da odžirati njihove hrane. Po odzivu sodeč, zavrnitve, hvala bogu, ni zameril. Zahvaliva se in nadaljujeva pot.

Zopet zavijeva na glavno cesto, ob kateri se odvija vsa mestna dinamika. Stojnice, prodajalci, otroške vragolije, ples, nogomet, hupanje avtomobilov, motorji, Mercedesi in kočije, konji, koze, petelini, barve in vonjave, barantanje, smeh, glasba, bogata podjetja in revni ljudje. Končno prispeva v park. Hrup izgine, smog se razkadi, ostane le še čudovita narava v vseh možnih barvah in oblikah. Prvinska Afrika. Že najmanj desetič v dnevu se ponovno zaljubiva.

Lep pozdrav v rodno deželico.

Če tudi vi načrtujete potovanje v eksotične kraje, lahko vse informacije o zdravju, preventivi in cepivih najdete na http://www.zdravinapot.si, o pridobivanju vizumov in varnosti na poti pa si preberite na spletni strani ministrstva. Obe spletni strani sta razdeljeni po državah, zato je pridobivanje ustreznih podatkov zares poenostavljeno. Več informacij o destinaciji pa lahko najdete na spletni strani Lonely Planeta ali pa na popotniških blogih, ki nudijo informacije iz prve roke. Za to vam je seveda na voljo tudi najin blog, kjer si lahko preberete tudi več o projektu 196xLJUBEZEN.