Simbolična fotografija Libije. Foto: Matic in Carmen Pirc
Simbolična fotografija Libije. Foto: Matic in Carmen Pirc
Prestolnica Libije, Tripolis. Foto: Matic in Carmen Pirc
Tripolis, Libija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogled na Tripolis s terase hotela Victoria. Foto: Matic in Carmen Pirc
Tripoli ‒ kjer se rimsko sreča z arabskim. Foto: Matic in Carmen Pirc
Slavolok Marka Avrelija, Tripolis. Foto: Matic in Carmen Pirc
Mošeja in ulice Tripolisa. Foto: Matic in Carmen Pirc

Tu se vsak dan ustavi na tisoče popotnikov z vsega sveta, zato je letališče opremljeno z neštetimi restavracijami, trgovinami, menjalnicami in celo molilnicami. Prestopanje je dostikrat problematična zadevščina, predvsem če med letoma ni veliko časa, prvi let pa po možnosti zamuja (kot je v Afriki po najinih izkušnjah prej pravilo kot izjema), zato sva se zavedala, da bi bilo treba čim prej do vrat za naslednji let.

A ko sva se sprehodila mimo vseh vabljivih gostiln, naju je hrana "zavedla". Pisana izbira sadja, zelenjave in čokoladnih rogljičkov je kar klicala najini imeni in po nekajminutni borbi sva se vdala. Udobno sva se namestila v eni izmed restavracij in si postregla. Sita in zadovoljna sva čez nekaj časa sklenila, da je skrajni čas, da se pomakneva proti vratom. Ko sva se prebijala do varnostne točke, sva ugotovila, da je letališče precej bolj natlačeno, kot je bilo prejšnjič, zato sva pospešila korak. Zavila sva proti tistim zadnjim rentgenom in se ustavila. Vrsta! Kilometrska, se nama je zdelo. Matic je pogledal letalsko vozovnico: "Čez deset minut se zapre vkrcavanje. Nama bo uspelo?""Saj so vrata takoj po varnostnem pregledu, mislim, da bo," sem bila še optimistična. Čez šest minut se mimo naju pririneta dve dekleti. "Oprostite, čez petnajst minut se nama zapre vkrcavanje, spustite naju mimo," sta prosili. Čez petnajst minut? Najino se zapre čez štiri. Bi naju moralo skrbeti, bi tudi midva morala prehitevati? Res sva pospešila in se čez tri minute znašla pred vrati. "Huh, okej," se vidno olajšan Matic postavi v vrsto. Gledam ekran v vrsti, kamor se je postavil. Cape Town, piše. Preberem sosednji ekran: Kairo. A ta vrsta prazna. Vrata zaprta. Tudi "stricev in tet", ki skenirajo vozovnice, ni videti!

"Mislim, da so to najina vrata," izdavim vsa bleda v obraz. Matic odhiti do zaposlenega, ki mirno pregleduje vozovnice za Cape Town. "Je to vrsta za Kairo?" vpraša s kančkom upanja. "Ne, vkrcavanje za Kairo je zaključeno," pove povsem nonšalantno. Kaj?! "P-pa gospod, lahko koga pokličete, da naju pride iskat? Pa saj sva prišla pravočasno, resda zadnji trenutek, a nisva zamudila!""Predčasno so zaključili," pove zaposleni, ne da bi dvignil pogled. Pa to se da? Kaj pa čakanje zamudnikov, klicanje imen? Bilo bi mi strašno nerodno, če bi letalo dejansko kdaj čakalo naju, a da kar krenejo? "O, gospod, prosim, pomagajte, morava v Kairo, najina prtljaga je na tem letalu," sem se spomnila na najina nahrbtnika, ki sva jih kar tako zapustila. Gospod je hladnokrvno odkimal, vsa naslednja moledovanja pa preprosto sklenil preslišati.

Obrnila sva se na nekega drugega zaposlenega in ga prosila, ali lahko kdo pride po naju, morda s tistim malim avtomobilčkom, ki se zmeraj vozijo po letališčih. "O, to pa ne gre tako," se je zarežal in se začudeno zazrl v naju, češ, a še nikoli nista zamudila leta? "Obrnita se na pomoč strankam v prvem nadstropju." Končno sva se vdala in se poklapana odpravila nazaj, od koder sva prišla.

V pisarni za pomoč strankam so bili zelo razumevajoči in prijazni. Jasno so nama dali vedeti, da bi se morala k vratom odpraviti prej, da je krivda zato povsem najina, a ker so videli, da so vkrcavanje resnično zaključili nekaj minut prej, so nama ponudili let čez 24 ur, in to zastonj. Plačala sva prestopni vizum in hotel, ki so nama ga ponudili, in se odpravila v mesto.

No, drugič (čeprav upam, da se kaj takšnega ne bo ponovilo) ne bom pisala podrobnosti o zamudi na letalo, a ker se nama je to zgodilo prvič, sem napisala, za primer, če še kdo, kot midva, ne ve, kakšen je postopek ob takšnem dogodku.

Obtičala v "Adisu"
Malce sva bila žalostna, da bova en dan manj v Kairu, a sva se odločila verjeti, da se vse zgodi z razlogom. Ker sva v Eritreji tako uživala ob sajenju dreves in ker je najina srčna želja na vsaki celini posaditi precejšnje število dreves, sva bila ravno pri iskanju afriških taborov za sajenje dreves. Že pred nekaj dnevi sva na spletu našla nekatere (sicer skope) informacije o pisarni, ki sodeluje pri tovrstnih projektih, in ta pisarna je na najino srečo ravno v Adisu. Ker nama na elektronsko pošto niso odgovarjali, sva sklenila poklicati telefonsko številko, ki je na spletni strani, če se ne bi oglasili, pa jih osebno obiskati. Res se niso oglasili. Pripravila sva govor, ki bi jih prepričal, da nama dovolijo sodelovanje v svojih projektih, poklicala taksi in v navigacijo vpisala naslov. Zadnji trenutek sva ugotovila, da je pisarna umeščena v prostore Afriške unije. Ojej, ta bo težka, sva si mislila, a se vseeno odločila poskusiti.

Po dobri uri vožnje skozi nabito polno velemesto, med katero sva se zabavala ob opazovanju veselega taksista, ki je imel brisalec navezan na vrvico in ga je ob rahlem dežju z vrvico vlekel proti sebi, potem pa ga skozi okno potisnil nazaj v drugo smer, sva prispela do skrbno varovanega kompleksa. Namenila sva se proti vhodu, a so naju varnostniki hitro postavili na realna tla. "Vstopiš lahko le v primeru, če te kdo izmed zaposlenih povabi in ti pošlje kodo, ki obiskovalcu omogoči vstop." Jasno! Prijaznega taksista sva prosila, da nama posodi telefon in spet sva preizkusila srečo s klicem. Tokrat so se oglasili, a so rekli, da je treba vse tovrstne zadeve urediti po elektronski pošti. Obisk je bil torej zaman, sva si pa vsaj ogledala zunanjost prostorov Afriške unije. Na poti nazaj se je dež okrepil, taksist je torej moral delati trojno, da se je ubranil kapelj. Zasmilil se nama je, a glede na to, da je deloval prav blaženo dobrovoljen, sva sklenila, da mu vseeno ni hudega.
Zvečer sva se odpravila na letališče, tam pa sva za vsak primer nemudoma šla proti najinim vratom – za spremembo sva bila tokrat prva v čakalnici.

Egipt in Tunizija, tokrat le postanka na poti v Libijo
V Kairo sva prispela okoli druge ure zjutraj in se s pomočjo uslužbencev letališča celo dokopala do nahrbtnikov, ki sta v Kairo prispela že dan pred nama in sta naju pričakala v kletnih prostorih letališča.

Po poti do hostla sva opazovala mesto, ki meni osebno buri duhove že od malih nog. Zaljubljena sem bila v egipčansko zgodovino, kulturo, v piramide, faraone, Kleopatro in reko Nil. Te ljubezni se je nalezel tudi Matic, zato sva prekipevala od navdušenja. Mesto je razsvetljevalo na tisoče pisanih lučk, stavbe pa so se vrstile od najrazkošnejših do najbolj skromnih. Na koncu sva pristala v samem sreedišču mesta, v delu, ki nikoli ne spi. Receptor naju je povabil na domačo specialiteto – sok sladkornega trsa, a sva preskočila, za naju je bil vseeno čas za spanje.

Naslednji dan sva se zbudila v udobni sobici hostla in odšla na balkon. Razgled naju je presunil. Kot prizor iz kakšnega filma o ne preveč obetavni prihodnosti – propadajoče stavbe istih peščenih barv, a različne velikosti, beton brez kraja, nobenega zelenja in v tisto smer tudi nobenih ljudi, čeprav je bilo po silnem hrupu mogoče sklepati, da so takoj za vogalom. Mesto s tega vidika ni ravno višek estetike, a prizor je kljub temu fascinanten.

Odjavila sva se iz hostla, a ker sva imela let šele zvečer, sva prtljago pustila v skupnem prostoru. Sedla sem k prtljagi in se lotila priprav na Libijo, Matic pa je ta čas šel v izvidnico, kot on temu pravi, ter na banko, da dvigne dolarje, ki jih bova potrebovala, da plačava organiziran obisk Libije. Libije se namreč trenutno ne da obiskati brez turistične agencije, ki pomaga pri urejanju vizumov (na voljo so le delovni), pri birokratskih postopkih pri vstopu in izstopu iz države ter pri vseh premikih znotraj države.

Ko je odšel, sem še enkrat odprla spletno stran slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve in vtipkala ime zloglasne države, v upanju, da se je ocena spremenila. Preberem: "Varnost potovanj: Iz varnostnih razlogov odsvetujemo vsa potovanja. Zaradi ponovnih intenzivnih spopadov v Tripoliju in številnih drugih libijskih mestih so varnostne razmere v Libiji povsem nepredvidljive. Slovenskim državljanom odsvetujemo vsa potovanja v Libijo." Ni sprememb, ugotovim s cmokom v grlu. MZZ odsvetuje vsa potovanja v kar devet držav sveta, med njimi so Afganistan, Irak, Sirija, Jemen, Srednjeafriška republika, Somalija, Mali, Južni Sudan in Libija. Doslej sva "odpikala" Mali in Somalijo, a pred obiskom nobene izmed teh dveh nisva bila pol tako živčna kot pred obiskom Libije. Pri Maliju je šlo predvsem za to, da se med samim obiskom sploh nisva zavedala, da je država na tem seznamu, v Somaliji pa sva obiskala Somaliland, samoupravno območje, ki velja za neprimerljivo varnejše od preostale države. Poleg tega pa se Libija po mnenju Afričanov ponaša s prvim mestom na seznamu nevarnih. Na spletu sem se skušala dokopati do dodatnih informacij, a medtem ko je ta misija mala malica, če raziskuješ, recimo, Italijo, je zadeva neprimerljivo bolj zakomplicirana, ko gre za državo, ki se zapira pred tujci vseh vrst, pa naj gre za turiste ali vlagatelje.

Matic se je čez dobre pol ure vrnil z dvema vrečama in ogromnim nasmeškom na obrazu. Moj "fant" je našel hrano, sem takoj prepoznala. Midva sva človeka, ki najbolj ceniva drobne užitke, kot je dobra hrana, topel objem in kvaliteten spanec. Medtem ko se jaz po napornem dnevu malce bolj razveselim postelje, Matic prednjači v hrani. "O-moj-bog!" je rekel evforično. "Toliko trgovin, gostiln, toliko hrane! Tako okusno je, vse je okusno, od slanih jedi, sokov, prigrizkov, celo sladice so me pritegnile. In vse tako poceni. Poceni fina hrana! Tako vesel sem!" je pisknil skoraj s solzami v očeh. Ko se Matic pojavi v izobilju dobre hrane, ki si jo lahko privošči, je kot majhen otrok v zabaviščnem parku. Njegovo navdušenje je nalezljivo. Lotila sva se falaflov, aiš baladijev (kruh, podoben lepinji), eksotičnih solat in raznih sladic.

Po odličnem obroku mi je zacingljal telefon. Po elektronski pošti sem od britanskega zunanjega ministrstva prejela še eno opozorilo o nevarnosti potovanja v Libijo. Obiskala sem njihovo spletno stran, ki je opremljena z zemljevidom, ki prikazuje nevarna območja v dani državi. V Libiji je celotno ozemlje obarvano rdeče. Malo sem zapaničarila. Slikoviti opisi tega, kaj se ti lahko zgodi ob obisku Libije, so me pognali čez rob. Nekdo bi rekel, da sem paranoična, kdo drug pa, da sva nora, da sva se sploh odločila za obisk države, v kateri vladajo skrajno nepredvidljive razmere.

Nemudoma sva pisala gospodu, ki nama je uredil vstop v državo in organiziral celotno bivanje v njej, vključno s prenočitvijo, hrano in ogledom znamenitosti. Povedala sva mu, da sva zopet prejela opozorilo in ga vprašala, ali so razmere zares varne. Vprašanje se nama je zdelo na mestu, konec koncev je bil najin obisk Libije v načrtu že v začetku septembra, a sva morala pot spremeniti, saj se je le en dan pred obiskom v prestolnici zgodil napad, zaradi katerega so med drugim zaprli tudi letališče. Možakarja je vprašanje globoko užalilo. Grobo nama je zabičal, naj pustiva svoje zahodnjaške predsodke drugje. Rekel je, da je Libija čudovita država, bogata z nafto, in da so še nedavno ljudje iz Vzhodne Evrope množično drli v Libijo in pri njih iskali priložnosti, ki jih "pri nas" ni. Vseeno pa je dodal, naj fotoaparata ne dava v ročno prtljago, sicer bova ob njega, naj si jaz lase skrijem s hidžabom, sicer bom pritegnila veliko preveč pozornosti, in da pod nobenim pogojem nikomur ne poveva, da sva turista. Opravičila sva se za "predsodke", a poudarila, da je strah upravičen, ko pa vse informacije o državi črpava izključno iz zahodnjaških medijev, ki stanje v državi pač prikazujejo precej klavrno. Sama te podatke navadno jemljeva bolj z rezervo, a dejanskega stanja pač ne moreva poznati. Poleg tega pa sva v zadnjih dveh mesecih spoznala tudi kar nekaj Libijcev, ki so nama obisk Libije strogo odsvetovali. In potem imaš na eni strani njih in pa svetovne medije ter ministrstva, na drugi pa turistično agencijo, ki očitno želi zaslužiti, a najbrž vseeno ne za ceno varnosti, saj bi jih kakršen koli incident poslovno pokopal. Kaj naj si človek misli? Odločila sva se verjeti v dobro.

"No, potem pa pridi, greva ti po hidžab, pa še čudovito kaotičen okoliš si bova ogledala!" je predlagal Matic, meni pa se je ideja zdela izvrstna, saj bom tako še najlaže preusmerila misli. Sprehodila sva se po nabito polnih ulicah. Ljudi, avtov, trgovin, gostiln in splošnega vrveža toliko, da bi se človeku iz spokojne Asmare v takem kaosu zmešalo. Medtem ko sva se izmikala množici ljudi in nestrpnim voznikom, ki kar povprek trobijo in kričijo, sva se ustavljala v gostilnah in v vsaki nekaj malega prigriznila. Hrana je zares izvrstna in Matica je najbolj navduševalo dejstvo, da je končno prišel do tistega svojega "value for money", ki ga vztrajno išče, a ga v večini afriških držav, kjer je turistična ponudba skopa, cene pa v povprečju višja kot na kateri koli drugi celini, ni našel. Skozi oblak eksotičnih vonjav, egipčanske glasbe in trgovin, kjer prodajajo spominke v obliki kamel, piramid, sfing in egipčanskih mačk, sva se sprehodila do znanega trga El Tahrir, ki je poln znamenitosti, med njimi El Dobara Palace, Tahrir Palace in slavni Egipčanski muzej. Le nekaj ulic naprej je reka Nil. Na njenem nabrežju se zbirajo ljudje vseh starosti in uživajo ob pogledu na reko, most in razsvetljene stavbe, katerih odsevi se lesketajo na vodni gladini. Tudi tam se najdejo stojnice s hrano in seveda množica pešcev in avtomobilov, ki s trobljami igrajo egipčansko glasbo, kot domačini imenujejo zvok prometa. V določenih mestih začutiš utrip kraja šele po nekaj dnevih, tu pa te ta v trenutku posrka, kakor vrtinec. Dve uri, dva hidžaba in precej prigrizkov kasneje sva se vrnila v hotel, pograbila prtljago in se napotila na letališče.

Sledil je let proti Tuniziji. Zakaj Tunizija? Zato, ker grejo letala v Libijo zgolj in izključno iz Tunisa, kar je še en zgovoren znak, da z Libijo pač ne gre "češenj zobati".

V Tunis sva prispela okoli štirih zjutraj. Najprej sva se naspala, potem pa sva šla na potep po moderni prestolnici najine "države številka 2". Ker takrat nisva obiskala jezera Tunis, sva se tokrat odpravila v tisti del mesta. Jezero je obdano s širokim sprehajališčem, ki ga krasijo palme, okoli tega pa se vrstijo bolj ali manj prestižne restavracije. Sprehodila sva se okoli jezera, za večerjo pa sva po poti v hotel zavila v trgovino po kruh in sir, saj tiste restavracije krepko presegajo najin budžet. Potem pa spat; čakal naju je … zanimiv dan.

Končno tista zloglasna Libija
Že na letalu sva bila kakopak deležna sumničavih pogledov. Kaj za vraga rineta tujca v Libijo? A let je kljub temu potekal gladko. Na letališče sva prilezla med zadnjimi, morda na podzavestni ravni zato, ker se nama ni nikamor mudilo. Pri sprejemu na letališče je bilo približno sedem okenc za Libijce, eno za diplomate in eno za tujce. Slednje je bilo seveda prazno – ne le, da ni bilo čakalne vrste, tudi carinika ni bilo. Malo sva počakala, potem pa se je eden le prikazal, očitno presenečen nad dejstvom, da mora aktivirati okence za tujce. Nekaj časa je zmedeno mežikal v naju, potem pa le "poštempljal" tisti vizum. Mislila sva, da sva na konju, a naju je že na naslednjem koraku pridržala cela skupina carinikov. "Kdo sta? Kaj počneta tu? Po kaj sta prišla?" so začeli v en glas zasliševati, nato pa so, še preden nama je uspelo blekniti kakšno neumnost, ki bi nama preprečila vstop v državo, zaplenili najina potna lista in izginili v pisarno.

Spomnila sva se, da so nama iz agencije, ki je organizirala celotno zadevo, obljubili, da naju pride nekdo iskat na letališče in da nama bo pomagal skozi vse te procese, "sicer naju bodo ure zasliševali". Pa kje je zdaj ta nekdo? Matic je vzel v roke telefon in se skušal povezati s spletom, da kontaktira pristojne, a zaman. Čakala sva in čakala in čez približno pol ure se je cela tista prej stroga horda carinikov prikazala iz pisarne, le da so tokrat bili bistveno boljše volje. "Vse je v redu!" so nama veselo zagotovili. Eden izmed njih nama je izročil potna lista in naju pospremil do prtljage, nato pa še do parkirišča. Po poti nama je prišepnil, da je on tisti, ki je bil zadolžen, da nama pomaga skozi vse procese. Ko smo prišli do parkirišča, naju je predal šoferju. Ob "izmenjavi" sta se oba nervozno ozirala čez ramena, na koncu pa je šofer rekel: "Pridita, popihajmo jo od tod."

Po lepih, a načetih ulicah smo se odpeljali proti hotelu. Očitno je bilo, da sva prispela v bogato državo, ki se je nekoč kopala v gospodarskih uspehih. Vojna je vsekakor terjala svoj davek; to se vidi na stavbah, na ulicah, na ljudeh. V lepem hotelu, ki je nekoč sprejemal veliko tujcev, danes pa večinoma le domačine, ki pridejo iz drugih krajev v Libiji po opravkih v prestolnico, sta naju sprejela turistični vodič in eden izmed solastnikov agencije (ne tisti, s katerim sva bila v zvezi po elektronski pošti). Naročila sta, naj se razpakirava, greva na kosilo, po kosilu pa naj se vrneva k recepciji, da pričnemo z ogledom mesta. Kosilo so postregli v restavraciji v najvišjem nadstropju, ki ponuja čudovit razgled na mesto, predvsem zato, ker je stavba ena izmed najvišjih v okolici.
Po kosilu sva prišla k recepciji vsa opremljena in pripravljena na razgledovanje. Vodič naju je strogo premeril. Najprej se je obrnil k meni, nato k Maticu: "Ti, popravi si hidžab, lasje ti na čelu kukajo ven. Ti, fotoaparat in stojalo pusti tukaj, uporabljati ju tako ne boš smel, če pa se nas policisti odločijo pregledati, pa imaš lahko velike težave. Fotografiranje je v Libiji načeloma prepovedano." Hitro sva ubogala, nato pa smo se odpravili.

Ogled Tripolisa smo pričeli pri starem rimskem Slavoloku Marka Avrelija. Vodič, ki ga ne smeva imenovati, saj je imel med dnevom kar nekaj (po njegovem mnenju) kontroverznih izjav, nama je povedal, da so slavolok in ostale rimske ostanke v mestu izkopali šele Italijani v začetku 20. stoletja. Oni so bili namreč prvi po dobi Rimljanov, ki so tovrstne izkopanine znali ceniti. Na ozemlju današnje Libije je skozi zgodovino živelo mnogo različnih ljudstev in kultur. Prvi prebivalci so bili Berberi, nato Feničani, Grki in Perzijci, v prvem stoletju pred našim štetjem so si tu dom našli stari Rimljani, v sedmem stoletju našega štetja so ozemlje osvojili muslimani, v 20. stoletju pa so prišli še Italijani. Vsi ti vplivi so oblikovali njihovo zgodovino in kulturo, a Libijci so večinoma ponosni le na vse tisto, kar je islamskega izvora, in tudi sebe dojemajo izključno kot potomce islamskih osvajalcev.

Ostalega se po besedah najinega vodiča celo sramujejo. Slavolok zmage se nahaja pri severovzhodnem vhodu v medino, torej v stari center mesta. Od tam smo nadaljevali pot po ozkih ulicah. V središču mesta se lepo vidi prelivanje arabske in italijanske arhitekture, ki jo vmes krasi še kakšen rimski steber. Ulice niso tako polne kot v ostalih središčih afriških mest, a vseeno je na cestah moč najti obilico življenja – čisto preprostega, na videz veselega, neobremenjenega. "Življenje teče naprej. Pa čeprav je politični položaj po prvi državljanski vojni leta 2011 vse prej kot stabilen, druga državljanska vojna, ki se je pričela leta 2014, pa uradno še zmeraj traja. Trenutno je sprta vsa država, ne le politične stranke, gre tudi za plemenske in družinske razdore, ki v tej maščevalno nastrojeni državi nikakor ne pojenjajo," je povedal vodič, ki je prepričan, da je srž težav ravno v tem zakoreninjenem krogu maščevalnosti.

Ko sva mu povedala, da sva prišla promovirat mir in ljubezen, je rekel, da sva prišla v napačno državo. Rekel je, da si tu ljudje v pozdravu besedo mir izmenjajo neštetokrat na dan, a da so besede prazne; da si ljubezni in miru želijo, v resnici pa ju ne promovira nihče. "Zaradi tega so ljudje zmedeni. Govorijo eno, delajo drugo. Mislili so, da bo obdobje po Gadafiju polno svežega vetra in pozitivnih sprememb, a je trenutno stanje še slabše."

Kljub temu pa je vodič prepričan, da se stanje izboljšuje, za zdaj sicer le na področju vsakdanjega življenja. Ljudje se prosto sprehajajo po cestah, hodijo v trgovine, v gostilne, celo trgovine s spominki ponovno obratujejo, pa čeprav je tujcev strašno malo. Uporaba fotoaparatov je v mestu strogo prepovedana, saj so fotoaparati še iz časa Gadafija obravnavani kot vohunsko orodje. Fotografirala sva lahko le s telefoni, pa še pri tem sva se morala držati njegovih navodil. Skrajno sporno je fotografiranje državnih ustanov, uradnih oseb, ženskih obrazov (pa čeprav bi one baje bile navdušene nad selfijem s tujci), sefov s tujimi valutami, ki stojijo kar na cesti, bank in drugih finančnih ustanov ter letališč, pristanišč in vojaških poslopij. Kljub temu pa je naš sprehod po mestu potekal povsem mirno in sproščeno.

Prispeli smo do Trga mučenikov, najbrž najbolj obiskanega trga v mestu, ki je znan predvsem po čudoviti italijanski fontani, ki pa se je trenutno seveda ne sme fotografirati. Na trgu je bilo precej ljudi – posameznikov, parov, družin in prijateljev. Vsi so bili sproščeni in nasmejani. Otroci so razposajeno lovili golobe, odrasli so veselo kramljali, policisti pa so (prvič po dolgem času, po besedah vodiča) urejali promet. Prizor je bil čudovit, predvsem zato, ker se tovrstnih prizorov v resnici nisva nadejala.

Od tod smo se odpravili na pijačo v čudovito italijansko galerijo na prostem. Mračilo se je že, a to ni bil razlog za preplah ali umik. Vodič in solastnik agencije, ki nas je pripeljal v mesto, k trgu pa prišel iskat, sta nam naročila značilen libijski čaj (zelenega z listi mete in nesoljenimi arašidi). Ob odličnem napitku, v objemu prečudovite italijanske arhitekture in v družbi zadovoljnih ljudi smo brezskrbno poklepetali. Na koncu smo se odpravili še v nabito polno indijsko restavracijo, kjer sva odvrgla še zadnji kanček skrbi. Bila sva navdušena nad mestom, nad ljudmi, ki sva jih spoznala, in vesela, da sva se kljub številnim opozorilom odločila za obisk te trpeče, a izjemne dežele.

Ko te nevarna država pusti brez besed
Po mirni noči v Tripolisu sva pozajtrkovala ob pogledu na mesto, spakirala in se z vodičem ter solastnikom agencije odpravila proti kraju, ki je po mnenju tujcev in domačih poznavalcev eden izmed najlepših v državi. Leptis Magna je staro rimsko mesto, ki leži dobrih 120 kilometrov vzhodno od prestolnice. Pot je vodila skozi niz večjih in manjših krajev, zato sva imela občutek, da do meja mesta sploh nismo prišli.

Po poti je bilo nekaj nadzornih točk, ki so videti podobno, kot ko pri nas na avtocesti pregledujejo vinjete. Na srečo smo se na vsaki izmed njih mirno odpeljali mimo policistov, ne da bi nas kdo ustavil, pregledal ali zaslišal. Čez dobri dve uri smo prispeli na cilj. Prizor naju je osupnil že na vhodu – takšne lepote pač ne vidiš vsak dan! Ogledali smo si vse najpomembnejše točke v mestu: ruševine razkošnih rimskih toplic, ki so bile opremljene s hladnimi, mlačnimi in vročimi bazeni, z masažnimi mizami, stiskalnico za olje in telovadnico, glavni cesti, forum, svetišča, osrednjo tržnico, gledališče, stadion in amfiteater. Te razvaline so po mnenju strokovnjakov najbolj ohranjene izmed vseh ostalin rimskega cesarstva, poleg tega pa se lahko pohvalijo z neverjetno lepoto in čudovito mediteransko okolico.

Če bi se politično stanje v državi stabiliziralo in če bi se država odprla za turizem, bi se v tem izjemnem mestu trlo popotnikov. Tako pa sva bila skoraj sama, poleg naju le peščica domačinov, ki očitno cenijo tovrstne prizore. Ob slikovitih pripovedih najinega vodiča sva si kar predstavljala, kako zelo so Rimljani uživali v teh krajih. Tudi nama se je v nekem trenutku zazdelo, da bi v objemu tega izjemnega mesta lahko ostala za zmeraj. Sedla sva na vrh gledališča, ki nudi razgled na mesto v eno smer in na morje v drugo ter na kratko pomeditirala. Spomnila sva se na prijetne ljudi, ki sva jih imela čast spoznati, in jim z vsem srcem zaželela miru, sreče in ljubezni.

Po ogledu smo se ustavili v nekem hotelu na kosilu. Vodič je povedal, da je ta hotel, tako kot tudi tisti, v katerem sva prenočila, eden izmed redkih v državi, ki niso v državni lasti. Povedal je, da njihova agencija sodeluje izključno z zasebnimi hoteli in restavracijami, saj je pri državnih tako, da so zaposleni enako plačani, ne glede na to, ali so polni ali prazni, urejeni ali neurejeni, čisti ali umazani; zato se seveda nihče ne zanima za izboljšave. Privoščili smo si ljudski kuskus, piščančja bedra in popečeno zelenjavo v pikantni omaki: odlično!

Po jedi sva pred hotelom želela izvesti še kratko čistilno akcijo. Vodič naju je sicer opozoril, da to morda ni najboljša zamisel, a midva sva vztrajala, saj sva se na tisti točki v državi počutila že povsem varno. Ker sva prvih nekaj sekund akcije posnela, sta se dva možakarja ustavila, začela trobiti in žugati, naj pospraviva telefone. Ko sva ubogala, sta nama dovolila, da nadaljujeva. Čez nekaj minut pa so se pojavili mulci, ki so hoteli narediti selfi z zmešanima turistoma, ki pobirata smeti. S tem sva opravila še zadnje opravilo na seznamu, zato smo se počasi odpravili proti letališču.

Na letališču smo v avtu nekaj minut čakali istega možakarja, ki nama je ob vstopu v državo pomagal pri vseh procedurah. V tem času sva predlagala, da skupaj posnamemo fotografijo, pa sta oba panično skočila v naju: "Niti slučajno, ne na letališču! Ljudje so strašno paranoični, za vsakega tujca avtomatično predvidevajo, da je vohun, če pa uporabi fotoaparat, pa v njihovih očeh le potrdi ta sum. Joj, joj! Niti sanja se vama ne, kakšne težave bi si lahko nakopala!" Ob tako burnem odzivu zaradi navadnega selfija sva se zopet nekoliko zamislila. Še veliko letnih časov se bo izmenjalo, preden bo Libija postala turistična destinacija. Ljudje navadno pač ne obiskujejo držav, v katerih se sklepa, da si vohun. Iz radovednosti sva vprašala, koliko turistov pride v Libijo s pomočjo njihove turistične agencije. Odvrnila sta, da okoli 20 skupin v vsem letu in dodala, da uradno sploh niso turistična agencija, saj turizem ni na seznamu dovoljenih dejavnosti. Ko smo dočakali gospoda, ki naju bo pospremil skozi procedure, sva se poslovila od prijetnih in modrih mož. Bilo nama ju je v čast spoznati, že samo zato se je obisk Libije izplačal.

Po nizcu kratkih zaslišanj na letališču (kdo sva, zakaj sva tu, s kom poslujeva in kaj sva počela v njihovi deželi), ki jih je najin pomagač v nekih temnih pisarnah na zapuščenih hodnikih na bogve kakšen način spretno reševal, sva sedla na letalo. Na hitro sva preanalizirala izkušnjo. Bila je pozitivna. Ljudje, ki sva jih spoznala, so prijetni, vzdušje je na splošno sproščeno, prizori pa so čudoviti. Kljub temu pa sva sklenila, da ljudi ne bova spodbujala k obisku Libije. Naše ministrstvo najbrž zadevo odsvetuje z razlogom. Spogledala sva se, se kislo nasmehnila in v en glas razsodila: "Norca sva!" Letalo je vzletelo, pot se nadaljuje. Naslednja cilj: Kairo!