Malabo, kolonialna prestolnica Ekvatorialne Gvineje. Foto: Matic in Carmen Pirc
Malabo, kolonialna prestolnica Ekvatorialne Gvineje. Foto: Matic in Carmen Pirc
196xljubezen
Kolonialna arhitektura v mestu Malabo. Foto: Matic in Carmen Pirc
196xljubezen
Katedrala Svete Izabele, osrednja znamenitost v mestu Malabo. Foto: Matic in Carmen Pirc
196xljubezen
Ljubezen v Ekvatorialni Gvineji. Foto: Matic in Carmen Pirc
196xljubezen
Pogled na kolonialno mesto Malabo. Foto: Matic in Carmen Pirc
196xljubezen
Zastava in večno oblačno vreme, Malabo. Foto: Matic in Carmen Pirc
196xljubezen
Za mir, s skupnimi močmi, Malabo. Foto: Matic in Carmen Pirc
196xljubezen
Mestni del obale, Malabo. Foto: Matic in Carmen Pirc

Ekvatorialna Gvineja je sestavljena iz celinskega dela med Kamerunom in Gabonom ter iz petih otokov. Midva sva sklenila raziskati največjega izmed otokov – otok Bioko, kjer leži tudi prestolnica, Malabo.

Prva stvar, ki naju je navdušila, je bilo to, da je bila država nekoč španska kolonija. Jezik nama je domač, všeč sta nama španska arhitektura, kultura, špansko glasbo pa naravnost obožujeva – predvsem jaz. Ob prihodu sva hitro zavihala rokave in se lotila raziskovanja.

Simpatična prestolnica
Ker sva bila nastanjena v prestolnici, sva se najprej podala po mestu. Obrobje močno spominja na druga obrobja afriških mest: skromne hišice s pločevinastimi strehami (včasih celo fasadami), mini trgovinice z nekaj najosnovnejšimi izdelki, stojnice s sadjem, zelenjavo, oblačili, ali svežimi ulovi (bog pomagaj, kakšne vrste neodrtih živali sva videla, vse od antilop, ježevcev in podgan; “potipajta, so še tople,” naju je neki trgovec povabil). Zdi se, da se vse življenje odvija ob cesti. Otroci tekajo sem in tja, odrasli rinejo prikolice s pridelki, taksisti vztrajno ponujajo prevoz, eni hitijo na delo, drugi pa ves dan ždijo na soncu, v upanju, da bo kdo kaj kupil. Nenavadno se nama je zdelo, da je ob cesti toliko revščine, na cesti pa toliko dobrih avtomobilov. Si tu vsak lahko privošči takšno prevozno sredstvo ali kje se skrivajo domovi teh bogatašev? Vprašanju še zmeraj nisva prišla do dna. Bolj ko sva se bližala središču mesta, manj je bilo zelenja, hkrati pa več kolonialne arhitekture. Kot običajno sva se tudi tokrat najprej odpravila proti osrednji znamenitosti, veličastni katedrali svete Izabele, ki stoji na Trgu neodvisnosti. Ob pogledu na čudovito kolonialno stavbo sta se v nama prebudila umetnika. Izvlekla sva fotoaparat in se je ‘lotila’, a zanos je bil kratkega roka. Kmalu sva namreč naletela na stroge omejitve in pravila. Približal se nama je varnostnik in razložil, da je ob katedrali predsedniška palača in še nekaj uradnih ustanov in da lahko iz tega razloga fotografirava le tisto stran trga, kjer je katedrala. “Fotoaparata niti slučajno ne uperjajta proti političnim ustanovam.” Tudi tu, kaj? Jasno! Na hitro sva posnela nekaj fotografij, nato pa se mesta lotila brez TripAdvisorjevega seznama, po navdihu.

Hitro sva spoznala, da je Malabo dokaj majhno, prikupno mestece, ki se lahko pohvali z lepo arhitekturo in pogledom na morje. V primerjavi z drugimi prestolnicami je precej bolj tiho in mirno. Jasno, glede na to, da ima mesto manj kot tristo tisoč prebivalcev. Prometa je precej manj, ljudje pa se zdijo sproščeni in neobremenjeni s časom. V mestu se gradi veliko novih poslovnih poslopij in hotelov, kar priča o tem, da se nekoč zaprta država počasi odpira. Po cestah vejejo melodije – afriške, španske, latinskoameriške in reggae. V božično okrašeni trgovini se vrti božična Feliz Navidad! Pri štiridesetih stopnjah? Težko verjeti. Romanca med španskim in afriškim se vidi tudi drugje: v arhitekturi, modi, hrani, preživljanju prostega časa. Gostilnice, druženje s prijatelji ob steklenici hladnega piva, tiho brezdelje; prijetno vzdušje. Pa, seveda, oblaki. Vsak dan, dan za dnem. Malabo je pravzaprav ena izmed najbolj oblačnih prestolnic na svetu.

Težave v raju, otroci in mir
Prek najine gostiteljice sva spoznala Monico. Monica je dvainštiridesetletna vzgojiteljica v enem izmed vrtcev v Malabu, poleg tega pa ima tudi majhno podjetje za organizacijo slovesnih dogodkov. Mož, s katerim ima tri otroke, pa je zaposlen v naftni industriji. Razgovorila se je o tem, kako je državno gospodarstvo ob najdbi nafte dobilo nov zagon, a kako ta za zdaj hrani le najožji krog okoli predsednika, ki se nazivu noče odpovedati že od leta 1979, medtem ko večina prebivalstva ostaja v popolni revščini. Potožila je, da veljaki sebi gradijo ‘palače’, hkrati pa so ceste marsikje še naprej neasfaltirane. Govorila je o korupciji, nespoštovanju človekovih pravic in naraščajočem breznu med revnimi in bogatimi. Na koncu pa je svoja razmišljanja sklenila z lepo mislijo o pomembnosti enakosti, miru in ljubezni.

Ko smo zašli v lahkotnejše teme, sva ji zaupala nekaj podrobnosti v zvezi s svojim projektom, ki poudarja ravno mir in ljubezen. Ker je Monica, kot prava vzgojiteljica, prepričana, da bo družba, v kateri vladajo tovrstne vrednote, mogoča le, če jih otrokom, ki so naša prihodnost, že v ranem otroštvu privzgojimo, naju je povabila na druženje z otroki. Naslednji dan sva obiskala vrtec, v katerem je zaposlena, in se z otroki poigrala ter pogovorila o miru. Ti so imeli kar nekaj zanimivih idej o tem, kaj je mir. Neka deklica je na primer mir opredelila kot “čas, ko mama kuha, ata pa gleda televizijo”. K njihovim izvirnejšim opredelitvam sva svoje misli pristavila še midva. Dopoldne je minilo v čudovitem vzdušju in na koncu sva se Monici zahvalila za neprecenljivo izkušnjo.

Večerno življenje
V soboto je bilo mesto precej bolj živahno kot po navadi, saj so imeli otroci prvo obhajilo, temu pa so sledile razne zabave in praznovanja. Sama sicer nisva poznavalca teh običajev, a zdi se nama, da se gre v Sloveniji po obhajilu le na kakšno slovesno kosilo ali kaj podobnega. No, tu pa zadeve očitno potekajo nekoliko drugače. V gostilni pod najinim hotelom so se zbrali otroci in odrasli, vsi v elegantnih oblekah, deklice z rožicami v laseh. Zbirali so se kakšno uro, dve, žur pa se je začel ob sedmih zvečer. Ker so bili zvočniki (nimava pojma, zakaj, morda zato, ker so za ‘prevlado’ tekmovali s tremi nočnimi klubi na naši ulici) postavljeni tudi na parkirišču pred gostilno, sva jasno slišala nagovor možakarja, ki je ob pomembnem dogodku čestital vsem svojim vnukom in pravnukom ter drugim navzočim. Praznovanje se je začelo s tradicionalno akustično glasbo in 'latino' spevi, kaj kmalu pa se je preobrazilo v pravo disko glasbo. Ob spremembi žanra sva pričakovala odhod malih slavljencev, a ga nisva dočakala. Okoli dveh zjutraj sva nazadnje pogledala skozi okno in mali razgrajači so bili še vedno ‘v elementu’. Obhajilo pa takšno, sva se zarežala. Presneto zabavo, ki se je nisva smela udeležiti, vseeno pa se ji nisva mogla izogniti, sva ob plesu ter v družbi kuščarja, ki živi v sobi in sva ga kljub začetni negotovosti v nekaj dneh vzljubila, spremljala do zgodnjih jutranjih ur.

Arena Blanca, najlepša plaža na otoku
Ker sva velika ljubitelja morja, je bil eden izmed vrhuncev bivanja na otoku gotovo obisk najlepše izmed plaž. Celotna obala med Malabojem in Lubo postreže z mnogimi lepimi plažami, a Arena Blanca je po mnenju domačinov najbolj vredna obiska.
Ker sva stanovala ravno ob cesti, ki vodi od prestolnice v drugo največje mesto na otoku, nisva imela težav s pridobitvijo prevoznega sredstva. Sprehodila sva se do glavne postaje, kjer je stalo kar nekaj ‘minibusov’ za Lubo. Vstopila sva v tistega, ki je bil najbolj poln, saj bo ta po vsej verjetnosti prvi krenil.

Mine deset minut, pol ure. Čakaš, da se nabere dovolj ljudi. Opazuješ okolico. Vroče ti je. Opaziš farmacevta, ki je zaprl svojo ‘kiosk-lekarno’, zato da je k ‘sosedu’ šel po “še toplo afriško podgano”, in vidiš, kako jo po opravljenem nakupu odloži kar na pult, kjer stranke prevzemajo tablete. Mine še petnajst minut. Konkurenca je huda. Vozniki se borijo za potnike. Vsak si jih izbori nekaj, a nihče dovolj, da bi se končno odpravili. Po prsih ti teče lasten pot, po levi rami od enega sopotnika, po desni od drugega. Počutiš se kot del ‘župe’, ki smo jo skupaj ‘našvicali’. Še deset minut pozneje; končno nas je dovolj – odpravimo se.

Po poti sva se zatopila v okoliš. Bolj kot se oddaljimo od mesta, več je zelenja, manj smeti. Revščine ni, saj ta v naravi ne obstaja. Bogato rastje, kraljevska zelenina, balzam za oči. Cesta vodi skozi nedotaknjene tropske gozdove, plantaže palm, kave, kakava in majhne vasice. Na desni je obala, na levi pa vulkansko hribovje, ki ga tvori skupek narodnih parkov. Med najbolj znanimi sta narodni park Monte Alen, ki slovi po mnogih pohodniških poteh, ter narodni park Mount Malabo, ki baje ponuja pravo alpsko ozračje, pohajkovanje po vulkanskih jezerih in na jasen dan celo pogled na Gvinejski zaliv. A za obisk parkov je potrebno posebno dovoljenje in pridobitev tega zna trajati tudi več tednov, zato sva jih izpustila.

Na plažo sva prispela okoli poldneva. Pri vhodu so naju ustavili policisti. Tudi za obisk plaže bi potrebovala neko dovoljenje, a je tokrat turistični vizum v potnih listih zadostoval. Bila je nedelja, zato je bilo vzdušje ob morju še posebej razposajeno. Sprehodila sva se mimo stojnic in barov. Množica domačinov in glasna glasba; ob nedeljah je na plaži prava zabava. Našla sva svoj kotiček in se razgledala. Nekateri so se kopali v morju, drugi so se namakali v reki ob morju, tretji so na plaži igrali nogomet, njihov najljubši šport, četrti pa so se v barih ob plaži predajali kulinaričnim užitkom. Za čistilno akcijo sva izbrala mirnejši del plaže, da ne bi drugim kvarila zabave. Nato pa sva se opremila s hladnimi napitki, se brez slabe vesti predajala nedeljskemu brezdelju in hkrati že malce sanjarila o najini naslednji destinaciji. Namibija, ta bi znala biti 'luštna'!