"Vojne so bile in bodo. Človeški spomin je tu zelo kratek. In mi se že na vhodu v muzej dotikamo človeškega bistva. Erosa in Tanatosa. Življenja in smrti. Tu je težko najti močnejšo temo. Mi ne govorimo o tehnični dediščini, mi nismo zbiralci. Vojno predstavljamo kot dejanje, ko država na svojem oltarju žrtvuje cele generacije. In to je huda stvar," pravi Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
"Ko smo odprli muzej, so se srečevali udeleženci z ene in druge strani, in to so bile emocionalne reči. Gre za osebne, družinske zgodbe, ki jih muzej sporoča. In včasih smo morali koga tudi bremzati pri joku in emocijah, da ni prehudo," pravi Jože Šerbec direktor Muzeja Kobarid. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
"Cel svet verjame, da je Ernest Hemingway bil na soški fronti. Če se v našem muzeju postavi to vprašanje, dobi odgovor, da ni bil. Treba je povedati to, kar pravi njegova biografija. Mi obiskovalcem povemo resnico. Saj zgodba zato ne izgubi vrednosti. Bom rekel, da je bil Hemingway očitno dober poslušalec," pravi Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
Kljub sedanji odmaknjenosti je Kobarid eden najbolj znanih krajev na svetu. Tudi na račun zadnje bitke na soški fronti. "Če Italijani izgubijo v nogometu, radi rečejo, da se jim je zgodil Caporetto - tako močan in boleč pomen ima Kobarid v njihovem kolektivnem spominu. In tudi za mlado generacijo Italijanov je Kobarid ne samo geografski pojem, ampak sinonim za nekaj hudega, kar se ti lahko zgodi," pravi Jože Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
Z Jožetom Šerbcem smo spregovorili tudi o demografskih težavah, ki pestijo dolino Soče. Če je pred vojno na širšem območju Tolminskega živelo 31 tisoč ljudi, jih je danes samo še 19 tisoč. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Šerbec
Še vedno se iz Soške doline odnaša kulturna dediščina. Če se je pred desetimi leti kopalo na površju, sedaj prekopavajo kubik globoko, pravi Šerbec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Muzej je skoraj čez noč postal uspešnica, odziv obiskovalcev je bil nad pričakovanji in že tretje leto po odprtju je prejel Evropsko nagrado Sveta Evrope, leto prej pa Valvazorjevo nagrado kot najvišje muzejsko priznanje v Sloveniji.

"Takrat so nam očitali marsikaj. Od tega, da tržimo vojno, da iz vojne ne smemo delati profita, do tega, da nismo stroka. Ampak očitno je bilo razumevanje zgodbe prve svetovne vojne naš ključ za uspeh." Tako o začetkih nastanka muzeja razmišlja Jože Šerbec.

Muzej je v turizmu doline Soče postal blagovna znamka in s tematiko zgodovinskega turizma presenetljivo močno stopil ob bok ponudbi adrenalinskih športov, festivalskega dogajanja in gastronomije. Izboril si je mesto osrednje ustanove, ki ohranja in varuje dediščino soške fronte v nacionalnem in tudi širšem prostoru.

"Vojne so bile in bodo. Človeški spomin je tu zelo kratek. In mi se že na vhodu v muzej dotikamo človeškega bistva. Erosa in Tanatosa. Življenja in smrti. Tu je težko najti močnejšo temo. Mi ne govorimo o tehnični dediščini, mi nismo zbiralci. Vojno predstavljamo kot dejanje, ko država na svojem oltarju žrtvuje cele generacije. In to je huda stvar."

Lani se je števec obiskovalcev muzeja ustavil na številki 54 tisoč, kar je precej nad slovenskim povprečjem. 90 odstotkov prihodkov zberejo z vstopnino, kar je nekako v povprečju obrnjen delež preostalih slovenskih muzejev.

"To, da nismo javni zavod, je izjemna prednost. Gre za popolno neodvisnost od lokalne in državne politike. Naša hiša je odprta vse dneve v letu - tudi zunaj uradnega urnika. Tudi če se boste najavili ob enajstih zvečer za obisk, to za nas ni nikakršna ovira.”

Ljudje hodijo v Soško dolino zaradi zgodovine, adrenalinskih športov in neokrnjene narave. Vsak kraj prisega na določeno specifiko - Tolmin na festivale, Bovec na Kanin in adrenalinski turizem, Kobarid pa je zgodovinskemu turizmu dodal še gastronomsko dimenzijo. V zadnjih letih pa – na račun propadlih hotelov – prihaja do pojava malih samorastniških turističnih ponudnikov.

Samo v Kobaridu naštejejo okoli 120 tisoč prenočitev na leto, kar pomeni tako rekoč dva tisoč avtobusov po petdeset ljudi. Kljub temu pa ni hotela, ki bi sprejel en avtobus obiskovalcev.
"To je za nas travmatično. Pogrešamo velike turistične igralce. Polovica naših obiskovalcev namreč prihaja z avtobusi in nekateri bi prenočili, pa te možnosti fizično ni. Kar je osnovna enota turizma. Očitno moramo počakati še pet let, da se bodo samonikli mali turistični akterji - kampi, kmetije, ponudniki apartmajev in penzionov - ki imajo že danes med 25 in 30 postelj, spravili na nivo, da bodo lahko sprejeli avtobus."

1. svetovna vojna je bila veliko križišče narodov, že samo na prostoru soške fronte se je borilo več kot dvajset narodov, štirih različnih veroizpovedi in osemnajstih jezikov. Zato je velika vojna turistični produkt z izjemnim potencialom, saj naj bi v Evropi po poteh zgodovinskega turizma potovalo kar okoli 5 milijonov turistov. Kar je več kot izjemna turistična priložnost - tudi za Slovenijo.

Svetovni trend vojaškega turizma so ponazoritve velikih zgodovinskih bitk po zgledu Normandije ali Waterlooja. In tudi dolina Soča bo letos sledila tovrstnim spektaklom. V začetku septembra bo na Kolovratu potekala uprizoritev kobariške bitke, poleti julija pa se bodo na kobariškem trgu zvrstili koncerti vojaških orkestrov iz kar sedmih držav.

Pomembno dopolnilo zgodbam, ki jih pripovedujejo večje muzejske hiše, pa so tudi zasebni zbiratelji. In teh v dolini Soče ne manjka. Vse od leta 1918 naprej so ljudje na tleh med kostmi pobirali železo in svinec. Tako rekoč vsak je imel doma vsaj nekaj vojnega. Če je med obema vojnama to bilo preživetje, je pozneje je to postalo moderno.

“Še vedno se iz Soške doline odnaša kulturna dediščina. Če se je pred desetimi leti kopalo na površju, sedaj prekopavajo kubik globoko."

Se pa med turističnimi delavci poraja tudi misel o rekonstrukciji džamije v Posočju, ki bi bila lahko bolj kot "turistična atrakcija", prostor spominjanja - glede na številne Bošnjake, ki so se borili in padli v tem prostoru.

"Dosti hodim po hribih in bil sem priča prizorom, ko je bila kovina več vredna od kosti. In so kosti ostale zunaj, na površju. Odnos večine zbiralcev je human, varujejo to dediščino. Pogrešamo pa, da bi društva soške fronte izločila tiste posameznike, ki ravnajo manj etično.”

In kako kmalu bo druga svetovna vojna postala turistični produkt? Jože Šerbec pravi, da v Sloveniji še ne kmalu. “Prva vojna nas, kljub majhni časovni razdalji, ideološko ne bremeni. Kar se pa tiče druge vojne, hm, recimo, da bomo imeli takšne in drugačne muzeje.”

Rojstev je manj kot smrti in to je slabo za turizem. Določena naselja so že popolnoma prazna in ljudje prihajajo samo še ob vikendih. V določenih geografskih okoljih ta demografski trend padanja ne bo več mogoče obrniti. Takšen primer je Trenta, kjer so vikendaši postali močnejši od lokalnega prebivalstva.

"Razen lokalnega dohtarja in tistih, ki delajo v TNP-ju, se vprašamo, koliko inteligence sploh lahko živi v tisti ozki dolino do Bovca. Kaj dosti ne. In turizem je tam edina možnost za obstoj. Tisti, ki si kupi vikend v Trenti, ni kdorsibodi, ni pripadnik nižjega razreda. Njegova beseda nekaj velja."
Nadgradnja muzeja je kobariška Fundacija Poti miru: predstavlja velik muzej na prostem, ki je nastal iz soške fronte. Iz pozabljenega sistema rovov, pokopališč in kapelic je zrasla evokacija zgodovine, ki se v prvih pomladnih dneh ponuja kot sprehajališče med gorami in Sočo.

Danes je Soška dolina nekoristen svet. Razen trav in planinskih rož skoraj nič ne raste. Je pa z zgodovinskim spominom zaznamovana za tisočletja dolgo. Predstavlja globok kontrast med tem spominom in lepoto narave. Tu človek nehote začuti rane, ki so jih tej pokrajini zadale vse njene vojne.

O dobrih in slabih praksah iz sveta turizma v podkastu FuTurist z Marjano Grčman. Vabljeni k poslušanju.

Turizem ni samo način življenja. Je tudi stanje našega duha. Kdo so ljudje, ki oblikujejo nove turistične navade? Katere zgodbe vas odpeljejo na pot - in kaj vse nas dela turiste? Na vse to in še več bomo iskali odgovore v novem podcastu, v katerem bomo razpravljali o dobrih in slabih prijemih iz sveta turizma. Turizem osebno.

Marjana Grčman se v tretji epizodi podkasta pogovarjala z Jožetom Šerbcem, direktorjem Muzeja Kobarid, ki velja za daleč najbolj obiskan slovenski muzej.