Na Ferskih otokih še ohranjajo tradicionalni kitolov. Foto: Reuters
Na Ferskih otokih še ohranjajo tradicionalni kitolov. Foto: Reuters
Razkosavanje kita na Norveškem. Foto: Reuters
Eden od številnih protestov proti kitolovu - fotografija je iz Rima. Foto: Reuters
Japonci se pritožujejo zaradi akcij aktivistov, ki skušajo kitolovke ustaviti sredi morja. Foto: EPA
V teh dneh je premiero dočakal dokumentarni film Otoki in kiti, ki gaje posnel Mike Day. Škotski filmar je za potrebe svojega prvenca kar štiri leta preživel z otočani na Ferskih otokih. Foto: IMDb
Na Japonskem vlada s subvencijami spodbuja večje uživanje kitovega mesa, po katerem povpraševanje upada. Foto: Reuters
Kitovo meso je precej pusto, rahlo marmorirano, po okusu bolj spominja na divjačino kot na ribe. Foto: EPA
Raziskave so pokazale, da je kitovo meso danes zaradi onesnaženosti morij nasičeno z živim srebrom in strupi. Foto: IMDb

Če vprašate organizacije za zaščito pravic živali in okoljevarstvenike, izjemna. Države, ki kitolov še vedno izvajajo, to pogosto počnejo z izgovorom, da lovijo kite za znanstvene raziskave (Japonska) ali pa da s tem ohranjajo tradicijo (Ferski otoki).

Ravno v soboto so se s kontroverznega kitolova na Antarktiki z izjemnim ulovom 333 kitov v domače pristanišče Šimonoseki vrnile tri japonske ladje kitolovke. Skupno se je na odpravo na skrajni jug novembra podalo pet plovil.

Mednarodna skupnost je izrazila ogorčenje in japonski kitolov obsoja, Tokio pa se brani, da so kite pobili v "znanstvene namene".


Izkoriščajo luknjo v zakonu

Japonska, ki kite lovi od 8. stoletja, je sicer podpisala mednarodni moratorij na kitolov, a izkorišča luknjo v dogovoru, ki omogoča pobijanje kitov za znanstvene raziskave. Komercialni lov na kite je prepovedan od leta 1986, kar Japoncem ni najbolj po godu, saj mnogi na kitovo meso gledajo kot na posebno specialiteto.

Tokio niti ne skriva, da pobiti kiti pogosto končajo na krožnikih japonskih restavracij, saj celo s posebnimi subvencijami spodbuja uživanje kitovega mesa v šolah, kjer učence učijo o življenjskem ciklu kita, od oceana do krožnika. Cena za kitovo meso se na Japonskem giblje od 13 do 53 evrov na kilogram, odvisno od kosa.

Kitovo meso, pusto, rdeče meso, ki po okusu bolj spominja na divjačino kot na ribo, pripravljajo v številnih oblikah – priljubljeno je v surovi obliki, kot kitov sašimi, popečeno v ponvi v obliki zrezkov, drobovino pa skuhajo v jed, imenovano udemono.

Norvežani kitovo meso najraje prekadijo ali pa ga skuhajo v obari, domorodci na Aljaski ga fermentirajo, na Grenlandiji ga pripravljajo radovednim petičnim turistom v luksuznih hotelih, medtem ko ga na Ferskih otokih solijo in sušijo na zraku, kot neke vrste severnjaški pršut.

Mednarodni protesti
Meddržavno sodišče v Haagu je leta 2014 odločilo, da pri japonskem kitolovu ne gre za znanost, ampak za komercialni kitolov, državi pa odredilo, da svoj program "znanstvenega kitolova" ustavi, a so Japonci program zgolj okrnili, ne pa tudi ukinili.

Vztrajanje Tokia pri kitolovu redno izzove proteste po vsem svetu, v preteklosti pa so se japonske kitolovke že morale na morju spopadati z aktivisti za pravice živali, predvsem iz najbolj goreče skupine Sea Shepherd. Letos na svoji odpravi na tovrstne proteste niso naleteli.

Okoljevarstvenikov pa ne jezi samo Japonska, ampak tudi Norveška, ki je kljub ugovorom pred nekaj tedni napovedala, da bo svojo kitolovsko kvoto povečala za 28 odstotkov, na 1.278 kitov, saj se v Oslu bojijo izumiranja kitolovske industrije. V zadnjih letih Norvežani zastavljene kvote niso dosegli, oblasti pa upajo, da bodo z zvišanjem kvote spodbudili več kitolovcev, da se odpravijo na lov. Norveška je poleg Islandije edina država, ki se noče držati moratorija iz leta 1986, mu je pa tudi uradno nasprotovala.

Otoki in kiti
Problematika kitolova je kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled, kar je s svojim dokumentarnim filmom o krvavem lovu na kite na Ferskih otokih z naslovom Otoki in kiti prikazal tudi škotski filmar Mike Day. Day se je ukvarjal s projektom kar štiri leta in v tem času živel z otočani na severu Atlantika.

Za Ferske otoke večji del sveta verjetno sploh ne bi vedel, če ne bi enkrat na leto medije preplavile krvave, nazorne fotografije z njihovega letnega kitolova (t. i. grindadrap), ki severnjaške zalive obarva rdeče.

Ferski kitolov poteka tako, da se ribiči vkrcajo na majhne čolne, veličastne morske sesalce pa zberejo v enega od 17 za kitolov določenih zalivov. Preostali otočani se z zloveščimi železnimi palicami poženejo na obalo, kjer nato kitom z veliko silo poškodujejo hrbtenjače, preden jih ob predirljivih zvokih umirajočih živali prerežejo po dolgem, da izkrvavijo. Meso nato razdelijo na porcije, ki jih vsak otočan odpelje s samokolnico.

Day nekaj te prepoznavne, mučne in pretresljive ikonografije ferskega kitolova ohrani, a se hkrati bolj poglobi v tradicionalni način življenja, ki v sodobnem svetu pospešeno izginja.

"Seveda je grozljivo videti kitolov, grozljivo je videti pokol živali, a če ješ meso, je to za to potrebno. Vzdušje na kitolovu ni, kar si predstavljate. Zanje je to žetev, brezplačna hrana, življenje na Ferskih otokih pa je drago. Sprva, ko vsi stojijo na obali, je napetost občutna, saj si vsi želijo, da bi šlo vse dobro, kar pa ni lahka naloga," je povedal Day za Guardian.

Onesnaženo kitovo meso
Režiser se postavi v kožo Ferca, soočenega s pritiski globalizacije, komercializacije in onesnaževanja okolja. Če so otočani svoj čas kitovo meso uživali za preživetje, navado pa ohranili v okviru starodavnih tradicij, uživanje kitovega mesa danes ni več vir železa in zdravja, ampak pomeni veliko tveganje.

Zaradi hude onesnaženosti svetovnih voda je namreč kitovo meso danes polno živega srebra in drugih toksinov, ferska medicinska raziskava pa je pokazala, da uživanje kitovega mesa občutno škodi kognitivni funkciji otočanov, niža njihov inteligenčni količnik in povečuje tveganje za Parkinsonovo bolezen.

Podobno je pokazala tudi raziskava na Japonskem, kjer so v jetrih kitov našli toliko živega srebra, da bi se človek z njimi lahko akutno zastrupil.

"Naš način življenja resnično ubija njihovega," pravi Day, ki po toliko letih, preživetih s Ferci, razume tudi njihov odpor do aktivistov.

Skrb za živali ali hinavščina?
"Namerno ali ne, ampak zdi se kot diplomacija topnjač, ko prijadraš v zaliv z več milijonov evrov vrednimi ladjami, porisanimi z lobanjami. Če bi po Temzi priplula iranska ladja in bi ljudje na njej vzklikali, kako ne smemo jesti svinjine, ker je to za njih greh, svinja pa je inteligentna žival, zato bodo protestno okupirali naše kmetije, bi bili ljudje takoj na bregu Temze s slanino v rokah v znak protesta. In jasno, točno tako se na proteste odzivajo Ferci," razlaga Day.

"Domačini, ki že od otroških let niso jedli kitovega mesa, nenadoma postanejo zelo defenzivni do svoje pravice do uživanja kitov. Nedvomno nasprotovanje kitolovu tu razumejo kot kulturni imperializem. Države, ki onesnažujejo morja, jim zdaj postavljajo pravila in jim očitajo, kako narobe je jesti kite."