Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sergej Mašera je bil poročnik bojne ladje, strokovnjak za ladijske topove in narodni heroj, leta 1941 je umrl na bojni ladji v Boki Kotorski. Sergej Mašera (1912–1941) se je leta 1929, ko je v Ljubljani maturiral, vpisal na Vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Akademijo je končal leta 1932 kot eden izmed najboljših kadetov. Ker ga je privlačilo topništvo, se je v Boki Kotorski izpopolnjeval na tem področju, v Zemunu, kjer je kasneje služboval, pa je želel opraviti izpit tudi za višji čin poročnika bojne ladje. Kot strokovnjak za ladijske topove je na Švedskem sodeloval v komisiji za prevzem oborožitve za rušilec Beograd, na katerega je bil dodeljen po njegovem uradnem sprejemu v floto Kraljevine Jugoslavije. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil kot topniški častnik premeščen na rušilec Zagreb, na katerem je dočakal začetek aprilske vojne. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so rušilec razstrelili, da ne bi prišel v roke italijanski vojni mornarici. Oba častnika – Sergej Mašera in Milan Spasić – sta edina ostala na ladji in se skupaj z njo potopila. V začetku sedemdesetih let sta bila razglašena za narodna heroja.
Celovečerni dokumentarni film – portret Edwarda Cluga – z naslovom Uživajte, oder je vaš je nastal v produkciji Kulturnega in umetniškega programa Televizije Slovenija. Dokumentarni film je pričel nastajati ob pripravah na baletno predstavo Hora leta 2019. Baletni ansambel SNG Opera balet Maribor je po premieri v Mariboru gostoval z omenjeno predstavo v Romuniji, mestu Oradea. Kamera je bila ves čas prisotna in je nato po predstavi sledila tudi potovanju Edwarda Cluga v mesto Cluj, kjer je kot desetletni deček stopil na pot baleta, nato pa še v rojstno mesto Stei. Čas v Romuniji, prepreden s tedanjimi okoliščinami, brezskrbno otroštvo, omejeno na dva poletna meseca, diktat v internatu, disciplina baletne šole in brezmejna volja po uspehu, zaživijo ob pripovedih Edwarda Cluga, njegove mame in prijatelja. Odsev posebnega časa in prostora, ki je zaznamoval vzpon mladega baletnika, kasneje pa koreografa svetovnih razsežnosti, čigar uspeh je oče slutil že v očeh svojega malega dečka, se počasi in vztrajno odvija in gradi skozi videnja bližnjih, ki so stali in se mu pridružili na tej poti. Dokumentarni film bi moral ugledati svet že leta 2020, ko naj bi na odru slovitega gledališča Bolšoj zaživela premiera baletne predstave mojstrovine M. A. Bulgakova Mojster in Margareta. Vendar pa je korona spremenila potek predstave in filma. Ta se je zamaknila za celo leto. Predstava, celovečerni balet Mojster in Margareta je nato decembra 2021 doživela popoln uspeh, pri Edwardu Clugu pa postala še eden od pomembnih in veličastnih mejnikov njegovega baletnega sveta. (N. Ekar, 2023)
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Brkini so zaradi ugodnega podnebja in stoletne tradicije znani po odličnem sadju, zato so se tu nekoč v skoraj vsaki hiši ukvarjali tudi z žganjekuho. Danes to tradicijo nadaljuje družina Jelušič.
Spletanje venčkov Sv. Ivana je star kraški običaj, ki je od leta 2013 vpisan v nacionalni Register nesnovne dediščine. Šega temelji na ljudskem verovanju v magično in zdravilno moč rastlin, nabranih na kresni večer (23. junija). Na hišna vrata obešeni venčki naj bi ljudi in domove varovali pred nesrečami, tj. zlemi silami, hudo uro, ognjem in kačami. Ta lep ljudski običaj danes s svojimi aktivnostmi oživlja in ohranja Kulturno etnološko društvo Venček iz Štanjela.
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Film smo posneli z otroki, ki so leta 2009 prišli na rehabilitacijo v Slovenijo v okviru humanitarnega projekta Fundacije dr. Danila Türka. Z otroki so pri fundaciji tudi pozneje ohranjali stike. Danes vedo, da nekateri niso preživeli. O marsikom nimajo novic. Film prikazuje z grenkobo in hkrati otroško odkritostjo povedane zgodbe otrok iz Gaze, ki govorijo o vojni, izgubljenem otroštvu in hudih telesnih poškodbah, pa vendar izpovedujejo željo do življenja, do prihodnosti. V Slovenijo so prišli po proteze in morda našli nekaj več: razigranost, nasmeh, upanje. Akcija se je začela na pobudo tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka. Pod okriljem mednarodne organizacije ITF in ob strokovni pomoči URI Soča je deset otrok dobilo nove pripomočke, ustrezno oskrbo in rehabilitacijo, kar naj bi jim pomagalo pri večji samostojnosti v življenju. Vsak od otrok se je po svoje spoprijemal z izgubo uda in nekatere je dogodek globoko zaznamoval. Presunljivi odgovori otrok o njihovih željah nas ne pustijo brez ganjenosti: ne želijo si materialnih reči, temveč poklic, lastno družino, mir. Poleg otrok, dveh fizioterapevtk ter koordinatorja iz Gaze so tedaj v filmu spregovorili tudi predsednik RS dr. Danilo Türk, direktor mednarodne ustanove ITF Goran Gačnik, direktor URI Soča mag. Robert Cugelj, vodja oddelka za rehabilitacijo otrok prim. asist. Hermina Damjan, dr. med., vodja fizioterapije na otroškem oddelku Irena Vrečar, spec. klinične psihologije dr. Vesna Radonjič Miholič, koordinator Shaker Shaker in novinar Ervin Hladnik Milharčič. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Jan Zakonjšek Direktor fotografije: Janez Kališnik Leto produkcije: 2009/2010
Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Če bi opazovalec pestre ptičje in druge favne v naravnem rezervatu Škocjanski zatok na kakšen način lahko »izključil« prometno zvočno podobo mesta Koper in pristanišča, bi se na trenutke počutil kot v divjini obmorske rečne delte in bi ga ne moglo zmotiti niti povsem urbanizirano obrobje rezervata. Pravzaprav to le poudari izjemnost tega ponovno onaravljenega in skrbno vzdrževanega območja s sladkovodnim močvirjem in polslano laguno, ki so ju začeli obnavljati pred dobrimi petindvajsetimi leti. V njegovem živalskem svetu so najopaznejše ptice. Zelo hitro so vzele za svoje trstičja in poplavne travnike, obnovljeno laguno s poloji in slanoljubnim rastlinjem ter vmesna grmišča in obrečno goščavo. V komaj 122 hektarjev velikem rezervatu so v zadnjem desetletju ornitologi opazovali kar 259 vrst ptic. Številne med njimi na selitvah, saj je Škocjanski zatok pomembno postajališče selečih se ptic, a mnoge vrste tu tudi redno prezimujejo. Najbolj razveseljiv pa je porast gnezdilk, ki najlepše potrjujejo dobro in varno naravno okolje, v katerem so našli svoj prostor še številni drugi predstavniki živalskega in rastlinskega sveta. Ves ta pisani vidni in nevidni rastlinski in živalski svet pa je tudi izjemno lepo izobraževalno popotovanje.
Notranjec Anton Steinberg je bil človek baročne popolnosti 18.st., nadzornik deželnih cest, bakrorezec, raziskovalec, jamar in kartograf. Pa vendar je bil – kot odkriva avtorica dokumentarnega filma Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst. Že kot cestni nadzornik se je Steinberg navdušil nad presihajočim Cerkniškim jezerom. Svoja opažanja je kasneje popisal v knjigi, življenje ob jezeru pa ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi izdelave slik in bakrorezov s podobami in utrinki iz življenja, ki mu je bil priča. Podobno so nastajali tudi zemljevidi tega območja, saj se je obenem ukvarjal tudi s kartografijo. Steinberg je kasneje postal upravnik rudnika živega srebra v Idriji. Uvedel je kar nekaj izboljšav na rudniških napravah in izpopolnil napravo za topografsko merjenje. Za nadarjene mlade može pa je ustanovil tudi prvo tehniško in zemljemersko šolo pri nas. Poleg vsega drugega se je ukvarjal še s statiko, hidrostatiko, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. Franca Antona pl. Steinberga je v dokumentarnem filmu odigral Brane Završan.
Teater glasbe je zgodba Iztoka Mlakarja in njegovih sodobnikov nekoč in danes, o sklenjenem krogu. Od Nove Gorice, preko akademije, nešteto odrov, hramov ter spet in vedno spet nazaj. Krog Sljehernika in Pepija, ki ju že desetletja radi ne samo poslušamo, ampak tudi slišimo. Po krožnici sta nas vodila scenarist Andrej Karoli in režiserka Tina Novak.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Nehotno, nenadno, ponavljajoče se mežikanje, smrkanje, obrazne grimase in trzanje glave je le nekaj tikov, ki so v otroštvu in mladostništvu precej pogosti in večinoma prehodni. Če ima nekdo več gibalnih tikov in vsaj enega glasovnega najmanj eno leto, govorimo o Tourettovem sindromu. Čeprav tiki ne vplivajo na intelektualne zmožnosti posameznika, ga lahko ovirajo in stigmatizirajo, posebej ko gre za hujše, bolj moteče tike, denimo cviljenje, preklinjanje, samopoškodovalno vedenje. Spoznajte Tina, Izo in Roka, katerih osebnosti in življenje ne krojijo le tiki, temveč tudi njihovi talenti, želje, družine, prijatelji. O vzrokih, posledicah in zdravljenju tikov pa več tudi strokovnjakinji. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Film TIKI je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Veduto Kranja zaznamujejo zvoniki treh gotskih cerkva; najvišji je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana. Najpomembnejša kvaliteta kranjske župnijske cerkve je njena arhitektura - podatkov o njeni gradnji je malo, a dovolj, da lahko njeno stavbno zgodovino zadovoljivo rekonstruiramo. Dvoranski prostor je vse od 14. stoletja naprej eden značilnih arhitekturnih tipov v Nemškem cesarstvu, a nikjer se vse naštete prvine niso harmonično združile v celoto, kakršno vidimo v Kranju in po imenu neznanim mojstrom moramo pripisati kar lepo mero izvirnosti in ustvarjalnosti. Ta cerkev je z novim prostorskim konceptom močno zaznamovala stavbarstvo naslednjih desetletij na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, kjer je postala dvoranska cerkev z zvezdastim obokom na osmerokotnih stebrih po vzoru Kranja najbolj razširjen tip mestnih in trških župnijskih cerkva.
Nenavadna pokrajina na prehodu med celinsko in primorsko Slovenijo preseneča z raznolikimi obrazi v vseh letnih časih. Najopaznejša je njena prelepa kraška jezerska podoba s številnimi jezeri, med njimi tremi večjimi, ki se običajno pojavljajo ob jesensko-zimskih in pomladnih deževjih ter presahnejo v toplejših mesecih. Tedaj jezerske planjave zavzamejo cvetoči travniki z rastlinskimi posebnostmi vlažnih in polsuhih naravnih travnikov, kakršnih skorajda ni več, in pticami, ki tu še najdejo varna gnezdišča in dovolj žuželčje hrane. Območje krajinskega parka Pivška presihajoča jezera pa obiskovalca očara tudi s svojo kulturno krajino, z vasicami, raznolikimi gozdovi, s kali, pašniki in suhimi travniki, ki mestoma prekipevajo od rastlinske raznolikosti, tako kot travniški vrh gorske Sv. Trojice – vedute krajinskega parka. Obiska, raziskovanja in opazovanja vreden krajinski park.
Brkinska noša se precej razlikuje od ostalih variacij narodnih noš v slovenskem prostoru. S seboj so jo prinesli Uskoki, ki so se v Brkinih naselili sredi 16. stoletja. Posebnost te noše je v tem, da odraža izrazito preprostost, ki priča o neprizanesljivem kmečkem načinu življenja. Noša ni primerna za ples, saj je sestavljena iz trše polstene tkanine oziroma lodna, obrobljene z barvnim trakom.
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Neveljaven email naslov