Skupina javnosti predstavlja že osmi studijski album. Foto: Borut Peterlin
Skupina javnosti predstavlja že osmi studijski album. Foto: Borut Peterlin
Pravijo, da je astronavt lahko vsakdo, da pa predstavlja prispodobo za izgubljenost. "Marsikdo je izgubljen, včasih celo doma, ko gleda televizijo oz. v krogu družine ali na ulici. To je nekakšna prispodoba ali recimo temu tematika tega albuma, ki smo jo želeli izpostaviti. Življenje je minljivo, nismo neskončni in treba je živeti tukaj in zdaj." Foto: Borut Peterlin
Pravijo, da pri ustvarjanju ne čutijo nobenega pritiska, saj to delajo z veseljem. Foto: Borut Peterlin
Za album Astronavt so približno leto dni posvetili postprodukciji. Foto: Borut Peterlin
Ponosno gledajo tudi na razvoj novomeške glasbene scene, ki je že nekoč veljala za "glasbeno meko", tako pa je tudi v zadnjih letih, saj od tam izhaja kar nekaj glasbenikov, ki aktivno delujejo na slovenski sceni. Foto: Borut Peterlin
Izpostavljajo, da v Novem mestu močno pogrešajo Lokal Patriot, ki je glasbenikom zelo veliko dal. Foto: Borut Peterlin
Koncerti se jim zdijo najpomembnejši del benda. Foto: Borut Peterlin
"Mlajši so zamudili obdobje kupovanja glasbe in tudi plačevanja za koncertne vstopnice, kar se lahko kmalu pokaže kot velika težava preživetja glasbenikov. Glasba je kot kilogram kruha. Je izdelek, v katerega je vloženega veliko dela in če jo hočeš poslušati ali ob njej uživati, jo moraš kupiti. Predstavljajte si diskoteko brez glasbe." Foto: Borut Peterlin
Glasbo si želijo ustvarjati, dokler bosta duša in telo zmogla. Foto: Borut Peterlin
Kot eno večjih težav slovenske pop rock scene vidijo pomanjkanje glasbenih oddaj. Foto: Borut Peterlin
Ploščo bodo 21. novembra ob 20.00 predstavili v SiTi Teatru. Foto: Borut Peterlin

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s pevcem Alanom Vitezičem in kitaristom Petrom Deklevo, poleg njiju pa skupino sestavljajo še basist Tomaž Koncilija, klaviaturist Boštjan Artiček in bobnar Marko Zajc.

Pravijo, da je astronavt lahko vsakdo, da pa predstavlja prispodobo za izgubljenost. "Marsikdo je izgubljen, včasih celo doma, ko gleda televizijo oz. v krogu družine ali na ulici. To je nekakšna prispodoba ali recimo temu tematika tega albuma, ki smo jo želeli izpostaviti. Življenje je minljivo, nismo neskončni, in treba je živeti tukaj in zdaj," je pojasnil Vitezič.

Začetki skupine segajo v jesen leta 1987, kljub dolgi karieri pa pravijo, da se nimajo namena ustaviti ter da si želijo glasbo ustvarjati, dokler "bosta duša in telo to zmogla".

Celoten pogovor z Alanom Vitezičem in Petrom Deklevo si lahko preberete spodaj.


Kdo je astronavt in kako ste z njim v tem obdobju kariere povezani vi?
AV: Astronavt je lahko vsakdo. Naš astronavt je prispodoba za izgubljenost in marsikdo je izgubljen, včasih celo doma, ko gleda televizijo oz. v krogu družine ali na ulici. To je nekakšna prispodoba ali recimo temu tematika tega albuma, ki smo jo želeli izpostaviti. Življenje minljivo, nismo neskončni, in treba je živeti tukaj in zdaj.
PD: Gre za to, da je večina ljudi na veliko različnih načinov povezanih in hkrati izgubljenih med sabo.

Za seboj imate že kar nekaj albumov. Ali to pomeni manjši pritisk pri ustvarjanju nove glasbe ali morda celo večji?
PD: Mislim, da pri nas niti ne gre toliko za pritisk, ker je glasba naše življenje, tako da jaz tega vsaj z osebnega stališča ne vidim. Zame to ni delo. Vse stvari, ki sodijo zraven, tako logistične in psihološke, ne čutim kot pritisk. Ko imaš neko zgodbo, jo želiš ustvariti, deliti in narediti projekt, ki bo nekaj posebnega.
AV: Po albumu 20:00 smo se odločili, da z vsakim izdelkom želimo stopnico višje, se pravi glasbeno napredovati, predvsem pa besedila dvigniti na višjo raven. Slovenščino poskušamo nekako vpeljati v glasbeni jezik, ker se nam zdi, da v popularni glasbi počasi izumira. Vsi naši zadnji albumi, vključno z novim Astronavtom, imajo to kot vodilo. Če imaš dobre pesmi, je ustvarjanje za glasbenika neprecenljiva izkušnja.

Potem ravno zaradi tega, ker želite, da slovenščina postane pesniški jezik, niste podlegli – če lahko tako rečemo – nekim pritiskom ustvarjanja v angleščini?
AV: Ja, če dam primer – za to ploščo smo imeli eno pesem v angleščini, ki smo jo v studiu posneli. Odločili smo se, da angleška interpretacija nekako ne spada zraven, da mora biti album kompakten. Ker smo album zastavili kot nekakšen koncept, smo prišli do tega, da za to pesem potrebujemo slovensko besedilo. In ker smo precej zahtevni in nismo prišli do pravega besedila, zdaj pesem čaka na svoj boljši trenutek. Čeprav je v bistvu narejena, manjka mu samo še dobro besedilo.

Pravite, da si želite iti z vsakim studijskim albumom stopničko višje. Je torej sprememba zvoka na tem albumu ta stopnica višje ali si tega želite tudi pri besedilih?
PD: Pravzaprav smo za ta album malenkost spremenili način dela. V studio smo šli namreč praktično brez predhodnega aranžiranja. Rekli smo, da bomo na kraju samem iskali pravo kombinacijo za vsako pesem. Alan je imel pesmi v osnovi narejene, lahko bi na vajah prišli do aranžmaja in ga "tenstali" - recimo doma narediš en demo in potem čakaš, da se kaj zgodi in potem se vsi nekaj navežejo, potem to zvadiš in greš v studio, kjer to posnameš. Pri tem albumu smo delali bolj spontano. Od trenutka, ko je Alan pokazal pesem, do aranžmaja je trajalo približno en dan na posamezno skladbo. V studiu smo bili približno 10 dni, vzdušje je bilo super, nadkreativna in vsi smo sodelovali. Kot producent sem oblikoval končno idejo v neko smiselno celoto, vendar je vsak prispeval svoj del k temu albumu. Treba je tudi vedeti, da smo po studiu skoraj leto dni preživeli v postprodukciji in brusili ta album.
AV: V studiu smo igrali vsi skupaj brez žanrske omejenosti. Šlo je za to, da pesmi ne izgubimo, da aranžma sledi besedilu in melodiji in da "songwritingu" še nekaj dodamo. Ta kreativna seansa nas je peljala po različnih poteh – šli smo v indie folk, rock, tudi drum'n'bass, razne ideje so prišle na dan. Ko smo zapustili studio in poslušali material, smo bili izjemno zadovoljni s tem, kar smo ustvarili. To je bil eksperiment, ki bi se lahko končal slabo, ampak ker smo bili odprti in pripravljeni na vse, se je ta energija petih glasbenikov zlila v eno. Včasih se zgodi, da kakšna pesem ne uspe takoj ali pa ne najdeš pravega glasbenega polja, kamor bi jo umestil. Ko zajahaš ta val, nisi nikoli več zadovoljen. Pri tem albumu smo imeli srečo, da je 10 pesmi res dobrih in delujejo kompaktno kot celota. Šele, ko smo razvrstili pesmi po vrstnem redu, smo dojeli, da imamo konceptualen album. S Petrom, ki mi je kot avtorju zelo soroden in je kreativno prevzel produkcijo, sva se izjemno dobro ujela.

Na katero skladbo iz najnovejše plošče sta najbolj ponosna?
PD: Meni so vse skladbe zelo blizu in težko bi izpostavil prav eno. Res težko. Vseh deset pesmi je dobrih in morda bodo vse postale tudi singli.
AV: Ko sem pisal skladbe, sem bil v nekakšnem obdobju izgubljenosti, ko ni več vse rožnato in se okrog tebe dogajajo stvari, ki jih ne moreš nadzorovati. Besedila se navezujejo na ta občutek minljivosti in sam sem se poistovetil z idejo astronavta. Zato je ta pesem izjemna in nekako povzame idejo albuma. Ko smo snemali videospot, sem dva tedna hodil s čelado na glavi. Ljudje na ulici so me gledali, kot da nisem s tega sveta. Sam pa sem začutil, da sem to jaz. Podobno je, ko si natakneš sončna očala. Pridobiš samozavest.

Kako to, da ste se odločili za snemanje tega videospota v tujini? Zakaj ravno Nizozemska?
AV: To je bila bolj slučajnost kot načrt, saj smo vse skupaj povezali z dopustom. Astronavta smo želeli postaviti v okolje, ki našim poslušalcem oziroma gledalcem ni domače, da deluje, kot nekakšen drug planet. Nizozemska je znana po arhitekturnih dosežkih, sodobnih mestih, obala je drugačna, vse skupaj deluje bolj eksotično. Podobo astronavta smo vpeljali tudi v druge komunikacijske elemente, npr. ploščo, spletno stran, morda se pojavi tudi na kakšnem koncertu.

Vas je kdaj strah, da bi vas oboževalci obtožili, da niste več zvesti sami sebi oziroma ali imate kdaj težave s pridobivanjem občinstva, ki ni odraščalo z nekaterimi izmed vaših največjih uspešnic?
PD: Ta skupina je že od samega začetka eklektično zastavljena. Lotevamo se različnih projektov, pri katerih želimo vključiti različne elemente – sodelovali smo že z orkestri, zbori, akustično priredili pesmi, veliko različnih smeri. Mislim, da kdor pozna in razume DMP, s tem nima nobenih težav. Astronavt je celota, ki opisuje čas, v katerem je album nastal.
AV: Peter se nam je pridružil leta 2010. Osem let je že z nami, prav tako tudi klaviaturist Boštjan Artiček. In tu smo še trije staroselci. Poleg mene še Marko Zajc in Tomaž Koncilija. Zasedba, ki ustvarja danes, je najboljša doslej. Tako glasbeno, koncertno, idejno kot tudi osebnostno smo si zelo blizu. Zdaj vemo, kdo smo. Za Astronavtom trdno stojimo. Začetki benda pa so bili pa bolj dramatični. Prva kaseta se je imenovala Iskanje in že naslov pove, da nismo vedeli, kdo in kaj smo. Začeli smo že pri 14 letih in za nami je že dolga kariera. Na začetku se iščeš, ne veš, kam te vodi pot. Imeli smo hite, kot so Rabm, Me že ma, da bi te, po katerih nas ljudje poznajo. Pri koncertih nam to pomaga, ampak danes se vidimo v drugi vlogi. Smo glasbeniki in avtorji, ki imamo veliko povedati in želimo slovenski glasbi dati nekaj več. To je osnoven koncept, ki kaže na neko odraslost benda. Mogoče je to Društvo mrtvih pesnikov 2.0 – prvi del je bil že za nami, zdaj smo v drugi fazi.

Kako ste mlade oboževalce na svojo stran pridobivali, ko ste začenjali, če to primerjamo z današnjo kulturo?
AV: Ko smo mi začenjali, so popularni izvajalci igrali v športnih dvoranah, potem se je scena preselila v diskoteke, kjer je prevladoval playback, kar je bilo za bende zelo slabo. Tudi mi smo prestali obdobje diskotek, vendar smo igrali v živo. Z zatonom glasbenih oddaj se je scena nekoliko umirila, preživeli smo le starejši bendi. Danes se prebujajo mlajši bendi z drugačnimi pogledi na svet, in to je svetla prihodnost. Novo mesto je znano kot nekakšna meka glasbe. To obdobje smo poimenovali novomeška jesen, ker so izšli štirje albumi v zadnjih dveh mesecih – MRFY, Generator, Dan D in DMP. Novo mesto živi z glasbo, diha z živimi bendi in ima tudi poslušalce, ki so mlajši in hodijo na koncerte. Žal pa je večina današnje mladine usmerjena v angleške pesmi, konzumirajo precej drugače kot takrat, ko smo mi začeli, takrat si kupil ploščo, ki si jo potem en mesec poslušal naprej in nazaj. Danes gre vse bolj hitro. Najboljše stvari pa se vseeno primejo in ostanejo. Naš cilj so brezčasne pesmi, ki bodo tudi čez deset let ostale v predvajalnikih ali na telefonih. Primeri so Ti si vse, Komu zvoni ali Nebo nad Berlinom. Ravno pred kratkim smo na FB-ju vprašali sledilce, katera naša pesem jim je najljubša. Ne boste verjeli, ampak največ glasov je za Nebo nad Berlinom, ki nikoli ni bila radijska uspešnica.

Omenjate, da se novomeška glasbena scena prebuja. Kako na to gledate kot, recimo temu, veterani tamkajšnje scene?
AV: Za Novomeščana je izjemno lepo opazovati preboj dolenjskih bendov na slovensko sceno. Mi nismo konkurenti. Treba je reči, da novomeška scena ni več scena tekmecev. Ko smo začenjali, smo imeli rivalski bend, s katerim smo tekmovali, kdo bo imel več koncertov in podpornikov. Novomeška zgodba je kar dolga. Obstaja lep glasbeni dokumentarni film Novo mesto glasbe, ki začne zgodbo s skupino Rudolfovo, ki je za večino Novomeščanov kultni bend, saj se je prvi podal v tovrstno glasbeno sceno in je bil vzor marsikomu, tudi nam. Za nas pa pravijo, da smo bili prvi, ki smo si upali zapeljati čez karteljevski klanec – ker včasih je bilo pomembno, da si prvi v mestu, da te ima scena za svojega. Z zmago na festivalu Pop delavnica leta 1993 smo podrli zidove, da je domača glasbena ustvarjalnost omejena na Novo mesto. Sledili so Dan D in ustvarili izjemno kariero, vmes pa se je pojavilo veliko bendov, vsak s svojo zgodbo in lastno hrbtenico. Nihče ni kopija drugega benda. Pomagamo si med sabo, jaz včasih napišem besedilo za katero od skupin.

Ste imeli kdaj občutek, da je Novo mesto izgubilo svoj glasbeni potencial oziroma da je scena zamrla?
AV: Seveda je, obdobje diskotek je bilo res neugodno, ker dvorane so se takrat pač nehale. K sreči smo študenti ustanovili Lokal Patriot, naš Mare je tisti, ki ga je zagnal. Lokal Patriot je v slovenskem merilu za glasbenike pomenil zelo veliko in vsak dober bend je nastopal tam.

Zdaj pa tudi tega ni več.
AV: Res je. Upam, da ga spet odprejo, ker klube bendi oziroma glasbeniki potrebujemo. Tam se poslušalci spoznavajo z glasbeno kulturo, pridobivajo koncertne izkušnje in poslušajo tudi glasbo, ki je ni na radiu ali na televiziji. Novo mesto ima odlično okolje za glasbo, največji studio v Sloveniji, ozvočevalca, imeli smo tudi Rock Otočec, ki je trenutno v predalu.

Kako se vam zdi, da se okolje za mlade glasbenike razlikuje od vaših začetkov? Veliko je instantne glasbe, prevladuje pretočno predvajanje …
PD: Te instantne glasbe je bilo vedno veliko, v 80. in 90. letih je bil italo disco, ki je morda soroden današnji ameriški oziroma angleški pop glasbi. Ampak to nima neke vloge pri tem, kako poslušalci dojemajo glasbo. Ali je težje ali je lažje, ne vem, ker nisem več star 14 ali 15 let. Je pa glasba danes vsekakor dostopnejša, tudi viri zaslužka za glasbenika so drugi. Ko smo mi začenjali, nismo imeli pojma o avtorskih pravicah, danes pa to je eden izmed virov dohodka, ki jih imamo. Kdor želi najti dobro glasbo, jo bo vedno našel.
AV: Težava slovenske pop rock scene je predvsem pomanjkanje glasbenih oddaj, kjer bi lahko igrali v živo. Tam pokažeš, če si iz pravega testa ali ne. Narodno-zabavna glasba ima oddajo že 15 let, in danes se vidi, da je ta zvrst precej bolj priljubljena, kot je bila pred 20 leti. So pa poslušalci samosvoji, večina, ki jih hodi ven, se želi zabavati. Danes se najdejo v latino ritmih ali v balkanski glasbi, ki je recimo za nas kot bend popolnoma tuja in je ne poslušamo, čeprav smo aktivni poslušalci različnih zvrsti. Meni se zdi dobro druženje glasbenikov na slovenski sceni, ki se je začelo v zadnjem obdobju. Če bomo skupaj pihali v isti rog, bodo tudi poslušalci prišli pod oder in doživeli koncertno dobrega benda. Mlajši so zamudili obdobje kupovanja glasbe in tudi plačevanja za koncertne vstopnice, kar se lahko kmalu pokaže kot velika težava preživetja glasbenikov. Glasba je kot kilogram kruha. Je izdelek, v katerega je vloženega veliko dela in če jo hočeš poslušati ali ob njej uživati, jo moraš kupiti. Predstavljajte si diskoteko brez glasbe.

Vir druženja oziroma tudi žura so bili nekoč festivali, kot sta bila Rock Otočec in Schengenfest, danes pa tudi tega ni več.
AV: Nekateri festivali res zaradi usmeritve niso preživeli, so pa prišli drugi festivali in zapolnili praznino. V Sloveniji je kar veliko možnosti, da doživiš koncertno izkušnjo. Seveda je pa tudi pohod festivalov, ki so usmerjeni predvsem na svetovno glasbo in so žanrsko omejeni – recimo Metal Days, Punk Rock Holiday, kjer stavijo na uveljavljene formate. Za slovenske skupine je največja težava to, da ne znamo pogledati čez rob Slovenije in smo ujeti v majhnost te dežele. Če bi pokukali čez mejo, bi se nam prej ali slej odprla obzorja. To je prihodnost slovenske glasbe.
Še vedno radi koncertirate ali na koncerte gledate bolj kot na neko nujno zlo?
PD: Koncerti so najpomembnejši del benda. Prej smo govorili o pritisku. Koncerti niso noben pritisk, to radi delamo in želimo igrati čim več oz. dokler se bo le dalo.
AV: Če glasbenika uvrstimo med umetnike, imamo to srečo, da ima naše delo neposredni učinek, ko ti občinstvo pove, ali je nekaj v redu ali ne, s teboj poje. Slikar ali kipar tega občutka množic ne poznata. Zaradi tega mnogi omenijo, da je služba glasbenika najboljša »job«, ki ga lahko imaš. Če seveda lahko preživiš iz dneva v dan.

Kako si želite iti naprej? Kakšno pot ste si začrtali?
PD: Koncerti, videospoti, nove plošče, ustvarjali bomo.
AV: Smo na pol poti do upokojitve, ampak ta upokojitev je še daleč (smeh). Ob 25. obletnici benda smo rekli, da se vidimo na 50. obletnici, tako da bomo igrali, dokler bosta duša in telo zmogla.