Pojma mainstream jih ni strah, saj se jim z njim ne zdi nič narobe, so pa Jaka Peterka (vokal, kitara), Jaka Ažman (bas, vokal), Dejan Macura (klaviature) in Blaž Horvat (bobni) kljub rosni karieri že sodelovali s producentom Tedom Jensenom - ki ima sicer v svojem življenjepisu tudi sodelovanje z zasedbama Linkin Park in Green Day.

Njihov zadnji projekt je bila priprava videospota za skladbo Na glas, kjer so sodelovali z Domnom Valičem in Leo Mihevc, ki sta upodobila težaven odnos para, v katerem je tudi nasilje. "Želeli smo si dveh resnično dobrih igralcev, ki bi to zapleteno zgodbo lahko odigrala tako, kot smo si mi želeli, in odigrala sta jo vrhunsko," je o njuni izbiri za MMC pojasnil Peterka.

Poudarjajo, da glasbenike, ki so slovensko glasbeno sceno utrdili, spoštujejo, da pa je prišel čas, da doživi neko prenovo. Ob tem se jim zdi, da je zdaj pravi čas za nove bende, saj jih trg sprejema z bolj odprtimi rokami, kot jih je pred nekaj leti.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru z Jako Peterko in Jako Ažmanom.

Kdo ste Imset in kaj bi rekli, da je vaš prispevek slovenski glasbeni sceni?
JA: Imset smo skupina štirih fantov iz okolice Domžal, ki igramo rockglasbo, naš prispevek pa je definitivno odlična rockglasba, pa hkrati tudi taka, ki je do zdaj še ni bilo na slovenski sceni.
JP: Ja predvsem se mi zdi tudi ta mladostna energija, ki jo ima glasba oziroma jo imamo mi. S tem kar precej merimo tudi na mlajše generacije, ki mogoče danes tudi ne poznajo tako močno rockerske scene v Sloveniji.

Kakšno persono zavzemate vi? Kaj ste želeli povedati z naslovom prvenca?
JP: Persona sama pomeni to, da ima vsaka pesem neko svojo osebnost oziroma zgodbo, in je to potem združeno v celoto – v persono. Po drugi strani pa gre tudi za to, da smo štirje fantje z različnimi značaji, ki se potem združimo v eno.

Kot kakšno persono si bi želeli, da vas vidijo poslušalci oziroma celotna Slovenija?
JA: Kot eno svežo energijo na slovenski sceni.
JP: Nova moderna rockerska sila.

Kakšen je bil vaš ustvarjalni proces pri ustvarjanju prvenca?
JP: V bistvu vloge niso ravno razdeljene. Pravzaprav na vajo nekdo pride z neko idejo in se to potem skupaj dodela. Besedila včasih pišemo tudi skupaj ali pa če ima kdo kakšen poseben navdih.
JA: Največ idej ima načeloma klaviaturist Dejan, predvsem z besedili, ampak načeloma pa se skupaj usedemo in naredimo aranžma ter dodajamo svoje ideje.

Kako je bilo sodelovati s Tedom Jensenom?
JP: Pravzaprav se v živo sicer nismo videli, ampak zagotovo pa je bilo dobro, saj smo dosegli tisto, kar mogoče uspe redkokateremu bendu v Sloveniji, glede na to, da Ted sodeluje s skupinami, kot sta Linkin Park in Green Day, potem pa zraven še z nami. To je bila kar velika stvar in se je nanjo tudi kar veliko ljudi »obesilo«, češ kako pa nam je kaj takega uspelo. Ampak v bistvu je bilo kar zabavno in tudi tisti izdelek, ki smo ga od njega dobili nazaj, je pokazal, da je to narejeno na neki profesionalni ravni.

Se vam torej zdi, da prvenec ne bi bil tako dober, če ne bi svojega dodal on?
JA: Zagotovo ne, ker tisti mastering naredi piko na I, ki naredi razliko.

Torej bi rekla, da v Sloveniji česa takšnega ni sposoben nihče?
JP: Tega ne upamo reči, ker poznamo kar nekaj ljudi, ki veliko znajo, ampak on je svetovno priznan, to je nekaj takšnega, česar v Sloveniji ne najdeš. Če ne drugega, je tam v studiu zagotovo dražja oprema kot tukaj, na uro so plačani nekaj tisoč evrov, tukaj pa niti ne toliko. Ampak ja, zagotovo je razlika v opremi, ki je tam boljša, ampak tako smo se odločili, in je bilo fajn.

Kaj vam je celoten proces ustvarjanja prvenca in omenjeno sodelovanje dalo za naprej?
JA: Zagon.
JP: Zagotovo zagon. Toliko smo bili trmasti, da smo to vse dosegli in tako bomo trmasti še za vse za naprej.

Se vama zdi, da je zdaj v Sloveniji dober čas za nove glasbene zasedbe? Kako težko je priti do sodelovanja z dobro založbo?
JP: Kot celota se mi zdi, da gre spet gor, predvsem rockerska scena.
JA: Zdi se mi, da je tam okrog leta 2012 bolj zamrlo, zdaj pa se spet malo dviga in vedno več je novih bendov.
JP: Vse več je tudi nekih dogodkov, nekih festivalov, ki so usmerjeni bolj na rock, in ne toliko na samo pop komercialo. Z vidika založbe smo pa tudi mi malo bolj odrasli in bolj točno vemo, česa si želimo. Morda smo postali tudi bolj prepoznavni in oni lažje pridejo skupaj z nekom, ki že nekaj ima za seboj, da niso to ravno neki mladi fantje, lažje je. Potem si lahko pomagaš tudi z distribucijo, PR-jem in vsem, kar pride zraven.

Zakaj ste za snemanje zadnjega videospota izbrali dva tako znana, modra lahko rečemo mainstream igralca? Vas torej ni strah tega izraza oziroma se ga nočete otepati?
JP: Mi nismo bili nikoli v neki alternativni sceni, zato lahko rečemo, da smo mainstream, ker je naša glasba pop rock oziroma mainstream, je poslušljiva zadeva.
JA: Z mainstreamom načeloma ni nič narobe. Če je pesem dobra, je pesem pač dobra.
JP: Če se povsod vrti, se povsod vrti, in to, da je ljudem všeč, je res lahko samo plus. Sicer pa smo si želeli dveh resnično dobrih igralcev, ki bi to zapleteno zgodbo lahko odigrala tako, kot smo si mi želeli, in odigrala sta jo vrhunsko.
JA: Malo pa je bilo tudi tega, da je Domen bolj znan kot prijazen.
JP: Ko smo snemali in sta igrala, smo snemali posamezne kadre, potem pa smo vmes naredili premor ravno pri tisti sceni, kjer on njo drži na tleh. Na snemanju je bilo tako, da sta še med odmorom, ko se ni snemalo, imela to vlogo in je Leja klečala na tleh, nekaj je zamrmrala in jo je Domen vprašal, kaj je rekla, saj je ni slišal, na kar je odgovorila: "Ah nič, nič." Potem pa ji je on rekel: "Potem pa bodi tiho, prasica," in jo potegnil za lase. Tako sta bila v tej vlogi, da so se njej potem samo ulile solze. Preprosto ne moreš igrati takšnega lika in se potem vmes smejati.

JA: Tudi mi, ki smo bili tam in to samo gledali, smo šli vmes malo ven, ker je bilo tako napeto.
JP: Vzeli smo ju zato, ker sta vrhunska igralca, in res imamo zanju same pohvale.

Lahko izpostavite koga od slovenskih glasbenikov, ki ga še posebej spoštujete? Zakaj ravno njih?
JP: Vsi ti slovenski rock bendi, Big Foot Mama, Tabuji, vsi ti, ki so nekaj naredili, tudi Mi2, ogromno jih je, ki smo jih poslušali v mladosti. Ti so bili vzorniki nam, tudi drugim, z njimi smo odraščali, ampak je pa čas, da se to malenkost prevetri in pride nova rockerska scena.

Močno vas primerjajo s Siddharto. Je to čast ali morda neko zlo?
JP: V bistvu načeloma samo dobro, morda nas je na začetku malenkost motilo.
JA: Ja, na začetku nas je motilo, po drugi strani pa, če te primerjajo z največjim slovenskim bendom, je pa to lahko sam plus.
JP: Po večini je bilo res vse skupaj pozitivno, ampak žanrsko se vseeno še malenkost oddaljujemo od te mladostne scene. Sploh danes je kar precejšnja razlika med nami in njimi, kar se tiče zvoka. Smo pa zelo zadovoljni, da se o tem govori tudi na splošno, da vidimo, kaj ljudje pričakujejo in kaj oni doživljajo. Treba je orisati to, kar ti je ponujeno.
JA: Je pa to tudi zelo dober PR (smeh).

Kakšen je sicer odnos med tako imenovano mlado silo na slovenski glasbeni sceni?
JP: Mislim, da ni nobenega rivalstva, vsaj mi ga nismo začutili in ga mi niti ne oddajamo. Tudi ko delamo kakšne samostojne koncerte, vedno povabimo kakšne skupine, s katerimi še nismo igrali – med drugim tudi Joker Out, igrali smo tudi s Koala Voice in Ice On Fire. Fino je, da se med seboj povežeš in morda konec koncev tudi pomagaš komu.
JA: Ni tega, da si mečeš polena pod noge. Gre tudi za dober odnos – ko ti nekomu pomagaš, dobiš enako nazaj.
JP: Tukaj ni prostora za ego.

Se bo po vajinem mnenju v Sloveniji v prihodnosti odprlo več prostora za to, da bodo mladi glasbeniki živeli od glasbe?
JP: Jaz sem prepričan, da bo to mogoče. Kakor kaže že danes, je vse skupaj kar obetajoče.
JA: Je pa Slovenija še vedno majhna, tukaj nimamo kaj.

Kako gledata na to, da praktično peščica producentov kreira celotno slovensko glasbeno sceno?
JP: V bistvu kapo dol, če bi meni uspelo kaj takšnega … sicer gre za čisto drug žanr, ampak me ne moti toliko kot to, kaj radijske postaje sprejemajo v svoj repertoar. Tem producentom lahko izrečemo samo pohvali, saj si vsak lahko samo želi tega. Vseeno je zadeva na ravni, kakor koli obrnemo, je na ravni tega, kar je trendovsko v pop glasbi na svetovni ravni, ker vsi vemo, kako se te skladbe delajo. Bolj je težava v tem, kaj vrtijo radijske postaje.

Je težko priti zraven?
JP: Ja, ampak recimo ravno pred kratkim smo bili najbolj predvajani domači izvajalci na šestih radijskih postajah.
JA: Ampak je vseeno dokaj obetavno za nas, ker kolikor je popglasbe, dejansko predvajajo tudi nas. Morda je to ravno to, kar sva prej omenila, da se vsaj malenkost naprej poriva slovenska scena in imamo neko upanje.
JP: Kakor je slabo kazalo glede glasbe … To, da štirje mulci pridejo na takšne radijske postaje in da nismo predvajani zgolj ponoči, ampak v času največje poslušanosti, to je še vedno kar velik dosežek.

Na katero skladbo iz prvenca ste tako besedilno kot glasbeno najbolj ponosni?
JP: Jaz bi rekel Kralj.
JA: Jaz sem želel reči točno to. Tega Kralja smo dejansko napisali skupaj, imeli smo temo, o čem bo govor v pesmi, in smo se skupaj odločili in napisali besedilo.
JP: Besedilo smo napisali vsi štirje skupaj, pisali smo na tablo in zraven študirali.
JA: Tudi glasbena podlaga je malenkost drugačna od vseh drugih, tudi vokalna linija je najbolj različna od vseh drugih in raznolika.

Kako težko je najti rdečo nit za celotno ploščo?
JP: Ne vem, ali na plošči sploh je kakšna huda rdeča nit. Morda je nekaj, kar se tiče samega zvoka, ampak sicer smo se s to prvo ploščo, ki je bila pač prva, bolj ukvarjali s tem, kaj bomo sploh dali gor in da bo dobro, malenkost smo se tudi iskali, ampak smo potem s producentom Matejem Pečavarjem v Novem mestu proti koncu nekako kar naštudirali ta zvok, ki pa bo zagotovo še bolj izrazit pri prihodnji plošči, ki pa je tudi že v delu.

Zakaj je še vedno pomembno snemanje videospotov?
JP: Videospoti so še vedno kar precej pomembni, ker so neka vizitka skupine – poslušalci vidijo kdo si, o čem razmišljaš, ko zraven poslušajo tvojo glasbo.
JA: Pa tudi čisto drugačna predstava je. Ko vidiš videospot, si lahko rečeš: aha, tako je to, hkrati pa to kaže tudi na to, na koliko različnih načinov je mogoče interpretirati eno skladbo.
JP: Recimo ravno za Na glas pesem niti ni bila mišljena tako negativno, kot je prikazana v videospotu, sicer je kar precej pozitivna. Nismo namerno skladbe prikazali kot depresivno, ker ni, sploh na koncertih je taka bolj žurerska.

Kje se vidite kot skupina čez, recimo, pet ali deset let? Kaj je tisti največji cilj, ki ste si ga zastavili?
JP: Zagotovo tujina. Nekaj smo sicer že igrali na Poljskem, pa sodelovanje s Tedom, ampak naslednji album, ki ga pripravljamo, je tak bolj za tujino.
JA: Tudi naš zvok se mi zdi tak, za katerega lahko rečem, da ga v Sloveniji še ni. Najbolj ponosni smo na to, da smo res našli nekaj novega, malo drugačnega.
JP: Seveda bo prihodnji album še vedno v slovenščini, ampak bomo dodali tudi kakšno zadevo v angleščini.

Se vam zdi, da lahko na tuji trg merite tudi v slovenščini?
JP: Ne.
JA: S slovenščino težko, ampak saj zato potem naredimo določeno skladbo, ki jo potem priredimo še za angleščino.
JP: Ko smo igrali z Dire Straitsi v Opatiji, smo pa eno pesem odigrali v hrvaščini, kar je bilo tudi zanimivo. Ljudje so bili kar zadovoljni, tudi meni se je besedilo kar dobro uspelo naučiti.
JA: Tukaj se recimo pozna, da se splača vložiti malenkost več truda, saj ljudje to opazijo.