Foto: Reuters
Foto: Reuters

Sodim v generacijo, ki je v osnovnih šolah poslušala predmet Družbenomoralna vzgoja. Spomnim se razprav o razlikah med kapitalizmom in socializmom, ki naj bi bil evolucijsko najrazvitejša družbena ureditev. Zgodovina mu je namenila drugačno usodo, podobno pa očitno tudi vsebinam, ki bi ne glede na družbeno ureditev morale biti del vzgoje in izobraževanja. Namreč etiki in morali. Ampak medtem ko se institucije, starši in kdor koli, ki ima pet sekund časa in mnenje, prepirajo, je vsebina spora poniknila nekam v neznano. Z drugimi besedami, prelomi, ki sem jim priča v svojem življenju, bi me morali utrditi in narediti odpornega proti marsičemu. Pa vendar, skorajda zadnje, kar sem kadar koli pričakoval, je, da bom živel v družbi, ki bo ženski prepovedala odločati o lastnem telesu, ker bo zanjo bolje in merodajno odločil Jezus Kristus. In da bo na ulici stalo 21. stoletje.

Pred palačo vrhovnega sodišča ZDA na Kapitolskem griču v Washingtonu se je v sredo trlo ljudi. V 48 letih, odkar je sodišče v drugačni postavi sprejelo precedenčni primer Roe proti Wadu (1973), ki splav Američankam zagotavlja kot ustavno zagotovljeno pravico, to ni bilo prvič. Lahko pa se zgodi, da zaradi nasprotovanja ali podpore tej pravici ljudje na tem kraju ne bodo več stali velikokrat. Dokončna odločitev vrhovnih sodnikov po napovedih ne bo znana do junija ali celo julija prihodnje leto, kajti najvišje sodišče ZDA si bo vzelo čas za tehtanje vprašanja za zaprtimi vrati ter pisanje in prebiranje ločenih mnenj. Ampak vprašanja in pripombe vrhovnih sodnikov med razpravo o argumentih nasprotnikov in zagovornikov pravice do splava iz zvezne države Misisipi po mnenju opazovalcev kažejo možnosti, da bi se večina lahko odločila zakon podpreti ter tako ali drugače povoziti precedenčni primer Roe proti Wadu. Če se bo to zgodilo, bo v približno letu dni v polovici ZDA, v 20 do 26 zveznih državah, splav prepovedan. Mogoč bo na severovzhodu in na zahodni obali, morda še v Illinoisu in Minnesoti, sicer pa najverjetneje ne.

Kaj ima s tem opraviti Misisipi, sicer očarljiva država globokega ameriškega Juga, ki pa si z Zahodno Virginijo obenem neslavno deli dno lestvice razvitosti ameriških zveznih držav? Leta 2018 so tam sprejeli zakon, ki prepoveduje splav po 15. tednu. Zakon je bil del podobnih poskusov v okoliških državah, kot so Teksas, Louisiana in druge, ampak vrhovno sodišče je takoj prepovedalo izvajanje teh zakonov. Precedenčni primer Roe proti Wadu mejo, do katere morajo zvezne države Američankam omogočiti umetno prekinitev nosečnosti, postavlja v 24. teden, kajti po tem naj bi bil zarodek sposoben preživeti zunaj maternice.

V tem trenutku je edina izjema v ZDA Teksas, kjer je septembra letos začel veljati še bolj restriktivni zakon, ki prekinitev nosečnosti prepoveduje po šestem tednu. A vrhovno sodišče v teksaškem primeru ni sledilo ustaljeni praksi in ni ustavilo izvajanja zakona, dokler se ne odloči, kaj z njim. Teksaški zakon je namreč posebnost, saj v njem ni država tista, ki kakor koli posega, ampak prepušča državljanu, da v civilni tožbi nastopi proti komur koli, za katerega sumi, da je posameznici pomagal pri splavu, bodisi, da ji je svetoval, pomagal pri izbiri klinike, na poti tja in tako naprej. Tožnik je za to finančno nagrajen, sojeno pa je okolici, ne posameznici sami. Medtem ko vrhovno sodišče tehta, kaže, da tovrstna pravna rešitev ni blizu niti nekaterim konservativnim vrhovnim sodnikom, kot sta Amy Coney Barrett in Brett Kavanaugh.

Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenije v Washingtonu. Foto: MMC RTV SLO
Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenije v Washingtonu. Foto: MMC RTV SLO

Prav zaradi tega je zakon iz Misisipija veliko učinkovitejši primer, kajti če ga sodišče podpre, bo to razumljeno kot odpravljanje precedenčne meje 24. tednov. Zvezne države jo bodo skušale določiti same. Odvetnica Centra za reprodukcijske pravice iz Jacksona v Misisipiju Julie Rikelman opozarja, da je Misisipi, podobno kot Teksas, medtem že sprejel zakon o prepovedi splava po šestem tednu nosečnosti, le da še ne velja. Kar dvanajst zveznih držav je že sprejelo t. i. sprožilne zakone, ki prepovedujejo splav in bodo začeli veljati samodejno, v trenutku, ko bo razveljavljen primer Roe proti Wadu. Približno še enkrat toliko zveznih držav ima pripravljene zakone, ki jih bodo v tem primeru vložili v postopek.

Nasprotovanje pravici do splava je stalnica v programu konservativne Amerike, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj so sodniška imenovanja v ZDA tako pomembna. Devetčlansko vrhovno sodišče vodi konservativni predsednik John Roberts (l. 2005 ga je imenoval predsednik George Bush ml.), ki običajno velja za jeziček na tehtnici in je v preteklosti pogosto podprl liberalno stran, predvsem pa velja za formalista in človeka, ki na prvo mesto postavlja integriteto sodišča. Zato številni opazovalci menijo, da ne bo želel spodnesti precedenčnega primera Roe proti Wadu. Poleg Robertsa konservativno večino sestavljajo: Clarence Thomas (1991, George W. Bush), Samuel Alito (2006, George Bush ml.) Neil Gorsuch (2017, Donald Trump), Brett Kavanaugh (2018, Donald Trump) in Amy Coney Barrett (2020, Donald Trump). Na liberalni strani sedijo Stephen Breyer (1994, Bill Clinton), Sonia Sotomayor (2009, Barack Obama) in Elena Kagan (2010, Barack Obama). Poznavalci menijo, da bo najzanimiveje opazovati vrhovnega sodnika Kavanaugha, ki bi med konservativci utegnil skupaj z Robertsom podpreti precedenčni primer. Če se bo to zgodilo, bo morala konservativna Amerika s prepovedjo splava počakati. Vrhovno sodišče se lahko odloči podpreti precedenčni primer, ampak obenem ne nasprotovati misisipijskemu zakonu. Ta protislovnost bi najverjetneje sprožila niz poskusov sprejemanja restriktivnih zakonov po posameznih državah, presojanja na vrhovnem sodišču in postopno odmiranje precedenčnega primera.

Drugačno možnost je nakazala dolgoletna senatorka iz Maina Susan Collins. Republikanka, ki velja za zmerno, je doslej možnost razveljavitve precedenčnega primera javno zavračala kot prazne strahove. Zdaj pa, kot da ima slabo vest, se zavzema za sprejetje zveznega zakona, ki bo Američankam zagotavljal pravico do splava. Tako bi se ZDA soočile z drugačno pravno stvarnostjo, ko bi zvezni zakon nalagal izvajanje nečesa, kar ni več ustavno zagotovljena pravica. Konservativna senatorka zdaj lahko gre nasproti mnenju svojega dela politične osi, saj je na lanskih volitvah dobila še en šestletni mandat. Obenem pa prihaja iz zvezne države, kjer pravici do splava večina ne nasprotuje.

V osrčju argumentov konservativne Amerike sta poleg svetosti življenja še prepričanje, da morajo imeti posamezne zvezne države pravico oblikovati svoje zakone za področje umetne prekinitve nosečnosti, ter trditev, da so se družbene razmere spremenile na bolje, primer Roe proti Wadu pa naj bi preprosto zastarel. Pravosodna ministrica Misisipija Lynn Fitch: "Spremenile so se razmere, vlogi moškega in ženske, zahteve na delovnih mestih, in to vse na bolje. Danes ženska veliko lažje usklajuje svoje poklicno življenje in družino. A medtem ko je družba te spremembe dosegla, jih zaradi Roe proti Wadu ni mogla popolnoma udejanjiti." Drzna izjava v časih, ko pod črto revščine v ZDA živi 37 milijonov ljudi in ko je pandemija ne le spremenila trg dela, ampak najbolj vplivala prav na ženske, razpete med dom in potrebo po zaslužku. Izjava je drzna tudi, če se ozremo na zemljevid ZDA, ki zgovorno govori, da bi ženska, če v domači državi ne bi imela pravice do splava, morala potovati zelo daleč, če bi želela dobiti ustrezno zdravniško oskrbo. Za to bi morala imeti dovolj denarja in možnost daljše odsotnosti z delovnega mesta. Če k temu dodamo še čas, ki ga potrebuje, da si opomore, tudi v duševnem pogledu, kajti takšna odločitev nikoli ni lahka, je jasno, da ZDA grozi vrnitev v preteklost. K mazačem s stranskih ulic, ki so prispevali k žalostni statistiki najpogostejšega vzroka smrti temnopoltih Američank po kakršnem koli kirurškem posegu v 60. letih prejšnjega stoletja, pred primerom Roe proti Wadu. Da, mazaško opravljeni splav je ubijal predvsem pripadnice manjšin. In tako smo spet, pa če to želimo ali ne, pri stalnicah ameriškega vsakdana. Pri premoženjskih razlikah in rasi.

Vse to je Amerika že videla, doživela in ničkolikokrat premlela. Zaman?

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.