Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Ko spremljamo odzive v slovenski politiki, pa se izkazuje, da gre tudi za etično in moralno katastrofo, za katastrofalno presojo, kaj je v nekem trenutku primerno in kaj ne. Pri nas se gremo tako naše in vaše tudi, ko gre za vojno, in si na vsak način prizadevamo ustvariti notranjega sovražnika.

Slovenskemu režimu je zdaj uspelo ugrabiti podporo Ukrajini zase, vsem na oni strani pa že po kakšni miselni akrobaciji pripisuje podporo Putinovi zločinski invaziji na sosednjo državo. Edini zagovorniki Ukrajine v Sloveniji naj bi tako bodisi sedeli v vladi bodisi to vlado podpirajo, kar je seveda očitna neumnost in laž. A saj vemo, kaj pravi zloglasni rek o laži – če jo tisočkrat ponovimo, bo postala resnica.

To se nam ne dogaja prvič. Istemu vzorcu smo bili namreč priča pred dvema letoma ob vzniku pandemije in hkratnem rojstvu protestniškega gibanja. Kar naenkrat so režim in njegovi mediji začeli kritike vlade razglašati za tiste, ki se zavzemajo za več okuženih in mrtvih. In smo spet pri ustvarjanju notranjega sovražnika, kar je nekaj, na čemer so v preteklosti gradili ne najbolj demokratični režimi.

In tale naš je zdaj zabredel še v čisti rasizem. Policijski minister Aleš Hojs je tako ob razraščanju krize pohitel z izjavo, da smo pripravljeni in sposobni sprejeti od 180 do 200.000 beguncev. Prevedeno v slovensko populacijo to pomeni približno skupno število prebivalcev Maribora, Celja, Kranja in Kopra. Toliko za razumevanje konteksta.

Skrajno cinično je, da svojo pripravljenost pomagati razglaša visok predstavnik vlade, ki je doslej na vse mogoče načine oteževala vstop migrantom v Slovenijo, v njih videla grožnjo narodni biti in nepotreben strošek. A potem je tu še argumentacija – naša pripravljenost pomagati namreč izhaja iz tega, da ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana. Če do konca poenostavimo, Ukrajinci so bolj naši, svetle polti so in svetlejših las, Slovani so, ni vrag, da so potomci Svaruna, Iztoka in Irene izpod svobodnega sonca. Skratka, skoraj bratje.

Temu, dragi moji, se reče lažna človekoljubnost. Na BBC-ju bi temu rekli "fake".

Kolumna: Antiša Korljan

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.