Foto: EPA
Foto: EPA

Zdi se, kot da se je slavnostnik, bolje slavnostnica na praznovanju, grdo nalokala; že nekaj časa se je šušljalo, da na skrivaj pogleda pregloboko v kozarec, in ob najbolj nepravem času je na dan privrela njena temna podzavest.

Besede, ki jih je bilo slišati iz njenih ust, so pritikale vse prej kot spodobni ženski … Gostitelji so zardevali, protokolarci medleli, zlobni jeziki v Moskvi pa so ob frenetičnem ponavljanju o domnevno najuspešnejši mednarodni organizaciji na svetu komaj prikrivali privoščljivi smeh.

Vrh zveze Nato, kljub ironiji zgoraj, organizacije, ki je sposobna zravnati z zemljo pol sveta, je povsem zasenčil trivialni dogodek, ki bi si v najboljšem primeru priboril rubriko, ne verjamem da naslovnico, spodobnega tabloida.

Zaradi sicer neformalnega norčevanja voditeljev, Kanadčana Trudeauja, Francoza Macrona, Nizozemca Rutteja, Britanca Johnsona, ki so ga ujele kamere, je ameriški predsednik užaljeno predčasno odpotoval iz Londona, preden se je vkrcal na Air Force One, pa Trudeauja ozmerjal z dvoličnežem.

Do Trudeauja ima sicer Trump težak nahrbtnik zamer: ne samo, ker je mlajši in ga ljubijo kamere, ampak ker je sosed in s sosedi, še posebej če z njimi veliko trguješ, imaš dolgo državno mejo in zgodovino, je objektivno vedno križ …

Tisti, ki smo spremljali vrhove zveze NATO, IMF-ja, G7, skratka mednarodnih institucij, ki so jih zmagovalci vzpostavili ob koncu druge svetovne vojne, vemo, da je bila njihov vrhunec, pika na i, vedno in povsod novinarska konferenca ameriškega predsednika.

Papir prenese marsikaj, končne deklaracije srečanj so nemalokrat komajda razumljiv ali pa skrajno razvodenel kompromis, ki se bere bolj ali manj samo po službeni dolžnosti. Šele prvi med enakimi, ameriški predsednik, je tisti, ki na koncu zares povleče črto pod srečanje in "Urbi et Orbi" razglasi ali vsaj da vedeti, kaj po njegovem mnenju se skriva med vrsticami končnega dokumenta.

Edvard Žitnik. Foto: Osebni arhiv
Edvard Žitnik. Foto: Osebni arhiv

Ameriškega predsednika v Londonu po koncu vrha nismo slišali; za gostitelja Borisa Johnsona je to bil vsekakor božji dar. Na Otoku vse prej kot popularen Trump se zagotovo ne bi mogel izogniti plazu vprašanj, ki Johnsonu zagotovo ne bi prinašala glasov na decembrskih volitvah.

Družinski portret z njenim veličanstvom ob koncu vrha je bil protokolarna kulisa, za katero je vse ostalo tako, kot je bilo; in to, kar je tačas, ni dobro! Predsednik Turčije Erdogan, enega najmočnejših členov vojaško-politične zveze, ki je nekoč porazila Sovjetsko zvezo, se brati s Putinom in, kot da bi bil v nekoč Varšavskem paktu, kupuje ruske rakete.

Francoz Macron organizacijo razglaša za možgansko mrtvo, kar je po medicinski analogiji vse prej kot optimistična diagnoza, izjave pa niti v Londonu ni preklical. Predsedniku Trumpu se zdi Nato nepotreben, z drugimi besedami Amerika zmore tudi sama brez vas, ki nočete odpreti denarnice za dva odstotka! Njegov enostranski umik iz Sirije, ki je odprl vrata turški invaziji, se zdi kot beseda, ki je meso postala!

Jabolko spora ostaja tudi Iran; jedrski sporazum z njim je brez Amerike nič več kot mrtva črka na papirju. Poglavitne članice zveze Francija, Nemčija, Velika Britanija ter Trump so na različnih bregovih, kje je Nato?

London je torej izpadel, ne, ni izpadel, bil je obletnica, ki jo bodo poskušali vsi čim prej pozabiti! Zagotovo sledi loščenje fasade, a duh neenotnosti je ušel iz steklenice. Organizacija, ki je še do včeraj veljala za strahospoštovanja vredno trdnjavo enotnosti, odločnosti, učinkovitosti, je nevarno razklana.

Zveza Nato, zmagovalka hladne vojne, je začela kazati simptome bolezni, ki terja jasno diagnozo ter hitro in močno zdravilo, skupinski portret s kraljico ni dovolj. Skrbno prikrivana družinska skrivnost, ki so jo članice zveze znale in zmogle ohraniti med domačimi stenami ves čas po koncu hladne vojne, je privrela na dan ob najbolj nepravem času, na sedemdeseto obletnico.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.