Foto: EPA
Foto: EPA

V športnikih lahko vidimo spoštovanja vredne naslednike olimpijskih junakov antične Grčije, lahko pa nanje gledamo kot na gladiatorje, ki so zabavali dekadentne množice starega Rima. Beseda "barbar" v grščini izvorno pomeni tujec, Negrk. Kakšen je torej šport – "olimpijski" ali "barbarski"?

Foto: DailySkier
Foto: DailySkier

V obeh primerih gre za skrajnost. Resda popoln, čist, pristen šport nikdar ni obstajal, a prikazovati šport v popolnoma izrojeni obliki in trditi, da je njegova ukinitev edina možna rešitev, je nepošteno. Najbolj zoprno je vprašanje o smislu športnega udejstvovanja, sledijo očitki o negativnih družbenih vplivih – spodbujanju nacionalizma, mačizma, skomercializiranosti. Pa o tem, kako slab je vpliv športa na posameznika; ne le da je lahko škodljiv za zdravje, temveč zahteva tudi sebičnost, tekmovalnost in neprestano pehanja za uspehom.

Neža Žerjav je članica slovenske reprezentance v teku na smučeh in udeleženka olimpijskih iger v Pekingu. Je diplomirana biokemičarka.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Ozaveščen davkoplačevalec dvomi o smislu športa, ki pač ni nič drugega kot "kruha in iger". Zakaj se toliko časa, denarja in energije vlaga vanj, če na koncu ne izda nič? Takšen očitek o ničvrednosti je neutemeljen. Kdor je šport kdaj spoznal od blizu, ve, da je ne gre samo za brezciljno tekanje v krogu. Težko trdimo, da nima pomembne vsaj vzgojno-izobraževalne ali gospodarske ali zdravstvene ali družbene vloge. Sploh pa, če se predolgo sprašujemo po smislu, kaj kmalu pridemo do spoznanja, da človek že vsaj od neolitske revolucije naprej počne stvari, ki mu jih res ne bi bilo treba. Zanimivo je, da na šport včasih zviška gledajo tudi humanisti in znanstveniki. Čeprav si znanost, umetnost in šport na prvi pogled niso najbolj sorodni, osmišljajo človekovo bivanje z iskanjem znanja, lepote in meja telesne zmogljivosti.

Ozaveščen davkoplačevalec verjetno dvomi tudi o smislu čačk na platnu in znanstvenih raziskav, ki ne obetajo zdravil, za katero od bolezni prvega sveta.

Sorodna novica "Kdor ne dela, naj ne je!"

Vrhunski šport je skomercializiran, drži. A šport ni problem kapitalizma, kapitalizem je problem športa. Niti vrhunski šport sam po sebi nima pridobitne funkcije – vsaj ne za njegove glavne akterje, ki bi sicer svoje kariere opustili kaj hitro, po prvi podpisani milijonski pogodbi ali po žalostnem spoznanju, da denarja v njihovi športni panogi pač ni. Denar, ki obrača kolesje športne industrije, v ospredje prihaja predvsem na višjih ravneh hierarhične lestvice, precej oddaljenih od primarnega pogona. Žal tako dobičkonosnost prepogosto prevlada nad drugimi vrednotami, s čimer šport še oddaljuje od olimpijskega ideala. Kot vse drugo, od kulture do zdravstva, kapitalizem uspešno uničuje tudi šport.

Zakaj bi šport spodbujal škodljive družbene prakse, ni jasno. Sicer zapostavljene družbene skupine v njem veliko lažje najdejo svoj prostor, saj je v svoji osnovi vključevalen. Rasizem, nacionalizem in razne "-fobije" niso lastne športu, temveč družbi, ki vanj projicira svoje frustracije. Podobno paradoksalna je trditev, da je šport mačističen; ravno v športu se izkaže zmotnost prepričanja, da so pogum, bojevitost in brezkompromisnost vrline moških, za kaj bolj ženstvenega pa v njem ni prostora. Morda ne bi bilo slabo, če bi ženske tudi kje drugje večkrat pokazale zobe, moški pa ne bi brezsramno jokali samo pri nogometu.

Sorodna novica Več kot le kilometri

Športnikov glavni cilj je vsekakor zmaga, kakorkoli jo že definiramo, do katere pa ne moremo priti brez sodelovanja. Sodelovati pomeni vsakodnevni proces, ki je pravzaprav poln porazov, v katerem za napuh ni prav veliko prostora in kjer je ego običajno nekje na stranskem tiru. Na tekmovanju si vsak skuša izboriti svoje mesto in premagati druge, a še prej je treba premagati sebe. Uspeh in samozaverovanost nista nerazdružljivo povezana. Ob uspeha morda res vidimo le zmagovalca, za katerim pa ni množica poražencev, ampak množica sodelujočih, ki so hote ali nehote usvojili načelo "važno je sodelovati, ne zmagati". Marsikomu od njih je športno udejstvovanje priučilo kulturo gibanja in njen pomen za zdravje, spet drugim razširilo obzorja in dalo povod za kritično mišljenje ali jih celo ozdravilo kakšne fobije pred "drugačnim", za nekatere je bilo morda le prijetna popestritev ali bridka življenjska lekcija. Čeprav še vedno daleč od olimpijskih idealov, je šport vse kaj več kot gladiatorski boj na življenje in smrt ali plehka zabava naslade željnih množic.