Vlada ima resne težave z zaupanjem v nekatere ukrepe, z nekonsistentnim komuniciranjem a la Kacin, predvsem pa seveda z epidemijo, ki je po selektivnem upoštevanju stroke in poletnem reševanju turizma, predvsem tudi hrvaškega, ušla izpod nadzora. Kdo je kriv tokrat? Za to, da imamo za pričakovan drugi val očitno še vedno preslabo organiziran, kadrovsko prešibek zdravstveni in socialnovarstveni sistem pa bolnišnične kleti, polne nedelujočih medicinskih ventilatorjev?

Časi so nepredvidljivi, a to še ne pomeni, da prihaja še politična kriza.

Prvič, poslanci DeSUS-a so premierju ne glede na razplet v stranki zagotovili podporo. Tomaž Gantar je danes odstopil še od drugih zahtev. SMC si kljub posamičnim poslanskim zavojem stran od vladnega kurza repozicioniranja ne bo privoščil. S pritiskom na represivni aparat in medije skuša Janez Janša preventivno nevtralizirati možne krizne točke zunaj koalicijskih odnosov. In drugič, opozicija je daleč od kondicije, da bi uspela izkoriščati vladne napake.

Večina procesov v strankarskem polju ostaja na ravni kratkoročnih računic. Virus je vseobsegajoča determinanta naše realnosti danes, a prišel bo čas, ko bo treba vedeti, kako kot družba sanirati posledice "nove normalnosti". V javnih sistemih, v gospodarstvu, v kulturi in tako naprej. Ko spremljamo politično elito in odnose, je vidnih le malo potencialov, da pridemo do širšega dogovora o resni državni covid-, kaj šele postcovidstrategiji.

Čas gospodarske rasti, ki je sledil krizi po sesutju banke Lehman, je zakrival zaton političnih kompetenc tistih, ki imajo vzvode odločanja. Novokomponirani politični kadri so odraz politične deprofesionalizacije. Najbrž pričakujemo zaman, da bi kljub virusni krizi politika le spoznala, da bi stranke morale prenoviti lastne modele delovanja, selekcijo kadrov in ključne teme, ki niso več dileme prihodnosti, ampak težave sedanjosti. Prihodnje generacije smo zaradi virusa že zadolžili. Bilo bi dobro, da bi jim omogočili vsaj, da ne pridejo na pogorišče države, ki ne ve, kaj bi sama s seboj.