Priznam, to je moja napaka ... Foto: EPA
Priznam, to je moja napaka ... Foto: EPA

Pred dnevi sem napisal članek o nekdanjem sila uspešnem košarkarju Shaquillu O'Nealu, ki je med drugim komentiral potencial mladega Victorja Wembanyame. Američan je na svojem primeru razložil, kako se lahko športnik ves čas motivira in pri tem napreduje, razmislek o 18-letnem Francozu pa je sklenil z oceno, "da je samo nebo njegova meja". No, kdor je odprl novico nekaj minut po nastanku, je lahko prebral, "da je samo meja njegovo nebo."

Ah, spet ta presneta napaka.

Da, napake se (mi) dogajajo praktično ves čas. Skoraj vsak dan bi lahko našel kakšno. Ravno te dni mineva deset let od začetka pisanja kolumne na tem portalu, zato sem se zamislil o lastnih novinarskih napakah.

Najbolj osnovne so seveda slovnične, kamor uvrščam tako razne zatipke in napačne sklanjatve (kjer seveda kraljuje zanikanje z rodilnikom oziroma brez rodilnika). Hitro tipkanje in vrstni red črk na tipkovnici lahko poskrbi tudi za kak zabaven zatipek: moški so lahko hitro miški, krog pa krof in tako naprej. Ali pa prehitro menjavanje številk v naslovu novice, ko iz Slovenija − Japonska 66:52, prehitro postane Slovenija − Japonska 6672:52 ...

Posebej hecno je delo v redakciji, ko si zatopljen v pisanje nekega besedila, potem pa te nekaj zmoti in se prikrade v tvoj tok misli. Dober primer je moja prejšnja kolumna o Rogerju Federerju, kjer sem želel napisati "V Melbournu 2009 ga je ugnal Rafael Nadal, v New Yorku istega leta pa Juan Martin del Potro." Blizu mene se je razvnela vroča debata o TV-seriji Hiša zmajev, ko sem za seboj prebral odstavek, sem tako našel besede "V Melbournu 2009 ga je ugnal Rafael Nadal, v New Yorku istega leta pa Otto Hightower." No, na srečo sem napako videl in jo odpravil še pred objavo.

Potem pridem do napačnih prevodov. Če je bila zgornji primer z napačno prevedenimi Shaqovimi besedami najbrž vsaj malo hecen, je stvar malo drugačna, ko ugotoviš, da si prevedel ravno obratno, kot je mislil govorec. Dobro se spominjam leta 2009, ko sem napisal odmeve po žrebu skupin za svetovno prvenstvo v nogometu leta 2010, ki je v isto predtekmovalno skupino združil Slovenijo in Anglijo. Uporabil sem izjavo BBC-jevega nogometnega urednika Phila McNultyja, ki je ocenil: "Angleška nogometna reprezentanca je lahko mirna, saj je njena pot do osmine finala položena z rdečo preprogo." Le da cenjeni kolega tega v resnici ni rekel in je uporabil nikalnico − pot do osmine finala ni položena z rdečo preprogo. Ah, presneta površnost. Da, moja napaka, seveda. Ki je bila na srečo dokaj hitro najdena in popravljena.

Sorodna novica Misija nemogoče: Federer v lovu na 18. grand slam

V kolumni na podlagi številk in dejstev skušam dajati ocene in zaključke (večinoma) na športnem področju. Ob okroglem jubileju sem malo prebrskal stare zapise in skušal najti nekaj bolj zgrešenih, naj jih naštejem le nekaj: Srečko Katanec pravi izbor za vrnitev nogometne reprezentance na velika tekmovanja; Selitev NFL-ekipe v London do leta 2020; Roger Federer ne bo nikoli osvojil 18. grand slama; Andy Murray naj bi po prevzemu prvega mesta na lestvici ATP še dolgo vladal na vrhu ... Seveda je bilo v skoraj 400 zapisov tudi nekaj pravilnih, ampak to ni bistvo te kolumne.

Skratka, napake se (mi) dogajajo, če si tega želim ali ne. Zato ob koncu le iskreno opravičilo za vse in z iskreno obljubo, da jih bom skušal narediti čim manj. Da bi vam pa obljubil popolno odsotnost prihodnjih napak, bi bila pa seveda ... napaka.

* Mea culpa (lat.): moja krivda, moja napaka.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.