Na Jakobovi poti bi užival prav vsak, ki ima to srečo, da lahko hodi. Foto: Urban Praprotnik
Na Jakobovi poti bi užival prav vsak, ki ima to srečo, da lahko hodi. Foto: Urban Praprotnik

Kopičenje odvečne podkožne maščobe je povsem normalen, lahko bi celo rekli zdrav odziv telesa na nenaravne okoliščine, v katerih živimo. Zelo okusna hrana, ki je zelo dostopna, ob pomanjkljivi količini gibanja hitro vodi do kopičenja energije v našem telesu. Na osnovi meritev kožne gube naših šolarjev so ugotovili, da je v koronskem obdobju “Ostani doma!” več kot polovica otrok povečala podkožno maščevje in gibalno nazadovala. To prav posebno obdobje je na srečo za nami in se lahko spet svobodno gibamo in družimo.

Ampak – ali se res dovolj družimo in gibamo?
Zabava, druženje in gibanje grejo namreč zelo dobro z roko v roki naprej. Še zlasti v mladostništvu gibanje skoraj ne gre brez zabave in druženja. Žal je današnje najstniško obdobje tako zelo osiromašeno prav tega. Zabava in druženje sta v večini zožena na zaslone. Gibanje v prostem času pa pride prav skoraj le še kot sredstvo za presedanje s stola na kavč. A ko se pritožujemo nad gibalno zanemarjenostjo današnje mladine, se vprašajmo: “Kaj pa lahko sploh izberejo?”

Kaj nam manjka?
Če je za športno dejavnost naših mlajših do nekje 12. leta zelo dobro poskrbljeno, je prav žalostno pogledati ponudbo športne vadbe, ki je prilagojena gibalno povprečnim ali celo podpovprečnim. Kot da za vse mlade, ki niso dovolj tekmovalno uspešni, šport ni pomemben. Pa je morda celo bolj!

Manjka nam širokega vključevanja mladostnikov v druženja, kjer je rekreativna namenska športna vadba sestavni del dogajanja. Ravno nekje po 12. ali 15. letu, ko se piramida tekmovalnega športa začne še dodatno ožiti, bi bilo zelo smiselno ponuditi vsem “izločenim” vključitev v rekreativno vadbo, ki jim bo predstavljala njim primerne izzive, zabavo in druženje.

V šolskem sistemu imamo na srečo športno vzgojo, v katero so vključeni vsi. A je dvakrat do trikrat na teden po 45 minut za mladostnika veliko premalo. V tem skromno odmerjenem času ne morejo zares dovolj napredovali v gibalni učinkovitosti, ki pa je tesno povezana s telesnim in duševnim zdravjem in tudi družbeno vključenostjo. Vse to pa neposredno vpliva na kakovost življenja v celotnem nadaljnjem življenju. Nedopustno je torej tako pomembno stvar, kot je telesno gibalni razvoj večine mladostnikov, prepuščati stihiji.

Kdo naj se loti športnega vključevanja “izključenih” mladostnikov? Po mojem mnenju lahko to plemenito nalogo prevzamejo mladinski centri po slovenskih mestih in krajih. Ti imajo zelo dobro osnovo za to, da povečajo vključenost mladostnikov v programe, kjer lahko dekleta in fantje v svojem prostem času krepijo telesnegibalne, duševne in družbene vrline.

Sklece, trebušnjaki, tek ...
Pri 15 letih me je moja trebušna guba tako zaskrbela in streznila, da sem se zavzeto lotil sklec, trebušnjakov in začel redno teči. Skoraj samoumevno je sledilo nadaljevanje – vključitev v atletsko društvo. Precej hitro sem bil spet zadovoljen s pogledom proti popku in, še bolj ključno, veliko bolje sem se počutil v svoji koži, bolj samozavestnega in pomirjenega v sicer burnih časih odraščanja. To, da sem se dodatno počutil vključenega v družbo vrstnikov zunaj šole, je bila še dodatna pomembna nagrada. Ampak, priznajmo, v bistvu sem pri vsem tem imel srečo, da sem bil dovolj gibalno nadarjen, da sem si upal vključiti v atletsko društvo. Če bi bil bolj povprečen, se stadionu verjetno ne bi upal niti približati.

Kar strese me, kako drugače bi se telesno in duševno razvijal naprej. Zato vem, da nam utripa rdeča luč: nujno je, da pripravimo primerne programe za telesno gibalni razvoj tiste velike večine mladostnikov, ki niso za tekmovalni šport in nujno potrebujejo rekreativne skupine, ki bodo podprle njihov razvoj.

Jakobova pot: ko človek zadrhti od navdušenja
Pred kratkim smo hodili po dolenjski veji Jakobove poti. V dveh dneh smo prehodili 68 kilometrov od Slovenske vasi do Novega mesta. Večkrat sem kar zadrhtel od navdušenja nad lepotami, ki jih lahko doživiš in toliko bolj začutiš, ko se s celim telesom predaš poti, da te spremeni, izboljša. Pomislil sem, kako bi v tem užival prav vsak, ki ima to srečo, da lahko hodi. Bi bil to pravi izziv za naše mladostnike? Ja!

Film z dvodnevnega pohoda lahko vidite tu:

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.