Foto: Urban Praprotnik
Foto: Urban Praprotnik

Hočemo ali ne, se sprenevedamo ali ne, doping je del vrhunskega tekmovalnega športa, v manjši meri pa tudi rekreativnega športa. V zadnjem obdobju vsako leto na dopinških testih ulovijo približno 2 % vrhunskih športnikov. Ampak ali ulovijo vse, ki doping uporabljajo? Čeprav so testiranja zelo napredovala, je doping verjetno še vedno del nenapisanih pravil igre. Ali si lahko sploh uspešen v športu, če ne prekoračiš črte? Primer: na osnovi anonimnih anket in dodatno s pomočjo metode naključnega odzivanja so pri nemških vrhunskih športnikih ocenili, da je med njimi od 10 in 40 odstotkov uporabnikov dopinga. Ulovijo jih veliko manj in še ti po pravilu trdijo, da je bilo nekaj narobe s testiranjem, ne pa z njimi.

Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj doping preganjati, če ga je pa tako težko dokazati? Zakaj energijo vlagati k njegovemu preprečevanju? Odgovor je tveganost za zdravje, nepoštena farmakološka prednost tistih, ki so pripravljeni več tvegati, in navsezadnje skrb za naše otroke. Kako bi namreč lahko otroke s čisto vestjo spodbujali v šport, kjer je zloraba zdravil sestavni del igre?

Pomembno je, da pri športu in rekreaciji ne slavimo le zmagovalcev, ampak toliko bolj zdravje, dobro počutje in prijateljstvo. Foto: Urban Praprotnik
Pomembno je, da pri športu in rekreaciji ne slavimo le zmagovalcev, ampak toliko bolj zdravje, dobro počutje in prijateljstvo. Foto: Urban Praprotnik

Zgodovina nas uči, da je imelo vsako obdobje svoje posebnosti. Med predvojnimi in povojnimi začetki je prevladovala uporaba poživil – amfetaminov. Potem so v 70. in 80. letih vrhunskim športnikom pomagali povečevati moč še steroidi. Iz tistega obdobja vemo o dopingu največ iz Vzhodne Nemčije, kjer je bilo razkrinkano hudodelstvo, ki ga je država sistematično izvajala nad svojimi mladimi perspektivnimi športniki. Vse s ciljem, da jih vzgojijo/vzredijo v nepremagljive predstavnike ponosne komunistične države, ki se bodo izkazali na mednarodnih tekmovanjih. Pod pretvezo, da jim dajejo vitamine in minerale, so jim nevedoč dodajali še steroide. V devetdesetih letih in na začetku tega tisočletja je bil zelo razširjen eritropoetin, ki je bil uporaben predvsem pri povečanju vzdržljivosti. Njegova uporaba je bila tako razširjena prav zato, ker ga s testi niso znali odkriti. Ko pa so razvili ustrezne teste, so športniki začeli uporabljati krvni doping, ko lastno kri v pripravljalnem obdobju shranijo in jo pozneje, ko so pod velikimi tekmovalnimi obremenitvami, vbrizgajo nazaj. Dodatno so uporabljali še rastni hormon, testosteron (moški spolni hormon) in še kaj.

Svojemu šestletniku želim, da postane nogometaš ali pa tudi kaj drugega. A pri tem si želim, da bo uspešen v takšni igri, kjer sta zdravje in poštenost daleč pred zmago za vsako ceno.

Urban Praprotnik

Povečanju natančnosti in pogostosti dopinških testiranj se prilagaja tudi uporaba dopinga. Kot lahko domnevamo, je trenutno v ospredju uporaba mikrokoličin hormonov, ki so v telesu v povečani koncentraciji veliko krajši čas, še vedno pa pomembno učinkujejo na izboljšanje tekmovalnih dosežkov. Marc Daly, škotski raziskovalni novinar BBC-ja, je naredil preizkus kar na sebi. Kot rekreativni kolesar in triatlonec si je prek spleta kupil eritropoetin, hormon, ki povečuje nastajanje novih rdečih krvnih celic, ki prenašajo kisik po telesu. V času uporabe se je hkrati podvrgel rednim testom za doping. S pomočjo dopinga je v zgolj sedmih tednih napredoval za zavidljivih sedem odstotkov in čakal na rezultate testov. Na njegovo presenečenje testi prepovedanih snovi v njem niso prepoznali.

Pred kratkim sem prebral knjigo Dirka od bloka do drevesa izpod spretnega in razgledanega peresa Lucijana Zalokarja, nekdanjega perspektivnega mladinskega atleta, tekača na 800 metrov in aktualnega novinarja in pisatelja, ki je s knjižnim prvencem Tek na robu živčnega zloma več kot opozoril nase. Obe knjigi je izdala založba UMco. Skozi osebno izkušnjo odraščanja v mladega odraslega razmišljujočega človeka in ob spretnem prepletanju znanih, pozabljenih ali spregledanih dopinških afer preteklosti sprevidimo ali na novo uvidimo njegove različne pojavne oblike, njegovega odkrivanja in razloge, zakaj se nekdo odloči zanj in nekdo drug ne.

Knjiga Dirka od bloka do drevesa dobesedno lepo teče. Teče od fantka, ki je tekmoval s svojimi prijateljčki, pa ni mogel biti boljši kot zadnji, do uspešnega športnika. Prišel je vse do vhodnih vrat v mednarodno areno. A mu več kot to ni uspelo. Težko je vedeti, ali mu je manjkal le za to potreben dodatni talent ali pa mu je manjkal tudi doping. Dodatno se med vrsticami zavemo tudi tega, da doping ni le osebna izbira, ampak na to izbiro zelo močno vplivajo osebne okoliščine, v katerih se človek znajde.

Svojemu šestletniku želim, da postane nogometaš ali pa tudi kaj drugega. A pri tem si želim, da bo uspešen v takšni igri, kjer sta zdravje in poštenost daleč pred zmago za vsako ceno. In verjetno se pri tem ni pametno zanašati le na protidopinške agencije, ki bodo, upajmo, vse bolje odkrivale kršilce. Menim, da je pri tem ključna prav vzgoja vrednot, ki jo lahko damo starši svojim otrokom in širša kultura družbe, ki ne slavi le zmagovalcev, ampak toliko bolj zdravje, dobro počutje in prijateljstvo. Pravzaprav je to prava zmaga.