Koronski čas je poslabšal skoraj vse gibalne zmožnosti, a zdaj, ko so v tem šolskem letu naši otroci z večjimi in manjšimi karantenami dokaj normalno zaživeli naprej, se med dekleti in fanti pri "pobiranju" kaže pomembna razlika.

Fantje so v tem šolskem letu gibalni primanjkljaj zmanjšali za približno 50 %, medtem ko je dekletom uspel le 30-odstotni dvig od najnižje točke.

Moj skoraj enajstletni sin Oskar rad igra košarko. Zato imamo v avtu za vsak primer vedno tudi žogo. Pred nekaj dnevi smo imeli opravke v ljubljanskih Fužinah. Avto sem parkiral blizu košarkarskega igrišča in Oskar je šel takoj metat na koš. V manj kot minuti je k njemu pristopil kakšne dve leti starejši fant in ga prosil, da bi igrala skupaj. Tekma se je začela. Pol ure intenzivnega tekanja, skakanja in metanja na koš je bilo polno izpolnjene.

Sorodna novica Zakaj odrasli niso tako lačni gibanja kot hrane?

Kadar grem mimo javnih, prosto dostopnih športnih igrišč, vedno rad preverim, ali je na njih več fantov ali deklet. Skoraj brez izjeme na njih igrajo izključno fantje. Deklet, starejših od 12 let, ni nikjer. Če pa so, niso gibalno dejavne. Kako to?

Očitno dekleta potrebujejo natančneje določene okoliščine, znotraj katerih se počutijo varneje. Zato je zanje toliko pomembneje, da se vključijo v organizirano športno vadbo. V tem letu žal opazujemo tudi to, da je glede na čas pred korono obiskanost večine športnih programov upadla.

Kaj narediti? Če le lahko, vpišimo svoje otroke, še zlasti hčere, v športna društva. Ob tem pa spodbujajmo športna društva, da ponudijo programe vadb tudi za otroke in še zlasti za mladostnike, ki niso zelo tekmovalno naravnani. Dejstvo je, da večino, ki ni med bolj športno uspešnimi, tekmovalnost po pravilu odbija, celo ustrahuje. Zato ni čudno, da si po skoraj dveh letih odsotnosti rednega treniranja toliko manj mladih sploh upa nazaj na vadbo. Pozovimo tudi šole, naj v prihodnjem šolskem letu organizirajo vključujočo športno vadbo takoj po šoli. Država naj posodobi šolski sistem, kjer bo več gibanja. Od več ur športne vzgoje do gibanja tudi znotraj ur matematike, slovenščine ... Občine naj predvidijo financiranje programov za vse plasti gibalne dejavnosti mladih. Od tega, na kakšen način otroci prihajajo v šolo, peš, s kolesom ali z avtom, pa vse do tega, ali so programi športne vadbe dostopni in primerni tudi za tiste gibalno manj nadarjene.

Šport, redno in dovolj intenzivno gibanje, je v bistvu toliko pomembneje za tiste otroke in mladostnike, ki se imajo za nešportnike. Ti res ne potrebujejo tekmovanj, ampak toliko bolj sproščeno in spoštljivo spoznavanje svojega telesa, možnosti napredka in prijateljevanja z vrstniki v zdravem okolju. Le tako telesnogibalno-socialnopismeni mladostniki bodo lahko odrasli v zdrave odrasle.