Foto: Cankarjeva založba
Foto: Cankarjeva založba

Še več, Murakamija dojemam pisca, ki za polno ekspresivnost svojih idej nujno potrebuje epski zamah in razkošje neskončnega metra. Posledično so mi najljubši njegovi najdaljši romani, npr. 1Q84 ali Kronika ptiča navijalca.

Kot da bi se Murakami strinjal, je pred leti svojemu biografu in prevajalcu Jayu Rubinu zaupal, da "se ima prvenstveno za romanopisca", čeprav meni, da je "pisanje kratkih zgodb pomembno in da v njihovem pisanju uživa", obenem pa verjame, da "Murakami ne obstaja, če iz opusa izločiš njegove romane". Vsi božji otroci plešejo je presenetljivo dobra knjiga, po dveh zbirkah kratkih zgodb, ki so me pustile hladnega, navduši kot nenavadno igriva in – kljub neprestanim podtonom, povezanih s smrtjo – optimistična zbirka šestih pripovedi, ki jo lahko povežemo v simbolno celoto. Murakamiju uspe vnesti celo nekaj samoironije; junaku poslednje zgodbe, ki je bila edina napisana za to zbirko (druge je prej objavljal v revijalnih izdajah), do žensk obupno pasivnemu mlademu pisatelju, ki se za silo preživlja s pisanjem kratke proze, urednik predlaga, naj raje piše romane, saj da so zgodbe passé ter da se kot pisec kratkega metra umetniško nikoli ne bo realiziral.

Zbirka Vsi božji otroci plešejo ima svojo zgodovino, Murakami jo je spisal, potem ko se je sredi devetdesetih let po letih življenja na Zahodu vrnil v domovino in ko je Japonsko leta 1995 doletela dvojna tragedija, najprej katastrofalni potres v Kobeju, takoj zatem pa še teroristični napad s sarinom na tokijski podzemni železnici. Čeprav terorističnega napada v zgodbah ne omenja (potres ima tu "ekskluzivo", saj je dogajanje postavljeno med oba dogodka), je evidentno, da so ga navdihnili globok nacionalni pretres in psihološki učinki obeh travmatičnih dogodkov. Ker je to Murakami, tragedija nikoli ne nastopa kot osrednji motiv, kvečjemu kot spremljevalni, mimobežni dogodek, ki pa nepovratno spremeni življenja piščevih karakterističnih slehernikov, ljubiteljev zahodnjaške pop kulture in seveda jazza.

Prepoznavni nadnaravni in fantazijski elementi, značilni za pisca, so tokrat presenetljivo odsotni oziroma obrzdani, Murakami jih v vsem blišču niza le v zgodbi Žabec, ki je rešil Tokio, kjer ogromna dvoživka dolgočasnega bančnega uslužbenca prosi, če bi ji pomagal premagati zlobnega podzemnega deževnika in preprečiti še večji potres v Tokiu! Če s prvima zgodbama Murakami še malce ogreva do kratkega metra sumničavega bralca, pa v nadaljevanju – še posebej v Tajski, Medeni piti in naslovni zgodbi – postreže z vrhunsko prozo, v kateri v zgodbah o bolj ali manj izpraznjenih junakih brez pravih korenin (Junakinja Krajine z likalnikom dobesedno reče "V sebi imam en tak nič") niza prepletajoče se svetove – resnično in namišljeno, sanje in nočne more, ki jih je nemogoče ločiti.