Pri tem vsestranski umetnik operira z nenehnimi utrinki, razmisleki in refleksijami. Vmes so tudi posamezni poetični pasusi, ki so kot dodatne potrditve zapisanemu.

Delo obravnava tri osrednje teme, in sicer o mami, očetu in bogu. V ospredju je avtorjev odnos z vsemi naštetimi, pa tudi razmislek o veri in tudi kritika katere koli oblasti ali njenih deležnikov. Pri tem pa je veliko humorja – tudi sveti, posvečeni ljudje se znajo zabavati in iti čez svoje meje. Avtor najbolj problematizira oblast, ki mu ni pustila misliti po svoje. Prav tu poudarja svojo samostojnost in ne vzgiba svojih staršev, o katerih sicer govori v večini obravnavanega dela.

A rdeča nit so odnosi, v katere prehaja umetnik. Nenehno jih razčlenjuje, pri čemer govori o svojem nenehnem dvoboju. Gre za bojevanje med njim samim in osebami ter silami, ki jim sam ne more ubežati. Vse pa se začne z vprašanjem o obstoju boga oziroma veri vanj. To je lahko beg ali kazanje vere na zunaj in s tem posledično njena sama potrditev. Snoj ni toliko iščoči, kot je živ v vsem, kar veruje. Verzi »v nepretrganem / visenju / se mi močijo usta« podajajo jasno izjavo o zlitju in prepletanju subjekta z bogom oziroma očetom.

V celotnem delu Očetov sin – Sin Očetov se Snoj v živem jeziku poigrava z deli molitev in Svetega pisma. Izpisuje se življenjska pot vernika, umetnika, človeka, sina, moža in očeta, ki je nenehno gnetel, razmišljal in razčlenjeval ves obstoj, ga členil na različne točke, kot sta na primer otroštvo in takratni odnos z očetom ali zrela doba z njegovo ostarelo materjo. Pri tem mu ne uide posmehljivost in večno vprašanje o Ojdipovem kompleksu in seveda pedenjpedstvu. Tega Snoj smeši, kot zaradi njega smeši samega sebe in svojo nemoč. Prav ta zbanaliziranost avtorja počloveči in mu poda svojevrstno žlahtnost. Najvišje pri vsem tem pa je postavljeno življenje samo z vsemi hibami in lepoto. To je najti v družini, sakralni umetnosti in intimnem razmišljanju o poeziji, Bogu in Mariji.

Sorodna novica "Pri Jožetu Snoju je skupni imenovalec zavest svobode"

Prepleta se duhovno in fizično. "Na božji tron namreč postavim svojega ata," zatrdi avtor. Prav zato je mogoče zbirko skleniti v neko troedinost, ki je presežna in tehtna tako z verskega kot z literarnega vidika. Ta prispodoba je mogoča tudi zaradi avtorjevega lastnega izkustva medvojnega begunstva Snojeve družine iz Maribora v Mokronog.

Poetični del se poglobi v iskanje sebstva in se v nadaljevanju knjige nadgradi v nenehnem analiziranju. Pri tem ne prizanaša ne sebi ne žugajočim okoli sebe.

Kot je ob koncu pripisal Vid Snoj, je bilo poetično-prozno delo Očetov sin – Sin Očetov končano nekaj dni pred avtorjevo smrtjo, kar je razvidno iz pripisanega datuma. Gre za večplasten pogled v življenje in razmisleke avtorja, ki se ni uklonil sistemu, znal pa poklekniti pred lastnim spraševanjem in dvomi, ki so mu dajali nenehno možnost za premišljevanje in nova leposlovna dela.

Iz oddaje S knjižnega trga.