Knjigo je v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar. Foto: Založba Sanje
Knjigo je v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar. Foto: Založba Sanje

Tripartitna zgradba, kjer uvodna in sklepna vinjeta, povedani v prvi osebi, objemata centralni, večinoma tretjeosebni del s 27 zgodbami (obakrat imenovan Rekonstrukcija dogodka), je identična tisti iz Marlbora, pred nami se skratka znova razgrnejo bosenske zgodbe, ne toliko o vojni, temveč o vsakdanu in človečnosti pod okupacijo.

Čeprav Jergović občasno tematizira nacionalizem, šovinizem in socialna vprašanja, so to zgodbe o navadnih ljudeh Sarajeva, njihovi solidarnosti, benevolenci in empatiji, pa tudi o skrivnostih, hinavščini in izdajstvih posameznikov. Ko se sarajevske soseske pozimi leta 1992 pričnejo sesipati in nacionalne razlike pokažejo pravi obraz, se rodijo tudi prva kruta spoznanja Jergovićevih junakov, ali kor pravi eden od sosedov v zgodbi Sosed Pašić: "Človek ne pozna ljudi, dokler so tukaj, spozna jih šele po tistem, ko odidejo."

Ta nedoločljivost in zmuzljivost sosedskih in lokalnih odnosov je tudi ena izmed atraktivnih komponent Jergovićevih zgodb; v razmerju do (anti)junakov je avtor v podobni poziciji kot je bralec do Jergovićeve proze, ne zanima ga toliko, ali gre za pričevanjsko prozo, urbane mite ali revidirano (»remastered«) resničnost. Nekatere zgodbe je avtor zagotovo doživel, o drugih je morda samo slišal ali bral iz drugega ali tretjega kolena. Vse to ni bistveno. Ob izidu Marlbora so mu nekateri očitali, da se gre za vojno pričevanje, dokumentaristično oziroma novinarsko prozo. Zdaj mu časovna distanca omogoča popolno svobodo in nenazadnje poetično licenco. Zgodbe o snajperistih, voznikih tramvajev in kasnejših klavcih, o kleptomankah in rešiteljicah življenj, o grdem in neprivlačnem Sarajevu, ki pa nekaj dni v letu – enkrat poleti - postane najlepše mesto na svetu, pa o posmrtnih beležkah o umrlih dušah in spoznanju, da vojna na bo trajala le par tednov, vse to se je morda zgodilo, ali pa tudi ne. Vseeno je.

Če je struktura knjige identična Sarajevskemu Marlboru, je vsebina seveda drugačna, na neki način je bila celo izsiljena; Trojica za kartal se je rodila iz želje in neprestanih prošenj Jergovićeve poljske založnice, če bi za njihovo izdajo spisal kakšno dodatno zgodbo. Ker ni želel spisati le ene, se je lotil nove knjige, Marlboro in Trojico je namreč ustvaril, kot trdi sam, drugi, dvakrat starejši in zrelejši človek, ki je leta 1993 zapustil vojno območje, se preselil v Zagreb in naredil mednarodno kariero. Kljub tridesetletni odsotnosti pa Jergović velja za verjetno najboljšega pisca o osebnem doživljanju Sarajeva in bosanske vojne. Če ima Maribor Draga Jančarja ali Toneta Partljiča in Trst Marka Sosiča, ima Sarajevo Jergovića; nahaja se v družbi najboljših.