Imenovali so ga kralj inflacije. Industrialec Hugo Stinnes iz Mülheima je dodobra izkoristil to, kar je večina Nemcev poimenovala – tako nakazuje tudi naslov v aktualnem časopisu Spiegel – nemško leto groze. Ja, leto 1923 je v marsičem napovedovalo leto 1933, a nekateri, kot Hugo Stinnes, so se z njim okoristili.

Res je, da je Stinnes že prihajal iz premožne družine, dejavne v trgovini in rudarstvu, a svoj imperij je razširil in postal najbogatejši Nemec tako, da je izkoristil hiperinflacijo. Obsežna posojila, ki jih je vzel, so bila vredna vedno manj, njegova podjetja vedno več. Uspela mu je tudi poslanska kariera, med katero je pripadal nemški ljudski stranki in torej politično stal na nacionalno konservativnem polu.

Primer Huga Stinnesa sem v uvodu navedla zato, ker dokazuje, da je tisto, kar je postalo kolektivna nemška travma, zaradi katere se Nemci menda še danes bolj kot drugi narodi boje inflacije, lahko bilo tudi priložnost. Priložnost je tistega leta poskušal poiskati še nekdo, zaradi česar leto 1923 velja tudi za uverturo v leto 1933.

Prepočasna dostava blaga

A k temu se še vrnemo, najprej je treba zaokrožiti temo okupacije Porurja, ki se je začela v jutranjih urah 11. januarja, in sicer ker Nemci niso pravočasno dostavili rezanega lesa, telegrafskih drogov in premoga, k čemur so bili po Versajski pogodbi oziroma dogovoru o višini reparacij iz leta 1921 obvezani. Vlada kanclerja Wilhelma Cuna je na okupacijo odgovorila s pasivnim odporom, financiranim s tiskanjem denarja, kar je še spodbudilo inflacijo. Treba je omeniti, da je marsikateri industrialec podpiral pasivni odpor, saj je to pomenilo, da delavcem ni bilo treba izplačevati plač.

Državne tiskarne niso več zadoščale

Razsežnosti inflacije v Nemčiji ilustrira podatek, da je bilo za vrednost ene zlate marke iz leta 1918 treba leta 1923 nameniti trilijon mark. Cene so se podvajale tudi dnevno in tudi marsikateri delodajalec je delavce plačeval dnevno. Treba je bilo toliko papirnatega denarja, da državne tiskarne niso več zadoščale in so naročila predajali tudi zasebnim tiskarnam. Razsežnosti inflacije ilustrira tudi naslednji podatek: julija 1923 je bil en dolar vreden 350.000 mark, konec septembra že 100 milijonov.

Ljudje so iskali preživetvene strategije in marsikdo je denar, nemudoma ko ga je dobil, zamenjal za jajca, klobase, slanino ali premog. Pojavljala so se tudi plenjenja polj in trgovin. In inflacija je od tedaj kolektivna travma Nemcev. Prav tako 'boj' za surovine, ki je bil tudi značilnost leta 1923.

Nemčija postane 'Hitlerreif'

Na veliki izgubi so bili tudi meščani, katerih prihranki so kopneli, samo v Porurju je bilo dva milijona brezposelnih, mnogi so se odvračali od demokracije in liberalnih idej, se premikali k skrajnim nazorom, pisatelj Stefan Zweig pa je leta kasneje zapisal, da je Nemčija tedaj postala 'Hitlerreif', torej zrela za Hitlerja.

Okupatorji so sicer odpeljali več sto tisoč ton premoga. Na ceste pa so tudi namestili orožje in marsikdaj streljali. V Porenju so se pojavili tudi separatisti, povsod so krožile govorice o puču in načrtih za diktaturo. Levi in desni skrajneži so v razmerah videli priložnost zase.

Uvertura v zlata dvajseta

Inflacijo so ustavili jeseni, in sicer z vpeljavo nove začasne valute, tako imenovane Rentenmark, katere vrednost je bila krita z vrednostjo realnih dobrin, predvsem z zemljišči. Tako je ostalo do leta 1924, ko so vpeljali trajno valuto Reichsmark, 40-odstotno krito z zlatom in devizami. Pomembno je bilo tudi, da so valuto osamosvojili oziroma oddvojili od navodil vlad, ki so pogosto izkazovale tendenco k inflatornim gibanjem. Denarna reforma je bila uvod v relativno stabilnost marke in v to, kar je šlo v zgodovino kot zlata dvajseta leta. Do nastopa nacizma. No, k Hitlerju pridemo že kmalu. In to v letu 1923 …

Weimarska Nemčija – laboratorij vsestranskosti

Filozof in kulturni kritik Walter Benjamin je weimarsko republiko označil kot laboratorij vsestranskosti, kot družbo izjemne pluralnosti in raznolikosti. Res je bila to družba izredno hitre družbene transformacije, kjer pa je demokratizacija ostala na pol poti. Vseeno pa so bili postavljeni nekateri temelji socialne in ustavne države, kot so ženska volilna pravica, osemurni delavnik, plačna zakonodaja in zavarovanje za brezposelnost.

No, to z osemurnim delavnikom je malo dvoumno. Konec leta 1918 so ga res uvedli, a prav 21. decembra 1923 so sklep relativizirali. Direktiva o delovnem času (Arbeitszeitverordnung), ki je bila dosežek podjetnikov, je poleg osemurnega dopuščala tudi deseturni delavnik. Poleg plač je bilo potem vprašanje delovnega časa pomembna tema sindikalnega boja do svetovne gospodarske krize leta 1929, ne da bi katera od strani dosegla kakšno spremembo.

Nenehno ogrožena demokracija

Demokracija je bila v Weimarski republiki ves čas ogrožena. Najprej že zaradi notranje nestabilnosti, katere indic je denimo dejstvo, da se je že do konca leta 1923 zvrstilo kar osem kanclerjev. Državo pa je pretresalo tudi politično nasilje. Primer tega je bil atentat na zunanjega ministra Waltherja Rathenaua junija 1922. Vrhunec tega nasilja pa puč Adolfa Hitlerja leta 1923. A o njem kasneje.

Odprejo letališče Tempelhof

Leto 1923 je bilo vendar tudi leto modernizacije. 8. oktobra 1923 so odprli letališče Tempelhof. Začetki so bili skromni; v dveh lesenih objektih so letala čakala in tam so jih tudi popravljali; potnikom pa je bila namenjena 200 kvadratnih metrov velika 'dvorana'. A letališče je hitro raslo in med letoma 1924 in 1928 je število poletov z 940 naraslo na 20.880; rednih linij je bilo 19. Tempelhof govori o tem, da se leta 1923 ni začenjala le geneza skrajnega konservativizma in nacionalizma, ampak da se je kljub neugodnim okoliščinam tedaj razvijala tudi moderna Nemčija.

Prideta likalnik in sesalnik pa tudi radijske postaje

Obstajali so še drug znaki napredka. Ko so se delavci vrnili v tovarne, so postopoma rasle tudi plače. Med letom 1924 in 1929 so realne plače zrasle za četrtino, likalnik in sesalnik, kot znanilca napredka, pa sta bila vedno pogostejša v gospodinjstvih. Oktobra 1923 je v Berlinu začel oddajati tudi radio, kmalu so sledile regionalne postaje. Pravzaprav je njihovo število raslo eksponentno, kot tudi število prijavljenih poslušalcev. Decembra 1923 jih je bilo prijavljenih 467, pol leta kasneje 100.000, čez 8 let pa več kot 4 milijone.

Plesalka na usodni vožnji z avtom v Pariz

Vladal je razcvet tiska in uveljavljali so se avtomobili, kmalu pa tudi dirke. Leta 1924 so denimo prodali 132.000 osebnih avtomobilov, leta 1929 že 433.200. Kot zanimivost naj še omenim, da so decembra 1924 na Potsdamskem trgu postavili tudi prvi semafor. Iz sveta avtomobilizma je zanimiva še ena zgodba iz dvajsetih. Tista o plesalki Leni Amsel, ki se je nekega nedeljskega popoldneva s svojim modrim bugattijem podala v Pariz, da bi dirkala s slikarjem Andréjem Derainom. Avtomobil pa je zdrsnil po nekem pobočju, zagorel, gospa Amsel in sopotnica pa sta bili na mestu mrtvi.

Vsak človek svoja nogometna žoga

Razvijal se je tudi šport. Vedno bolj priljubljen je bil nogomet, na kar je šaljivo pokazal satirični časopis Jeder Mann sein eigner Fussball (Vsak človek svoja nogometna žoga), ki je sicer izšel samo enkrat, leta 1919 v krogu dadaističnih umetnikov, saj so ga zaradi domnevne obscenosti prepovedali. Zanimivo je tudi, da so se uveljavljali tudi delavski klubi, k čemur naj bi pripomogel osemurni delavnik, saj so imeli delavci več prostega časa.

Vseeno je bila brezposelnost nenehno približno 10-odsotna, socialni programi so bili dragi in gospodarska rast ni dosegla predvojnih stopenj. In seveda je nad vsem tem napredkom 'viselo' vprašanje reparacij, ki so jih sicer z več programi reprogramirali, kar naj bi Nemčiji olajšalo odplačevanje. Morda kot zanimivost omenim le t. i. Youngov plan iz leta 1929, ki je predvideval odplačevanje vse do leta 1988.

Propad pivniškega puča

Seveda ni bilo vse črno, a vendar politiko sta, kot omenjeno, prevevala nestabilnost in tudi nasilje. Najbolj znan tovrstni dogodek je seveda tako imenovani pivniški puč, zaradi pivnice Bürgerbraunkeller, v kateri je 8. novembra Hitler poskušal na svojo stran pridobiti čim več ljudi, ki so poslušali govor Hitlerjevega konkurenta Gustava von Kahra. Naslednji dan je v spremstvu generala Ericha Ludendorffa, članov Kampfbunda in še kakšnih 2.000 ljudi odšel proti spomeniku Feldherrnhalle, klasicistični loži na trgu Odeon, in razglasil nacionalno revolucijo. Njegov namen je bil prevzeti oblast na Bavarskem, kar bi mu omogočilo nadaljnje aktivnosti proti Weimarski Nemčiji. Hitlerjevo spremstvo se je spopadlo s policisti, nekaj nacistov in štirje policisti so tudi umrli. Hitler je pobegnil na podeželje. Po dveh dneh so ga prijeli in ga obsodili za izdajo. Nadaljevanje poznamo.

Vstaja je res da bila zadušena, vendar je pokazala na vzdušje in nazore, ki so prevladovali v nezanemarljivem delu nemškega naroda. Drži, da so se zadeve umirile, tudi gospodarsko se je država stabilizirala, a nacizem ni nikoli več poniknil. Je pa res, da je zaradi dogajanja leta 1933 leto 1923 kar nekako potonilo v pozabo, a če želimo razumeti genezo nacizma, je treba obravnavati tudi to, kar se je dogajalo pred natančno sto leti.

Weimarska Nemčija – država priseljencev

V tem oziru je vredno načeti še eno temo, in sicer temo priseljencev. V Nemčijo se je po prvi svetovni vojni priselilo ogromno ljudi. Samo z ozemlja nekdanjega Ruskega carstva naj bi jih prišlo več kot pol milijona, okoli 360.000 naj bi jih ostalo v prestolnici. V velikih tovarnah Siemens in AEG je delalo tudi veliko Poljakov in Nizozemcev. Več sto tisoč migrantov, predvsem is Poljke in Češko-Slovaške, pa tudi iz balkanskih predelov, je v Nemčijo vsako leto prišlo kot sezonski delavci. Nemčija je postajala vedno bolj raznolika.

A tujci so marsikoga motili; predvsem Judje, ki jih je bilo med priseljenci iz Rusije in Poljske veliko. Predvsem tistim iz Rusije pa so po oktobrski revoluciji pripisovali širjenje 'nevarnih' idej anarhizma, boljševizma in nihilizma. Širila se je uporaba metafor, kot sta bacili in mrčes, prihajalo pa je tudi do nasilnih izgredov.

Izgredi v četrti Scheunenviertel

Eno od središč tega nasilja je bila berlinska četrt Scheunenviertel (leži približno med cestama Friedrichstraße in Karl-Liebknecht-Straße) z veliko judovskega prebivalstva. V zgodnjih dvajsetih je bilo tam več nasilnih izpadov in celo policijskih racij, katerih rezultat je bilo zapiranje Judov (celo otrok) v 'judovsko' taborišče pri mestu Zossen v bližini Berlina.

A prav leta 1923 je prišlo v Scheunenviertel do pravega pogroma. Ozadje sta bili prav hiperinflacija in brezposelnost. 5. novembra se je več tisoč brezposelnih zbralo pred delavskim uradom v Gormannstraße, da bi prejeli denarno podporo. Ko so jim rekli, da denarja ni, se je razširila ideja, do so denar 'pokupili' Judje v Scheunenviertlu; in to po planu. Kmalu so sledili izgredi proti vsem, ki so bili videti Judje, ter proti trgovinam in lokalom, ki so veljali za judovske. Jude so 'vlekli' iz stanovanj in jih pretepali Policija je bila zelo zadržana, čeprav bi izgrednike z lahkoto ustavila.

Razmah 'črne' vojske in ilegalno pridobivanje orožja

Glede nasilja in tudi institucionalnega nasilja je treba omeniti še krepitev tako imenovane črne vojske, paravojaških enot, ki so obstajale vzporedno z regularno vojsko. Čeprav naj bi bile te enote prepovedane, so jih predvsem regionalne vlade marsikdaj tolerirale in tudi prikrito podpirale, ker naj bi bile dopolnitev redne vojske, ki je morala po Versajski pogodbi biti omejena na 100.000 mož. Tudi sama vojska je denimo prav po zasedbi Porurja leta 1923 naprej izgrajevala svoje paravojaške enote, skrivaj pa se je tudi oskrbovala z orožjem, in sicer predvsem iz Sovjetske zveze, kjer je imela tudi več svojih oborožitvenih projektov.

Člani te 'črne vojske' so bili vedno bolj predrzni. Ko je prav leta 1923 pruska vlada jeseni odredila razpustitev paravojaških enot, so se te 1. oktobra uprle v Spandauu, Küstrinu in berlinski trdnjavi s priključenimi tovarnami orožja Fort Hahneberg. Prišlo je do prave vstaje, ki pa je bila kmalu zaključena, pruska vlada pa je odredila preiskavo, med drugim kontaktov med policijo in vstajniki.

Obstoj paravojaških enot ni bil tajen in predvsem levo usmerjeni časopisi so o njih veliko pisali, kot tudi o ilegalnem oboroževanju države. A 'črna vojska' ni izginila in je še naprej delovala v duhu (skrajno) desne in nacionalistične usmeritve.

To je še en indic, da je bilo leto 1923, čeprav vse ni bilo slabo in so se nakazovali tudi znaki modernizacije in liberalne misli, to, kar bi lahko imenovali inkubacijski čas fašizma. Zato se je pomembno ozreti tudi vanj, čeprav ga je dogajanje leta 1933 zasenčilo.