Foto: A Creative Agitation Film
Foto: A Creative Agitation Film

Film Nuklearna družina (Nuclear Family) je bil predvajan v sklopu Festivala dokumentarnega filma. Ogledate si ga lahko še prek FDF z VOD (filmi na zahtevo).

"Američani se z izjemno neprijetnimi temami spoprijemajo tako, da jih ignorirajo," pravi Travis Wilkerson, ameriški režiser, ki je z Erin Wilkerson posnel dokumentarni film Nuklearna družina (Nuclear Family, A Creative Agitation Film 2021) o svojih tesnobnih strahovih iz otroštva, ki mu jih je vsadila mamina obsedenost z vsem jedrskim.

Ravno ZDA so bile tiste, ki so razvile jedrsko orožje, ga razširila po svetu, a z njim ravnajo nespametno tudi na domačih tleh, največ v zvezni državi Nevadi na zahodu.

A manj znana dejstva, na katera opozorita sogovornika, so, recimo, silosi z jedrskimi konicami, ki jih je ameriška oblast namestila le nekaj deset kilometrov stran od naselij. Seveda so se dogajale nesreče, izbruhnili požari, ki so nevarni plutonij raznesli v najbližje mesto, kjer je živel Travis kot otrok, pa tudi so pronicale smrtonosne snovi v zemljo. Vodenje danes zaprtega zloglasnega Rocky Flats v Denverju v Koloradu Travis označi z besedami, "kot bi ga vodil Homer Simpson". Zaposleni so bili odvisniki od mamil, alkohola, pogosto je bilo družinsko nasilje, zloraba otrok, plutonij pa so pošiljali kar po hitri pošti FedEx.

Splošno prepričanje je, da so ZDA (zaradi jedrskega orožja) gospodarsko in vojaško trdnejše. Obstaja prepričanje, da imajo ZDA zato manj možnosti, da bi bile napadene z jedrskim orožjem, a jo imajo v resnici več,

Travis Wilkerson

"Oblasti menijo, da je vse v redu," zatrdita Travis in Erin, da torej sevanja na območjih v bližini jedrskih silosov, jedrskih nesreč – ni. Še več, danes so tam kmetijska zemljišča, zgrajene so luksuzne soseske, "namesto da bi bila to degradirana območja". Kot ubesedi Travis, smo zemljo spremenili v orožje, ki je zdaj uperjeno v naše glave.

Območja v Koloradu, ki so po vsej verjetnosti radioaktivna (razpolovna doma plutonija je nekaj več kot 24.000 let), pa so tudi obljudene športne ali turistične znamenitosti, kjer so družinski pikniki, rekreativci uživajo v gorskem kolesarjenju. "To je resnično najbolj nadrealističen kraj na tem planetu," nadaljuje Travis in doda, da si ni mogel ogledati puščave Jornada del Muerto, kjer so le 56 kilometrov od Socorra v Novi Mehiki ZDA 16. julija 1945 izvedle prvi preizkus jedrskega orožja. Vstopnice za ogled tega radioaktivnega območja so namreč razprodane leta vnaprej. Na vrhuncu jedrskih poskusov sredi prejšnjega stoletja pa so v Las Vegasu celo vabili turiste na ogled tega jedrskega spektakla.

Travis Wilkerson je režiser, ki že od 90. let ustvarja kritične filme. Erin Wilkerson je soustanoviteljica politično-umetniškega kolektiva Creative Agitation, ki ga je ustanovila skupaj s Travisom. S svojimi deli sodelujeta na različnih mednarodnih filmskih festivalih, razstavljala pa sta tudi na beneškem bienalu. Foto: A Creative Agitation Film
Travis Wilkerson je režiser, ki že od 90. let ustvarja kritične filme. Erin Wilkerson je soustanoviteljica politično-umetniškega kolektiva Creative Agitation, ki ga je ustanovila skupaj s Travisom. S svojimi deli sodelujeta na različnih mednarodnih filmskih festivalih, razstavljala pa sta tudi na beneškem bienalu. Foto: A Creative Agitation Film

Travis in Erin, ki sta poročena, danes s svojimi tremi otroki živita v Singapurju. "Sta hotela zapustiti ZDA?" vprašam. "Tudi," odgovori Erin. "Sèm smo se preselili leta 2020, ko so zaradi epidemije vsi izgubljali delo, nič ni bilo varno." A ravno prvi teden ukrajinsko-ruske vojne je Travis preboleval covid-19. "Lahko povem, da covid izzove nočne more. O Putinu sem sanjal kot o demonu, padale so jedrske bombe, bilo je tako grozno kot takrat, ko sem bil otrok," zaključi za glasnim smehom.

Njegove nočne more so resnične. Ima jih že od otroštva. Njegova mama je bila, kot pravi, obsedena z jedrskim orožjem: "Pri nas otrocih pa ni znala določiti meje, kaj je preveč za naše dojemanje." Zato se je s svojo družino zdaj, kot odrasli moški, odpravil na t. i. jedrski izlet, na katerega je družino vodila tudi njegova mama, ko je ob nahajališčih izstrelnih centrov jedrskih konic otrokom vzhičeno razlagala o tehničnih podatkih medcelinskih raket Minutemen III s tremi bojnimi glavami, ki bi "ubile milijon komijev (op. p. komunistov, Rusov in Kitajcev)".

A Erin in Travis sta na tem neobičajnem izletu ugotovila še nekaj: njuna pot je bila presenetljivo povezana s še enim črnim dogodkom, ki je zaznamoval zgodovino ZDA in s katerim se Američani spoprijemajo tako, da ga ignorirajo. Z genocidom nad staroselci. Pobijali so jih sistematično, tudi s pobijanjem na milijone bizonov, češ, "vsak mrtev bizon je Indijanec manj", "vzemimo jim njihovo menzo". Degradirali in poniževali so jih tudi kot mrtve. Svoje trofeje – ogrlice iz zarodkov in ženskih genitalij – so nosili okoli vratu, kot ogrlico. Na prisvojeni zemlji danes stojijo jedrski silosi.

In zdi se, da želita Travis in Erin z Nuklearno družino, povedati, da, tako kot so staroselci Nez Percé dobili eno bitko z belimi vojaki Forda Bentona, so izgubili vojno. Človeštvo je z jedrskim orožjem morda dobilo bitko, toda …

Več v pogovoru z Erin in Travisom:


Film o
Film o "nuklearni družini" in zgodovini jedrskih poskusov v ZDA je navdihnila družinska zgodba iz otroštva Travias Wilkersona, ko je s starši obiskoval nahajališča izstrelnih centrov jedrskih konic. Foto: A Creative Agitation Film

Kako dolgo je potekal vaš jedrski izlet in kaj so na koncu rekli vajini otroci?

Erin: Osem tednov, vmes smo bili še pri mojih v Los Angelesu. Otroke sva poskusila vključiti tako, da bi jima bilo zanimivo, šli smo na minigolf, na plažo. Najstnica je hotela videti svoje prijatelje in je rekla, da smo čudaki, ker si ogledujemo vse to. Vendar pa je njeno nezanimanje za to, da imajo ZDA sredi države jedrsko tehnologijo, tudi lepa metafora, kako na te stvari gleda celotna država.

Ko je vajina najmlajša hči rahljala beli pesek na nekdanjem izstrelišču White Sands, sem dobila preblisk iz serije Černobil, ko je po nesreči na prebivalce Pripjata snežil jedrski prah. Kako varni so sploh ti kraji? Trevis, vas smo v kadrih lahko videli tudi z Geigerjevim merilnikom radioaktivnega sevanja.

Travis: Že pred samim izletom sva se pogovarjala, da je sevanje hecen način izražanja resničnosti nasilja samega po sebi: je nevidno, brez vonja, okusa, a vpliva na vse. Bili so tesnobni trenutki. Spraševala sva se, ali sva se z zdravstvenega vidika pravilno odločila. Eden takšnih trenutkov je bil, ko je Erin odkrila fukušimsko marjetico (op. p. ima deformiran cvet, iz enega rastejo trije). Ti stari Geigerjevi števci so bolj rekvizit kot dobra naprava, verjetno bi se sprožili, ko bi vzniknila eksplozija (smeh). Včasih sem obžaloval, da nisem imel s seboj sodobnejše naprave in da ravni sevanja nisem spremljal bolj sistematično, to bi bilo zanimivo. Vendar pa, tja, kjer je bilo sevanje najvišje, sem se odpravil sam.

Erin: Morda sva bila resnični nekoliko naivna, saj so mnogi jedrski silosi nameščeni poleg velikih kmetij, polj s sojo in drugo hrano, ki jo prodajajo vse naokrog. Ko sva videla to bližino, naju je spreletel srh.

Kako visoka so še vedno sevanja na teh območjih?

Travis: Oblasti pravijo, da je vse v redu. To vedno rečejo. Oblastem ne gre zaupati. Glede dejanskih informacij pa je težko vedeti resnico.

Bili so tesnobni trenutki. Spraševala sva se, ali sva se z zdravstvenega vidika pravilno odločila. Eden takšnih trenutkov je bil, ko je Erin odkrila fukušimsko marjetico (op. p. ima deformiran cvet, iz enega rastejo trije).

Travis Wilkerson

Kako je živeti v državi, ki ima jedrsko orožje? Se Američani zaradi tega dejstva resnično počutijo(te) varnejše?

Travis: Menim, da se resnično počutijo varnejše, kar pa je absurdno, saj so zaradi tega manj varni. Živel sem v več zveznih državah, večinoma v Koloradu, pa v otroštvu v Montani. To so države, ki imajo velike infrastrukture jedrskega orožja in vojaške opreme. Splošno prepričanje je, da so ZDA zato gospodarsko in vojaško trdnejše. Obstaja prepričanje, da imajo ZDA zato manj možnosti, da bi bile napadene z jedrskim orožjem, a je imajo v resnici več,

Se Američani zavedajo, da so ZDA izvedle več kot 2000 jedrskih poskusov, polovico od tega v ZDA, in sicer v Nevadi?

Erin: V ZDA je toliko grdih resnic, da ljudje o tem nočejo govoriti (…) Zdaj lažje govorijo o gibanju identitarcev, kar je dobro, vendar pa se o drugih grdih resnicah zgodovine ne pogovarja širše, naj si bo nasilje nad staroselci, naj bo to zgodovina razvoja jedrskega orožja ali pa druga stran vmešavanja v vojne, kot je bila vietnamska vojna – govorimo le o mrtvih na strani ZDA, ne pa o posledicah tega posega za drugo stran.

Omenjajo vsaj Fukušimo v Nagasakiju, Japonsko, na katero so ZDA odvrgle jedrsko bombo?

Travis: Ne. Zanimivo je, da Američani ne občutijo delčka sramu glede testiranja in uporabe jedrskega orožja na mesta s civilisti. Skoraj da obstaja neka mentaliteta, da je govoriti o tem kot o napaki, absurdno. Celo Obama, ki je šel v Hirošimo ob obletnici (jedrskega) bombardiranja, se ni hotel opravičiti za (ameriško) bombardiranje. To je to absurdno stanje, češ da smo bili v to prisiljeni, da je odgovorna Japonska. A tovrstne teme so za naju oba zelo zelo profane in zelo zelo nezadovoljujoče.

ZDA so odvrgle jedrsko bombo na Hirošimo. Foto: Reuters
ZDA so odvrgle jedrsko bombo na Hirošimo. Foto: Reuters

Obsojava agresijo Rusije na Ukrajino, to je kaznivo, a del razloga, da je tako strašljiva, je, ker so ZDA vzpostavile dinamiko, ki je sprožila takšen odziv. Tudi to je resničnost, vendar pa smo z vidika ZDA dobri, Rusija pa popolnoma slaba. Znak posedovanja jedrskega orožja kaže na to, kako slab je Vladimir Putin, in ne to, da so bile ZDA tiste, ki so ustvarile jedrsko orožje ali ga razširile po svetu (smeh). "Mi pri tem nimamo nobene vloge, prav nobene! Vsaka država bi naredila, kar smo naredili mi!" To je ta mentaliteta. In del motivacije za ta film je bila konfrontacija s to zgodovino, ki je imela globok učinek na samo pokrajino in je potencialno predstavljajo nevarnost za ves planet. Stavek, ki ga poudarjamo, da smo "zemljo zavzeli z orožjem, in potem zemlja postane orožje, ki je uperjeno vsem v glavo", zdaj izkušamo ta občutek, ko nam je pištola namerjena v glavo. Menim, da se večina Američanov tega ne zaveda, glede ukrajinsko-ruskega spopada pa bodo verjetno rekli, da potrebujemo še več jedrskega orožja.

Nedavno je sredi Zagreba pristal letalnik, na katerem je bilo razstrelivo. Priletel je iz Ukrajine. Nato ga ni prestregel. Če ni šlo za napako, lahko to razumemo le kot proksi vojno. Vendar pa v dokumentarcu omenjate še en srhljiv vidik: na spletni strani ameriške vlade se je pojavil dokument z vsebino, da bi se jedrsko orožje uporabljalo tudi za namene konvencionalne vojne. Dokument je bil po treh dneh umaknjen.

Travis: Ta težnja obstaja že več desetletij, verjetno tam nekje od uradnega konca hladne vojne. Obstaja težnja, da bi se umaknili od proizvodnje jedrskega orožja za množično uničenje in začeli proizvajati manjše jedrsko orožje. Del razloga za to je, da bi se lahko uporabljal tudi v konvencionalni vojni. Vojaške teoretike že dalj časa zanimajo načini, kako bi uporabili svoje zlovešče igrače. In to je nenavadna dinamika: ves orožarski sistem sloni na orožju za popolno uničenje, zaradi česar se v praksi sploh ne uporablja. Zato želijo to spremeniti, ga zmanjšati in uporabiti v določenem kontekstu. Zdi se, da smo se z ukrajinsko-rusko vojno znašli v popolnem konfliktu za preizkus te teorije. Občutek imam, da ima Rusija enako stališče glede tega kot ZDA.

Obstaja težnja, da bi se umaknili od proizvodnje jedrskega orožja za množično uničenje in začeli proizvajati manjše jedrsko orožje. Del razloga za to je, da bi se lahko uporabljalo tudi v konvencionalni vojni. Vojaške teoretike že dalj časa zanimajo načini, kako bi uporabili svoje zlovešče igrače.

Travis Wilkerson

Je res, da so zaposleni v Rocky Flats plutonij pošiljali kar po FedExu, sem ta podatek prav razumela?
Oba:
Da.

Travis: Rocky Flats je bil zelo pomemben obrat v ameriški bojni strukturi. Bil je središče za proizvodnjo tistih najmanjših jedrskih konic – in ko rečem majhnih, mislim na eksplozivno moč Hirošime, ki pa so jih nato namestili v večje orožje. Pomislili bi, da ima tako pomembno, nevarno in strupeno območje poostren nadzor, a ugotoviš, da je imel izjemno nizko raven nadzora. Vse skupaj je bilo že komično. A postavljen je zelo blizu kraja, kjer sem odraščal. Kot najstnik sem veliko tekmoval v kolesarstvu in najbolj znana proga je potekala ravno okoli Rocky Flats. Tam sem vozil kolo stokrat na leto in globo vzdihoval tisti zrak. Čudno normalno je bilo, da imamo tam pač velike sode z radioaktivnim materialom, ki pronica v zemljo. Tam je tudi izjemno vetrovno, pogosto so imeli požare, gore v ozadju pa so pripomogle k temu, da je veter pihal naravnost v mesto. In zakaj so ga zgradili ravno na tem mestu? Točno 14 kilometrov (devet milj) od največjega mesta v regiji? Danes se mi zdi, da je v Koloradu to del zgodovino. Obrat so zaprli, pospravili. Zdaj je tam naravni rezervat, v njem so živali.

Kot ste dejali, je po izbruhu požara veter odnesel radioaktivne delce v vaše mesto, v vašo sosesko, na streho vaše hiše, vaših sošolcev. Kakšne so bile posledice, kaj so naredili ljudje?

Travis: Obstajajo študije, ki so nakazovale, da je zdravje ljudi na tem območju zelo izpostavljeno raznim obolenjem. A znova, obstaja razlika med resničnostjo in podobo. Disjunkcija je ta, da z minevanjem časa vse postaja varnejše, v resničnosti pa je razpolovna doba plutonija več tisoč let.

Foto: A Creative Agitation Film
Foto: A Creative Agitation Film

A tako je tudi pri Fukušimi. Ker sva (z Erin) tako apokaliptična, sva imela medene tedne le leto dni po nesreči tam in ugotovila sva, da se ni nič rešilo. Na tone onesnažene jedrske vode zlivajo v morje. Veliko območje še vedno neposeljeno, vendar obstaja težnja, da bi se vse povrnilo v prejšnje stanje, da je vse v redu. Gledala sva dokumentarni film, kako so na to območje vodili turiste, ki so imeli s seboj Geigerjeve merilnike, ki so se povzpeli tako visoko, da so ljudje znoreli in stekli v avtobus. A vlada pravi, da je vse v redu, saj da je bilo to pred desetimi leti.

To so zvoki ljudi, ki niso več tam, pokrajine so prikaz ljudi, ki niso več tam.

Erin Wilkerson

Še huje je v Rocky Flats, a tako je po celem ameriškem Zahodu. Zagotovo je visoka raven sevanja v Las Vegasu, kjer so izvajali poskuse, teh lokacij sicer ne moreš obiskati. Lahko pa greš na območje Trinity, kjer so izvedli jedrski poskus. Enkrat ali dvakrat letno vodijo tja ljudi za eno ali dve uri. Sam nisem hotel iti, saj je, če verjamete ali ne, zelo težko dobiti vstopnice, te ture so izjemno priljubljene, karte pa moraš zakupiti leta vnaprej, fotografirati pa tako ne smeš. No, v nekem čudnem apokaliptičnem smislu pa si morda želim, da bi jih obiskal, a pač nisem dovolj zgodaj kupil vstopnic.

To nenehno napetost bivanja z jedrskim orožjem pa sta v filmu uprizorila tudi z zvokom, kot je prasketanje, zvok vetra, jedrske eksplozije, vaš izjemno počasni pripovedovalski slog je miren, Travis pa naredi gledalca nekoliko nervoznega, moram priznati.

Travis: Zvok bi moral predstavljati polovico filma, a ga po navadi ne. Vzela sva si čas in posnela po pet do deset minut na kader, kar je veliko zvoka. Eden od naju je snemal zvok, drugi pa se je moral ukvarjati z otroki, ki se ne zavedajo, koliko zvoka pobere mikrofon (smeh). Nobeden od zvokov v filmu ni umeten, veter je avtentičen. Prav tako sva sodelovala s skupino If Thousands iz Minnesote. To so trije fantje, ki niti ene pesmi ne morejo ponoviti, odigrajo jo le enkrat. Dam jim del filma, ki ga preigrajo dvakrat. Opazujejo in gledajo. Namesto miksa mi dajo posamezne posnete linije, ki jih nato sam montiram. Večina skupin tega ne bi naredila, a poznajo moj način dela.

Erin: Tako zvok kot podobe pokrajin so zelo tipično ameriške (...) Na teh območjih, kjer je potekala dekolonizacija, smo iskali duh ljudi, ki so bili brutalno očiščeni s teh območij. Pa naj je to projekcija za prihodnost, kar bi se lahko v teoriji zgodilo, zaradi vse te tehnologije, a tudi zaradi preteklosti, kot so duhovi teh pokrajin. To so zvoki ljudi, ki niso več tam, pokrajine so prikaz ljudi, ki niso več tam.

Erin, ko ste torej iskali invazivne rastline na teh območjih, je bila to le metafora, da smo pravzaprav mi tisti, ki posegamo vanje?
Erin: Tako je.

Zanimiv je tudi vajin režijski pristop, poln nasprotij: videoposnetki pokrajine in pravih jedrskih poskusov, pa vajini otroci, ki plavajo v bazenu, hči, ki se igra v onesnaženem pesku, genocid nad staroselci, bizoni. Video prepletate z arhivskimi posnetki pa tudi s fotografijo. Kakšna je bila narativa teh nasprotij pri zasnovi zgodbe?

Travis: Pri sami organizaciji sva imela dobesedno zemljevid, na katerem so bile lokacije, za katere sva menila, da so pomembne. Zemljevid je bil zelo dinamičen in se je spreminjal. Erin je zanimala ekologija, mene vojaški vidik, zato sva iskala takšne kraje. A ko sva to povezala, sva ugotovila, da je čudna povezava med nasiljem nad staroselci ter med mojo družinsko zgodbo in samim načinom razmišljanja v smeri apokaliptičnega nasilja. V te kraje hodimo z družinami, to so narodni parki, plaže, minigolf. Najini otroci so se pri tem zabavali, ko smo odšli na minigolf ali bazen. Mislim, da zanje to ni bila travmatična izkušnja.

Foto: A Creative Agitation Film
Foto: A Creative Agitation Film

Ko ste ravno omenili travmatično izkušnjo, sem se namenoma izognila vaši materi, o kateri vas verjetno vsi sprašujejo. Pa vendarle, kako močna je še vedno vaša travma pred apokalipso?

Travis: Moja mama je to počela z dobrimi nameni, a je težko uravnotežila, kaj je bistveno za razumevanje otrok in kaj bi na nas učinkovalo uničujoče. Moje otroštvo je bila travmatično. Ni vedela, kdaj stopiti na zavoro, ni našla načina, kako se pogovarjati z nami, da bi bilo vse to manj zastrašujoče. Res sem živel v strahu in imel ponavljajoče se nočne more, to ni le neka izmišljotina za film. Moj cilj je najti način, da bodo moji otroci ozaveščeni državljani, ne pa travmatizirani. Moja mama nam je kazala veliko filmov, kot je bombardiranje Hirošime, pogledali smo vse filme o preživelih napada na Hirošimo. Tega ne bi kazal svojim otrokom, saj zame ni bilo koristno, le preplašilo me je.

Med samim izletom sem doživel katarzo in se znebil nekaterih strahov, morda zato, ker sem se z njimi spoprijel in jih združil s tem lepim družinskim izletom. A nočne more imam znova, prvi teden vojne sem imel covid in lahko povem, da covid izzove nočne more. O Putinu sem sanjal kot o demonu, padale so jedrske bombe, bilo je tako grozno kot takrat, ko sem bil otrok (smeh).

Erin: To, kar se dogaja zdaj, je v ljudeh vzbudilo neke osebne ali kulturne dele naše preteklosti. Sama sem odrasla v zelo ameriški družini, po mamini strani v Massachusettsu, moj oče pa je Nemec. Poslušali smo njegove zgodbe, ko je bil deček med drugo svetovno vojno. Oče mu je umrl na ruski fronti, hišo so jim zbombardirali. Po eni strani je bil majhen deček, po drugi strani pa je živel v zlobnem režimu, ki ga je bilo treba premagati. Njegove povojne travme in mamine zgodbe, kako so bili naši predniki junaški – osvobajanje naše dežele je bilo junaško, ne da bi pri tem omenila nasilja, ki se je izvajalo nad ljudmi, ki so živeli tam. Disonanca med tema dvema družinama je travma, ki ga poskuša naslavljati moje delo. Mehansko nasilje nad okoljem, ljudmi, ekologijo je istega izvora. Dokler obstajajo ljudje, ki se počutijo superiorni, in tisti, ki se počutijo manj superiorni, toliko časa bo na Zemlji ključno vprašanje o obstoju ljudi in okolja.