V tekmovalnem programu dokumentarnih filmov sta se znašla tudi filma Gozd poljske režiserke Lidie Duda in Bilo je nekoč … v gozdu finske režiserke Virpi Suutari, ki imata poleg besede gozd v naslovu skupno tudi temo aktivizma. Z avtoricami smo se pogovarjali v oddaji Gremo v kino.

Gozd (r. Lidie Duda). Foto: IMDb
Gozd (r. Lidie Duda). Foto: IMDb

Film Gozd poljske režiserke Lidie Duda prikaže, kako v na videz idilično življenje poljske družine, ki živi v gozdu ob meji z Belorusijo, vdre nova obmejna resničnost in kako se družina spopade z dejstvom, da v gozdovih, v katerih se čez dan sprehajajo, ponoči ljudje v stiski iščejo boljši jutri. Družina v filmu, ki živi v Beloveški pušči, najstarejšem evropskem pragozdu, je ena tistih, ki pomaga beguncem, čeprav je poljska vlada to zakonsko prepovedovala. Lidia Duda v filmu Gozd prikaže nesmisel prepovedi medčloveške pomoči, ki se zdi še toliko bolj absurdna, ko na to pogledamo z otroškimi očmi. "Ko se je začela ta situacija na poljsko-beloruski meji, ki so jo poimenovali kar hibridna vojna, ko so se začela vračanja beguncev nazaj v Belorusijo in so to območje povsem zaprli, sem pomislila, da moram nujno posneti film, ki bo prikazal razmere z vidika tamkajšnjih prebivalcev. Pomislila sem, kaj če bi sama živela tam? In bi se nekega dne v bližini moje hiše nenadoma pojavili tujci? Če bi bila humanitarna pomoč kriminalizirana, kot se je to zgodilo na tem območju, torej ne bi smela pomagati? Moj vrednostni sistem bi se nenadoma obrnil na glavo. Na tem območju so namreč ostali samo prebivalci in begunci. To območje je postalo past. V njem so ostali zaprti s problemom, ki so jim ga naložili politiki in ki ga niso znali rešiti. Za film sprva nisem imela protagonistov, zato sva šli s snemalko v Beloveški gozd in jih iskali. Zelo sem si želela, da bi bila to družina z otroki, saj sem v tej zgodbi želela pokazati otroško perspektivo, želela sem, da bi ta svet odraslih dobil komentar otrok."

V glavah so imeli vse te grozljive podobe iz reševalnih akcij. Ljudi, ki so jih reševali zaradi podhladitve, nosečnice, majhne otroke. V tej divjini so videli grozne stvari. Ko sem jih srečala, so jih vsi ti primeri čustveno in psihološko že močno zaznamovali. Tudi otroke, saj je nemogoče ločiti svetova odraslih in otrok.

Lidia Duda

In kako je bilo vstopiti v intimo mlade družine v teh razmerah? "Vsekakor mi je zelo pomagalo, da je nekaj ljudi zame dalo dobro besedo. Ljudje, ki so jim zaupali in ki so videli moje filme. Na začetku sem jim pokazala svoj prejšnji film, v katerem so glavni junaki sedemletni otroci, da bi videli, kakšen je moj slog dela in predvsem kako delam z ljudmi. Počasi smo zgradili zaupanje, kar nam je omogočilo, da smo skrajšali razdaljo med filmsko ekipo in družino. Toda še vedno sta obstajali dve veliki težavi. Prva je bila, da je ta družina beguncem že dolgo pomagala. V glavah so imeli vse te grozljive podobe iz reševalnih akcij. Ljudi, ki so jih reševali zaradi podhladitve, nosečnice, majhne otroke. V tej divjini so videli grozne stvari. Ko sem jih srečala, so jih vsi ti primeri čustveno in psihološko že močno zaznamovali. Tudi otroke, saj je nemogoče ločiti svetova odraslih in otrok. Zato se tega filma nisem mogla lotiti tako, da bi od družine poskušala izsiliti določene prizore. Upoštevati sem morala, da snemam otroke, in preprosto počakati na trenutek, ko se bodo o tem pogovarjali. Jih v to ne siliti. V nekem trenutku smo na snemanju začeli delati kot partnerji, saj je bilo tudi mojim likom mar za film, menili so, da je treba govoriti o tej temi in da ne smemo ostati ravnodušni."

Bilo je nekoč … v gozdu (r. Virpi Suutari). Foto: IMDb
Bilo je nekoč … v gozdu (r. Virpi Suutari). Foto: IMDb

Tudi dokumentarni film finske režiserke Virpi Suutari z naslovom Bilo je nekoč … v gozdu nas popelje v idilično naravo finskih gozdov, tam pa spoznamo mlade aktiviste iz finske veje gibanja Extinction Rebellion, ki si prizadevajo za ohranitev tamkajšnjih gozdov. Film prikaže njihovo ljubezen do narave in spoprijemanje z globoko zakoreninjeno nacionalno ideologijo gozda kot temelja za gospodarsko blaginjo naroda. Režiserka je več kot leto dni spremljala mlade okoljevarstvenike, ki vzpostavljajo vse močnejše gibanje. Vprašali smo jo, s čim jo je ta tema pritegnila. "Ta tema je bila ves čas nekje v zraku. Pred dvema letoma pa sem po materini smrti sama podedovala manjši gozd, ki je bil na območju, na katerem sem kot otrok preživljala poletja. Na ta gozd in to območje me je vezalo veliko spominov in zato sem morala začeti razmišljati, kaj naj s tem gozdom naredim, saj je na Finskem več kot 60 odstotkov gozdov v zasebni lasti. Hkrati sem ugotovila, da je to v naši državi velik problem. Zame je bilo to razodetje, saj sem spoznala, da imamo resne težave s tem, da smo pretirano krčili gozdove, čeprav kot narod radi mislimo, da zelo dobro vemo, kako ravnati z gozdovi in kako izvajati gozdarstvo na dober način. Toda počasi sem začela spoznavati, da to v resnici ne drži."

Pozneje pa režiserka doda še: "Mislim pa, da je iskren odgovor na vaše vprašanje, zakaj sem posnela ta film, ta, da sem ga osebno potrebovala zato, da bi razmislila, kakšen človek želim biti v prihodnosti. V moji starosti namreč začneš o tem zares razmišljati. Živim življenje srednjih let, srednjega razreda in morala bi prevzeti odgovornost za svet okoli sebe in spet postati radikalnejša. Prepričana sem, da je bil marsikdo med nami radikalen, ko je bil mlajši, potem pa smo to nekako izgubili. Mislim, da sem potrebovala ta projekt, da bi spet odkrila to svojo plat."

Na ta gozd in to območje me je vezalo veliko spominov in zato sem morala začeti razmišljati, kaj naj s tem gozdom naredim, saj je na Finskem več kot 60 odstotkov gozdov v zasebni lasti. Hkrati sem ugotovila, da je to v naši državi velik problem. Zame je bilo to razodetje, saj sem spoznala, da imamo resne težave s tem, da smo pretirano krčili gozdove, čeprav kot narod radi mislimo, da zelo dobro vemo, kako ravnati z gozdovi in kako izvajati gozdarstvo na dober način. Toda počasi sem začela spoznavati, da to v resnici ne drži.

Virpi Suutari

Kako je bilo snemati skupino aktivistov, ki ima svoj interen način delovanja in tako močna politična stališča? "Že na začetku mi je bilo jasno, da ni lahko posneti filma o ljudeh, ki imajo tako močne agende. Zavedala sem se, da jim moram biti blizu, hkrati pa moram ohraniti tudi določeno razdaljo. O tem sem se nenehno pogovarjala s protagonisti; da morajo razumeti, da nisem ena od njih, čeprav je bilo moje srce stoodstotno z njimi. Začetek je bil precej enostaven, saj so bili zelo motivirani za sodelovanje v filmu, da bi se slišal njihov glas. Kajti aktivisti na Finskem se spoprijemajo z veliko agresije in odpora. Zato je bil moj glavni cilj, in to sem jim zelo jasno povedala, tudi ta, da bi aktivisti postali opaznejši in da bi jih širša javnost bolje razumela. Pozneje sem med snemanjema grobo zmontirala določene prizore, ki smo jih posneli, in jim jih pokazala. To je okrepilo zaupanje med nami, saj so iz teh prizorov lahko zares videli, kaj je tisto, za kar si prizadevam s tem filmom."

Virpi Suutari smo vprašali tudi, kako se je kot režiserka odločila, kdaj bo snemanje končala, saj gibanje ves čas raste, organizirajo nove in nove akcije … "Imate popolnoma prav, pri takšni temi je vedno težko končati snemanje, saj se je, odkar sem končala snemanje, gibanje še povečalo in vanj se vključuje vse več ljudi. Mislim pa, da sem pri tem projektu čutila tudi nujnost tega filma, saj je prav zdaj na Finskem na sporedu v kinih in ima zelo pomembno vlogo v razpravi o naši gozdarski politiki. Deležen je precejšnje pozornosti. Ne izplača se nadaljevati snemanja filma še ne vem koliko let samo zaradi mojih filmskih ambicij. Zares sem želela sodelovati pri tej zelo pereči temi."

Festival Crossing Europe se bo v Linzu sklenil danes, ko bodo podelili tudi nagrade.


Iz oddaje Gremo v kino.

Crossing Europe v Linzu, Kaskader, Nenadoma sama