Okrogla miza, na kateri so sodelovali selektorica programa festivala Kino Otok Varja Močnik, psihoterapevt Vladimir Milošević ter režiserja in scenarista Matevž Luzar in Miha Hočevar, je bila posvečena širokemu polju razmisleka: temam scenarijev, ki so nastali med epidemijo, pričakovanjem občinstva in izzivom kuriranja filmskih festivalov v času (domnevnega) pomanjkanja novih filmov. Dogodek je organizirala Zala Opara, predstavnica sekcije Prodorni producenti pod okriljem Društva avdiovizualnih producentov Slovenije.

Debata se je, kot se pri živahnih razpravah rado zgodi, razvila v drugo smer – k opozarjanju na nujnost ohranjanja slovenske filmske dediščine.

Matevž Luzar, ki je programski vodja intenzivne scenaristične delavnice, je letos tako v okviru Scenarnice kot v okviru svojega mentorskega dela na AGRFT-ju naletel predvsem na scenarije, ki s trenutno situacijo nimajo nobene zveze. "Mislim, da ljudje v teh časih nočejo pisati zgodb, ki se dogajajo tukaj in zdaj. Raje se odločijo za humor, drugič za samorefleksijo. Težko je pisati o nečem, kar ta hip živimo. Potrebna je zdrava distanca, če hočemo reflektirati dogajanje okrog sebe – najbrž bodo te zgodbe še prišle. Na Akademiji pa so študentje kljub omejenim produkcijskim možnostim morali priti do zaključnih filmov prvega letnika, zato smo jim ponudili temo izolacije, čeprav nad njo najprej niso bili navdušeni, so se rodili trije zanimivi filmi."

"Če sem na film čakal osem let, lahko počakam še deveto"
Miha Hočevar je v aprilskem mesecu karantene samoiniciativno objavil poziv svojim kolegom filmskim ustvarjalcem, da bi jih z improviziranim razpisom motiviral za delo. "Dobil sem 30 scenarijev, predvsem od mlajših ljudi. Bolj kot za ponujeno nagrado ali možnost realizacije projekta so bili hvaležni za to, da sem jih motiviral. Prek Zooma so se povezali v skupinice in skupaj preživljali ta zoprni čas. Nekatere zgodbe so se dejansko nanašale na koronastanje, a je bilo to na pretkan način vtkano v žanre, ki jih že poznamo – zmagovalec si je denimo zamislil postapokaliptično situacijo. Več pa nočem povedati, saj bo film najverjetneje realiziran."

Hočevar je ustavite javnega življenja občutil tudi na svoji koži. "Spomladi bi moral začeti snemanje novega filma, a smo zaradi razmer projekt prestavili za eno leto. Gre za koprodukcijo z Islandijo in nismo hoteli riniti z glavo skozi zid – če čakam na ta projekt že osem let, lahko tudi še deveto. Se pa trenutno ukvarjam z novim vprašanjem: naša zgodba se odvija tukaj in zdaj. Kako naj zaobidem svetovni fenomen, ki se je dotaknil tako rekoč vsakega Zemljana? Kako naj posnamem film, ki se odvija tukaj in zdaj, in v njem ne pokažem nobene maske, nobenega odziva na dogajanje v svetu? Poiskati moram način, kako z lucidno podrobnostjo gledalcu nakazati, da se zavedam leta 2020."

Luzar je imel s koledarjem več sreče: v februarju je končal snemanje celovečerca Orkester; med karanteno se je tako posvetil predvsem montaži. "Na neki način mi je bilo nenavadno gledati film, v katerem se 40 ljudi stlači na avtobus, kjer se objemajo in podobno."

Nas čaka morje grozljivk s politično kritičnim podtonom?
Samo od sebe se seveda ponuja vprašanje, ali si bomo po koncu epidemije res želeli še nekaj let gledati filme na temo bolezni, okužb in izolacije – a po drugi strani, po drugi svetovni vojni so denimo pospešeno nastajali vojni filmi. "Celo tako velik dogodek, kot je vojna, nikoli ni skupen vsem – epidemija pa je absolutno splošna izkušnja, do katere ima čisto vsak nekakšen odnos," ugotavlja Luzar. "Po vojni v Bosni so imeli filmi na to temo tudi to vlogo, da so pomagali razumeti dogajanje ljudem, ki situacije niso poznali od blizu. Vprašanje pa je, ali si bo svet želel gledati filme o koronavirusu. Če bodo dobri, seveda znajo biti uspešni."

Poleg očitnega polja žanrskega filma (z grozljivkami in apokaliptičnimi filmi) se scenaristom odpira tudi priložnost za kritičen pogled na politiko in njeno nezmožnost spopadanja s krizo, ob tem opozarja Hočevar. "Sicer pa so dobri žanrski umetniki vedno znali uporabiti svoj žanr tudi za kritično obravnavo družbenopolitične situacije."

Bi torej morali filmski festivali, ki se počasi vračajo v življenje, svoj izbor filmov prilagajati "novi resničnosti"? Selektorica Kina Otok Varja Močnik verjame, da so festivalski selektorji "odgovorni gledalcem, po drugi strani pa tudi filmom samim". "Prav ta odgovornost nam narekuje, da se odzivamo na to, kje živimo in kaj se dogaja okrog nas. Je na primer relevantno, da se na Festivalu slovenskega filma pogovarjamo o pandemičnih vsebinah filmov in psihologiji gledalca, če obenem živimo v situaciji, kjer filmarji ne dobijo plačil za delo, opravljeno pred skoraj letom dni?"

Po koncu karantene se je tudi v njej med pripravami na Kino Otok pojavil dvom, ali si bodo ljudje sploh želeli gledati filme s težko vsebino. "Po razmisleku in pogovoru s kolegicami smo sklenile, da so filmi, ki so bili relevantni pred letošnjim pretresom, relevantni tudi danes. Epidemija je delovala kot katalizator za številne pomembne teme – kako se je nanjo odzvala politika, kako družba in kako posameznik? Umetniki se bodo seveda ustvarjalno odzvali na krizo – a treba se je zavedati tudi, da imamo v Evropi zelo strogo birokracijo, ki zelo dosledno narekuje, v katero smer se bo razvijal film. Katere zgodbe se jim zdijo dovolj relevantne, da jih bodo nagradili s točkami na razpisih?"

Epidemija je jasneje kot kadar koli prej pokazala, da je evropska filmska pokrajina strukturirana drugače kot hollywoodska, ki je vezana predvsem na trg in zato trenutno stoji na mestu. Ker evropske države vlagajo sredstva v film, se ni treba bati, da bomo v prihodnjih letih priča velikemu izpadu evropskih filmov, miri Luzar – kar sicer ne velja nujno za Slovenijo, ki se spopada z velikimi težavami na področju financiranja filma. "Ne gre samo za zamude plačil, stojijo tudi razpisi, kar se bo v prihodnjih od treh do petih letih jasno videlo v slovenskem filmu."

Propadanje nedigitaliziranih filmov pomeni izgubo kolektivnega spomina
V času, ko smo vsi ostajali bolj ali manj doma, je bila velikega odziva deležen projekt Vsi (filmi) doma!: Baza slovenskih filmov je vsak teden na ogled brezplačno ponudila izbor novih in starejših slovenskih filmov. A prav ta gesta je znova osvetlila problematiko (pre)počasne digitalizacije slovenskega filma. "Državo smo že pred desetimi leti opozarjali, da prehajamo v digitalni svet, pa še vedno cela plejada slovenskih filmov ni digitalizirana in se je zato ne da naložiti na splet," opozarja Hočevar. "Filmi, ki so shranjeni na filmskih trakovih – včasih celo neprimerno, ker v Sloveniji še vedno nimamo filmskega depoja – za nameček še fizično propadajo. Ko bodo enkrat izginili, se jih ne bo dalo rekonstruirati z genskim zapisom, kot bi lahko kakega mamuta. Če bo izginila naša zgodovina, ostane samo še sedanjost, ki jo politika in kapital zlahka krojita po svojih potrebah."

Absurdno bi bilo, da naslednje generacije ne bi poznale denimo Kekca, s katerim so odraščali otroci po vsej Jugoslaviji, je na temo kolektivnega spomina dodal psihoterapevt Vladimir Milošević. "Na ta način se prepad med generacijami samo še poglablja: naši kolektivni spomini vendarle temeljijo tudi na filmih, ki smo jih vsi gledali. Jugoslavija je država, ki obstaja samo še na filmu, kot je lepo pokazala Mira Turajlić v filmu Cinema Komunisto. Za mlade je Jugoslavija danes samo še abstrakten koncept in bi zlahka zapadel v pozabo."

"Osebno verjamem, da je izguba kolektivnega spomina načrtovan proces," je dodal režiser Metod Pevec, ki se je okrogle mize udeležil kot poslušalec. "Imamo oblast, ki hoče namerno pozabiti vse, kar je bilo pred določenim mejnikom, ki bo prihodnje leto praznoval okroglih 30 let. Očitna je težnja, da se kultura, ki je bila ustvarjena prej, pozabi. A dokler Slovenija ni imela samostojne države, je svojo suverenost identificirala s kulturo; slovenstvo je temeljilo na slovenski kulturi. Odkar pa imamo svojo politiko, skuša ta vso suverenost prevzeti in pripisati sebi. Samo upam lahko, da se bomo nekoč zavedeli aktivnega procesa pozabe kulture in se mu tudi uprli."

"Številne evropske države sistematično obnavljajo svojo filmsko dediščino, pa so njihove kinematografije neprimerljivo večje od naših," je potrdila tudi Varja Močnik. "Tako kot na uspe posneti samo dva ali tri filme na leto, se lotevamo tudi digitalizacije. V tem tempu nas bo prehitel čas. Imamo veliko strokovnjakov, ki spremljajo razvoj na tem področju – manjkata pa nam finančna in idejna podpora odločevalcev."