Bistrica v Rožu, jugoslovanska mejna kontrola. Foto: Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec/Plebiscitni muzej v Libeličah
Bistrica v Rožu, jugoslovanska mejna kontrola. Foto: Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec/Plebiscitni muzej v Libeličah

Dokumentarni film Sto let od koroškega plebiscita (scenarij in režija Valentin Pečenko) - na TV SLO 1 13. oktobra ob 20.55.

Dokumentarni film Sine Legibus (scenarij in režija: Milena Olip) - na TV SLO 1 18. oktobra ob 22.05.

Koroški plebiscit oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za Slovence izgubljena, so sodobniki dojeli kot narodno katastrofo. Gre za temo, ki je slovenski javnosti dobro poznana, že pred stoletnico se je o njej veliko pisalo in boleče poglavje je zakoreninjeno v slovensko zavest. Pečenko pa si je v svojem novem dokumentarnem filmu Sto let od koroškega plebiscita prizadeval pokazati na morda manj poznane ali pa spregledane vidike stoletje oddaljenega dogajanja.

Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sešli z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneya Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna in Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in najverjetneje zaznamovale usodo koroških Slovencev.

Valentin Pečenko je med drugim avtor dokumentarnih filmov Doberdob: Ungaretti-Voranc, 2016 (posvečenem doberdobski tragediji na soški fronti), Čudež pri Kobaridu, 2017 (posvečenem zmagoviti 12. soški ofenzivi, imenovani tudi preboj pri Kobaridu), Boj za slovensko severno mejo, 2019 (posvečenem generalu Rudolfu Maistru in borcem za severno mejo). Foto: Osebni arhiv
Valentin Pečenko je med drugim avtor dokumentarnih filmov Doberdob: Ungaretti-Voranc, 2016 (posvečenem doberdobski tragediji na soški fronti), Čudež pri Kobaridu, 2017 (posvečenem zmagoviti 12. soški ofenzivi, imenovani tudi preboj pri Kobaridu), Boj za slovensko severno mejo, 2019 (posvečenem generalu Rudolfu Maistru in borcem za severno mejo). Foto: Osebni arhiv

"Kar zadeva plebiscit, nikakor ne smemo pozabiti, da takratni slovenski politični vrh, ki ga je poosebljal predsednik slovenske deželne vlade dr. Janko Brejc, predvojni voditelj Koroških Slovencev, ni bil naiven in je zelo realistično ocenil situacijo na Koroškem," pove Pečenko. "Dr. Brejc se je dobro zavedal, da bo plebiscit na Koroškem izredno težko dobiti: ponemčevalni pritisk na Slovence je bil tam najhujši. Z uvedbo utrakvističnega šolstva se je samo še stopnjeval. Vpliv Slovencem sovražne nemške elite, ki jo je poosebljal takratni koroški deželni upravitelj dr. Arthur Lemisch, pa je segel tako rekoč v zadnjo koroško vas. Zato je slovenska politika poskušala storiti vse, kar je bilo v njeni moči, da koroškega plebiscita sploh ne bi bilo. Sicer ji je v Parizu 5. junija 1919 uspel veliki met, to ji je treba priznati – sešla se je z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, zaščitnikom malih narodov. A ji ga ni uspelo prepričati, da bi opustil in preklical odločitev velike četverice o koroškem plebiscitu v Celovški kotlini, ki so jo v Parizu sprejeli teden dni prej," razloži avtor filma.

Velikovec, plebiscitno zborovanje za Jugoslavijo, 1920. Foto: Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec/Plebiscitni muzej v Libeličah
Velikovec, plebiscitno zborovanje za Jugoslavijo, 1920. Foto: Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec/Plebiscitni muzej v Libeličah

V svojem dokumentarnem filmu se je zato osredotočil na ta ključni trenutek – besede Wilsonovega odgovora, s katerimi je izrazil nerazumevanje do slovenske politike in njenih strahov. "Kaj konkretno je Wilson dejal slovenski deputaciji in dr. Brejcu, pa bodo imeli gledalci priložnost videti in slišati v filmu."

Sorodna novica "Bela glasovnica mora ostati cela, zeleno glasovnico pa moraš raztrgati na dva dela"

Kot rečeno, je avtorja filma zanimal pogled obeh strani. "V filmu Sto let od koroškega plebiscita avstrijski pogled in argumente predstavi zgodovinar Wilhelm Wadl, nekdanji direktor Koroškega deželnega arhiva iz Celovca. Povedano v grobem, slovenska in avstrijska zgodovinska stroka se, kar zadeva koroški plebiscit, strinjata, da je bila avstrijska propaganda boljša in učinkovitejša, in tudi s tem, da je avstrijska stran znala bolj strniti svoje vrste in enotneje nastopiti kot jugoslovanska stran, uradno Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev."

Glede vloge in delovanja medzavezniške plebiscitne komisije, ki je imela sedež v Celovcu in bila zadolžena za izvedbo koroškega plebiscita, pa so razhajanja, pove Pečenko. "Avstrijska stran govori o nepristranski plebiscitni komisiji, če pa že gre v podrobnosti, potem v večini primerov poenostavlja: italijanski član komisije, princ Livio Borghese, je bil za Avstrijo, francoski član Charles de Chambrun za Jugoslavijo, Britanec Sydney Capel Peck, predsednik komisije, pa je bil striktno nevtralen in nepristranski. Kar zopet pomeni, da je bila komisija enako krivična oziroma pravična. Čeprav je danes mogoče dokazati, da so bili člani komisije pristranski. To velja tudi za predsednika Pecka in de Chambruna, za katera zgodovinar Andrej Rahten pravi, da sta bila bolj ali manj prikrita avstrofila. Ne smemo prezreti, da je prav plebiscitna komisija avgusta 1920 sprejela odločitev o odprtju demarkacijske črte med plebiscitno cono A pod jugoslovansko upravo in cono B pod avstrijsko, kar je brez dvoma oškodovalo jugoslovansko stran," nadaljuje.

Foto: Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec/Plebiscitni muzej v Libeličah
Foto: Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec/Plebiscitni muzej v Libeličah

"Slovenski politiki so jugoslovanskemu zastopniku v komisiji, priznanemu srbskemu geografu Jovanu Cvijiću, očitali popuščanje in pasivnost, njegovemu nasledniku Jovanoviću pa prenagljeno priznanje plebiscitnega izida zaradi volilnih nepravilnosti 10. oktobra 1920. Tako širša avstrijska kot slovenska javnost pa sta še danes bolj skopo seznanjeni s kompromisnimi pobudami in predlogi na obeh straneh, s katerimi bi nasprotniki dosegli kompromis in se izognili odločanju s plebiscitom, ki je imel za posledico, da zmagovalec dobi vse, poraženec pa nič. Takšna je bila odločitev plebiscitne komisije. Različni so tudi podatki o številu slovenskih intelektualcev in drugih koroških Slovencev, ki so po porazu na plebiscitu morali zapustiti Koroško. Avstrijska stran običajno navaja nižje število, od tisoč do tri tisoč, nekateri na slovenski strani pa tudi več kot pet, šest tisoč. Gotovo pa drži eno: ne glede na njihovo število je te naše ljudi doletela bridka usoda."

Ne zgolj faktografija, ampak pogled v zakulisje
Kot pravi Pečenko, si je posebej prizadeval, da strokovni naratorji v filmu, priznani zgodovinarji in preučevalci zgodovine Teodor Domej, Andrej Rahten, Wilhelm Wadl, Marjan Kos, Gregor Antoličič, Avguštin Malle, Tina Bahovec, Hanzi Filipič in Horst Ogris, ne pripovedujejo faktografije zgodovine in mestoma razkrijejo tudi manj znane podrobnosti in ozadje plebiscitnega dogajanja.

Sto let od koroškega plebiscita, dokumentarni film

Televizija Slovenija na to temo pripravlja dokumentarca. Sto let od koroškega plebiscita zaobjema čas pred in med koroškim plebiscitom ter neposredno po njem. Drugi dokumentarec, ki bo verjetno na sporedu še letos, pa čas od sredine 20 stoletja do danes. "Naredili bomo pa tudi še dopolnjeno integralno celovečerno različico filma in jo predvajali prihodnje leto ob primernem času. Nameravamo jo predstaviti tudi številnim sodelujočim slovenskim in avstrijskim institucijam, ki so sodelovale pri nastanku filma."