Režiser, ki se je v zadnjih letih spopadal z alzheimerjevo boleznijo, se je filmu zapisal na začetku petdesetih let 20. stoletja najprej kot filmski kritik (sprva je pisal za Gazette du Cinema) in kmalu zatem tudi sam posegel po kameri ter posnel svoje prve kratkometražne filme - Aux quatre coins (1949), Le quadrille (1950) in Le divertissement (1952). Leta 1952 je napisal prva besedila za Cahiers du cinéma, kjer je prišel v stik z bodočimi novovalovci Jean-Lucom Godardom, Françoisom Truffautom, Claudom Chabrolom in Éricom Rohmerjem. Skupaj so francoskemu filmu začrtali novo pot, ki se je zoperstavila komercialni kinematografiji.

Prvi novovalovski koraki
Med Rivettove njegove najbolj znane filme sodijo Pariz nam pripada, L'Amour fou in Céline et Julie vont en bateau. Čeprav so bolj znani opusi njegovih sopotnikov, je za zagon novega vala zaslužen prav Rivette. Prvi med njimi je začel leta 1958 snemati celovečerni film, ker pa je Pariz nam pripada platna ugledal šele tri leta pozneje, so ga s prvenci vmes prehiteli vsi drugi velikani gibanja Chabrol, Truffaut in Godard in svet opozorili na nov zasuk francoskega filma.
Med fikcijo in dokumentaristiko
Rivette je že v prvem celovečercu nakazal vse ključne karakteristike svoje filmske govorice - z labirintno narativno strukturo izpeljuje motiv zarote, vključuje metaforiko gledaliških vaj, prepleta fikcijo in realnost ter igran del z dokumentarnimi segmenti. V prepletu dveh tem - priprave odrske uprizoritve Shakespearovega Perikleja in skrivnostnega samomora mladega španskega aktivista - portretira bohemsko pariško življenje poznih petdesetih let, ujeto skozi strah vzbujajoč pogled paranoje, utrujenosti in resignacije. V nasprotju z deli slavnejših kolegov Rivettovi prvi filmi niso doživeli širšega odmeva, zato je večji del novovalovskega obdobja ostal vezan na Cahiers du cinéma, v tem času pa končal le dva druga celovečerca.

Leta 1966 je oprt na Diderotov roman posnel La religieuse, sledili so L'amour fou (1969.), Out 1, noli me tangere (1971) in Celine in Julie gresta na jadranje, v katerih je nadaljeval prepoznavno prežemanje improvizacije in dokumentarnosti, realnosti in fikcije, ki jih podaja v praviloma izredno dolgometražni nelinearni zmesi (Out 1 traja v izvirni različici skoraj 13 ur), zaradi česar so njegove filme redko predvajali.

Toliko bolj nepričakovan je bil zato uspeh La Belle Noiseus, 237-minutne pripovedi o ostarelem umetniku, ki doživi ustvarjalni preporod. Film, ki se je izkazal za nenamerno alegorično napoved Rivettove obuditve kariere, je režiserju leta 1991 prinesel nagrado canske žirije. Sledil je dvodelni film o Ivani Orleanski, 336-minutna zgodovinska pripoved, v kateri je francosko junakinjo odigrala Sandrine Bonnaire. Vsega skupaj je posnel 28 filmov, zadnjega leta 2009, in sicer biografsko zgodbo o literatu Raymondu Rousselu 36 vues du Pic Saint Loup, v katerem sta nastopila Jane Birkin in Sergio Castellitto.

Eden najbolj svobodomiselnih cineastov novega vala
Bil je eden največjih filmskih ustvarjalcev, ki je zaznamoval številne generacije, so ob slovesu cineasta zapisali v uradu francoskega predsednika Francoisa Hollanda. Nekdanji predsednik filmskega festivala v Cannesu Gilles Jacob pa ga je označil za enega najprodornejših, najdomiselnejših in najbolj svobodomiselnih predstavnikov novega vala.