Tridesetminutna monodrama s Tildo Swinton, posneta med lanskim zaprtjem, je bila premierno prikazana na festivalu v Benetkah, kjer je igralka prejela nagrado za življenjsko delo. Foto: Sony Pictures
Tridesetminutna monodrama s Tildo Swinton, posneta med lanskim zaprtjem, je bila premierno prikazana na festivalu v Benetkah, kjer je igralka prejela nagrado za življenjsko delo. Foto: Sony Pictures

Pedro Almodóvar je navdih za svoj prvi film v angleškem jeziku, kratkometražni Človeški glas, črpal iz odlične in že večkrat na filmsko platno postavljene istoimenske monodrame francoskega pesnika in dramatika Jeana Cocteauja, vendar pri tem ni ostal popolnoma zvest izvirniku. Kot pravi sam, glavna junakinja v današnjem času ne more biti podrejena ženska, kakršna je v Cocteaujevem besedilu, ampak kljub obupu in čustveni ranjenosti močna in odločna oseba, ki se ne zlomi pod težo nenadne zapuščenosti.

Španski režiser Pedro Almodóvar je od nekdaj slovel po  pazljivo konstruiranih mizanscenah. V Človeškem glasu je njeno stanovanje, ki je obenem očitno kulisa, skoraj samostojen lik. Foto: Sony Pictures
Španski režiser Pedro Almodóvar je od nekdaj slovel po pazljivo konstruiranih mizanscenah. V Človeškem glasu je njeno stanovanje, ki je obenem očitno kulisa, skoraj samostojen lik. Foto: Sony Pictures

Še več, njena moralna avtonomija je tako močna, da nazadnje prizorišče zapusti z dvignjeno glavo in brez obžalovanj. Pa pes, ki svojo nalogo opravi prav tako vrhunsko kot Tilda Swinton, tudi.

Zanimiva je predvsem Almodóvarjeva izbira scenografije oziroma prizorišča, saj vse dogajanje razen dveh ali treh zunanjih kadrov ves čas poteka v velikem filmskem studiu s postavljenimi kulisami stanovanja, direktor fotografije José Luis Alcaine pa s skrbno izbranimi kadri ves čas ruši mejo med iluzijo in resničnostjo. Tako ni povsem gotovo, ali Ženska le vadi za svojo vlogo ali jo je moški res zapustil, spremlja morda gledalec le gledališko vajo ali je zaradi nenavadnih snemalnih kotov skorajda nehote postal voajer, ki prisluškuje žgočemu telefonskemu pogovoru nekdanjih ljubimcev.

A nekaj je gotovo – Tilda Swinton je fenomenalna in njen magnetizem je neubranljiv. Paleta čustev, ki jih, kot zahteva že sam naslov, predvsem z glasom preigra v slabe pol ure, je osupljiv – od ranjenosti do besa, od nežnega prigovarjanja do jezne maščevalnosti. Le enega čustva ni mogoče zaznati: obžalovanja.

Almodóvarjeva Ženska ne obžaluje, da je ljubila, da se je popolnoma prepustila, čeprav se je že vnaprej zavedala, da se bo zanjo najbrž slabo končalo. Ona je s sabo pomirjena.

Človeški glas je zelo posrečena kombinacija režiserja, ki slovi po svojem zanimanju za kompleksne ženske like, igralke, ki take like vedno vrhunsko odigra, in dramskega dela, ki je predvsem preizpraševalo moč igralčevega glavnega organa, glasu. Kratko, intenzivno in navdihujoče.

Iz oddaje Gremo v kino.