V prepletu treh zgodovinsko, časovno in tudi grafično popolnoma ločenih zgodb, ki jih gledalcem, starejšim od osmih let, podaja strastna pripovedovalka, se namreč vseskozi čuti predvsem avtorjeva izredna ljubezen do pripovedovanja kot takega, do podajanja zgodb na tak način, da poslušalca – v tem primeru pa seveda tudi gledalca – očaranega posrkajo v vrtinec dogajanja.

Prva zgodba sledi sudanskemu mladeniču Tanwekamaniju, ki zaradi ljubezni do princese Nasalse postane egipčanski faraon, druga je svojevrstna francoska različica srednjeveške legende o Robinu Hoodu, v tretji – in edini, v kateri ženski lik ni povsem banaliziran zgolj kot lepa nagrada ob dobro opravljeni nalogi – se pripovedovalka poda v Maroko 18. stoletja, kjer se obubožani princ bojuje za princesino srce z ocvrtimi cimetovimi miškami.

Zgodbe same zase pravzaprav niso nič posebnega, za današnji čas so morda celo nekoliko preveč klasične, skorajda rahlo zastarele, je pa pri vseh treh glavni poudarek na pogumu, pravičnosti in predvsem ljubezni, ki na koncu premaga vse ovire, in pripovedi o teh vrednotah seveda nikoli ni preveč. Kar filmu daje dodatno vrednost, pa je Ocelotev izjemni občutek za detajle pri ustvarjanju vseh treh, pravzaprav štirih različnih svetov. Vsaka zgodba ima svoj zgodovinski okvir in temu je prilagojen tudi grafični slog animacije, z vsemi vizualnimi podrobnostmi vred.

Ob dejanjih bodočega faraona tako gledalec dobi občutek, da so pred njim oživele staroegipčanske stenske slikarije, skrivnostni divjak z drevesnimi listi v laseh je predstavljen skorajda kot senčna lutka, princesa, ki rada je cimetove miške, živi v razkošnem maroškem gradu, okoli nje pa je polno barv in živopisnega vrvenja. Nobena podrobnost ni prepuščena naključju, pripoved pa je obogatena še z bogato orkestralno glasbeno podlago in iskrivimi dialogi.
Faraon, divjak in princesa je film, ki zvesto – morda celo nekoliko preveč – sledi klasičnemu pripovedovalskemu izročilu in pri tem ne odpira ravno veliko sodobnih tem in vprašanj, ki bi mlajše gledalce spodbujali k nadaljnjemu razmisleku. Vseeno pa ponuja vizualno izredno lep pobeg v čudovit pravljični svet. In včasih je tudi to povsem dovolj.
Iz oddaje Gremo v kino.