Projekt, h kateremu so z namenom ustvariti zares skupinsko delo pristopili režijsko in scenaristično celostno, namreč vestno reportažno dokumentira številne mladostnike po vsej Italiji ter njihov pogled na prihodnost, ki jih čaka. S tem, ko razen z nekaj vprašanji ne posegajo v misli italijanske mladine, ampak ji puščajo vso svobodo razmišljanja in izražanja, ko z ničimer ne komentirajo njihovih izredno različnih pogledov na ne več tako zelo oddaljeno odraslost, ustvarjalci postanejo predvsem zeitgeistovske priče nekega obdobja in – bolj posledično kot vzročno – pozneje tudi njeni glasniki. Svojevrsten most med generacijami, ki so že dosegle svoj zenit in tistimi, ki prihajajo za njimi.

Poseben pečat je filmu, ki kljub uvrščenosti v specifično nacionalno okolje preizprašuje globalna vprašanja verjetno večine mladih ta hip, vsekakor pa tudi slovenske mladine, dala epidemija covida 19, ki je zaznamovala in tudi nekoliko zaustavila ustvarjalni proces že kmalu po njegovem začetku. A čeprav je to brez dvoma pomenilo številne organizacijske zaplete, dramaturško gledano filmu prinaša izjemno dodano vrednost, ki jo je bilo vnaprej nemogoče predvideti. Pravzaprav bi lahko rekli, da so se Marcello, Munzi in Rohrwacher znašli ravno ob pravem času na pravem kraju ter tako s svojim izjemnim občutkom za nepričakovane, a tektonske družbene spremembe, še bolj pa z iskrenim zanimanjem za mnenja mladih, dali glas generaciji, ki je bila v zadnjih nekaj letih največkrat povsem preslišana in utišana. Obdobje odraščanja, ki so ga na subtilen, nežen in niti za hip podcenjujoč ali pokroviteljski način ujeli na temi zelo primeren rahlo zrnat 16-milimetrski filmski trak, je tako iz "običajnih" problemov mladostnikov dobilo še mnogo širše razsežnosti.

Futura, film, ki spretno nadaljuje tradicijo več kot pol stoletja starih Zborovanj v ljubezni Piera Paola Pasolinija, je film o mladih, ki pa bi si ga morali ogledati tudi nekoliko starejši, saj se le z iskrenim zanimanjem za mlajše generacije lahko izognemo vsiljevanju nekih idej, ki dandanes nimajo več prav nobenega smisla, kaj šele prihodnosti.

Iz oddaje Gremo v kino.