"Sidney, katera je tvoja najljubša grozljivka?" Prvi prizor izvirnega Krika (1996) je – še pred uvodno špico – od mrtvih obudil najstniški slasher, ga rekalibriral za cinični humor generacije X in ponudil sarkastično reinterpretacijo tropov žanra. In kar je najpomembneje: film je bil dejansko strašljiv. Slavno plavolasko je razmesaril, še preden smo lahko poznavalsko pripomnili: "Ha, seveda bo Drew Barrymore preživela." Ideja zamaskiranega serijskega morilca, ki svoje žrtve trpinči z enciklopedičnim znanjem o slasherjih, je bila inteligentna, duhovita in metareferenčna. Nov je bil tudi element detektivke: nismo se spraševali samo, kdaj in kje bo Ghostface spet udaril, ampak tudi, kdo se skriva pod tisto munchovsko masko smrti.

In ne nazadnje, Krik v svojem jedru ni bil zgodba o zločincih, ampak zgodba o njihovih žrtvah – natančneje, o Sidney Prescott (Neve Campbell), "zadnji punci", ki je bila dovolj žilava in prebrisana, da bo preživela tudi vsako naslednjo vrnitev v zaspani Woodsboro. Rodile so se kopije (Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje), parodije (Film, da te kap) in seveda nadaljevanja – a nekje na poti do četrtega filma se je zabrisala meja med tem, ali se nasmihamo inteligentnim popkulturnim referencam ali smejimo abotnosti samega filma.

25 let po tem, ko sta se psihotična najstnika podala na morilski pohod, velikega Wesa Cravena ni več med nami. (Približno toliko je minilo tudi med prvim in zadnjim filmom Nočne more na ulici brestov, druge velike Cravnove franšize.) Peti del že z imenom – naslovili so ga samo Krik – razglaša svojo intenco vrnitve na začetek in iskanja tistega izmuzljivega ravnotežja med humorjem in grozo. A rodil se je skoraj nevzdržno samoreferenčen film, ki se bolj kot z lastno zgodbo ukvarja z ironično distanciranim opazovanjem naših reakcij.

Priljubljene franšize si skozi leta naberejo četice vdanih oboževalcev, ki imajo od filmarjev določena pričakovanja. Bolje rečeno: zahteve. In če jim filmi ne ugodijo do zadnje pičice, smo priča pogromu in izpadom na družbenih omrežjih. Krik 5 skuša te "toksične oboževalce", kot jim pravi, razorožiti tako, da jih izrecno nagovarja. Hej, morda pa je to dejansko legitimna strategija: uroboros, kača, ki sama sebi žre rep, dokler se ne upeha celo Reddit.

Začne se, kot se mora vedno, s telefonskim klicem. Generacija Z očitno še vedno ve, da obstajajo tudi stacionarne telefonske linije: na eno od njih se oglasi Tara (Jenna Ortega), ki neznancu na drugi strani linije mirno zabrusi, da ima sama raje kot gravž "privzdignjene", intelektualne grozljivke tipa Zlo za petami, Babadook ali Čarovnica. Lahko si predstavljate, da se ji filmski snobizem ne obrestuje in Tara postane prva predstavnica "zoomerjev", ki jih Ghostface filira s svojim zvestim rezilom. Medtem ko jih desetka zamaskirani neznanec, igralska zasedba flegmatično komentira železna pravila grozljivk ('Nikoli ne reci, da boš takoj nazaj'), jih istočasno tudi krši in s tem koraka v lastno smrt. Prenosni telefoni, varovalni sistemi in drugi tehnološki napredki zadnjega četrt stoletja za Ghostfacea niso neka silna ovira.

Še sreča, da začnejo počasi v zgodbo kapljati "klasični liki" ("legacy characters", kot jim pravi film), veterani franšize, ki jih igrajo Neve Campbell, Courtney Cox in David Arquette. Moči bodo morali združiti s Taro (ja, uvodni napad je preživela), njeno starejšo sestro Sam (Melissa Barrera), Saminim fantom (Jack Quaid) in naborom srednješolcev, ki drug drugega opazujejo z neprikrito sumničavostjo.

Film ima zametek zanimive zgodbe – pred našimi očmi poteka drama "izgubljene hčerke" Sam, ki se mora po letih bega vrniti domov in se soočiti s krvavo dediščino svoje družine in rojstnega kraja – a struktura pripovedi klecne pod težo vseh obvez do preteklosti, ki jih film skuša upoštevati. Vsak prizor, ki bi lahko zadihal sam zase, že v naslednjem trenutku ohromi kaka štorasta in pretirano razložena navezava na izročilo. Ki ji sledi duhovičenje o tem, da se navezujejo na izročilo. Duhamorno.

Krik je glede svoje namere zelo jasen. Scenarij, ki sta ga podpisala James Vanderbilt in Guy Busick, je celo tako zelo uslužen, da samega sebe izrecno definira kot "requel" – nadaljevanje po več desetletjih, ki z eno nogo stoji v preteklosti, z drugo v prihodnosti; s tem, da se poklanja začetkom franšize, jo skuša približati novim generacijam. Glej tudi: nova Noč čarovnic, Terminator: Temačna usoda in seveda spektakel Sila se prebuja. Junaki stokajo, da franšiza Rezilo (to so filmi o Ghostfaceu, ki jih poznajo v svetu Krika) "žali njihovo mladost" s tem, da se v osmem delu požvižga na že obstoječi kanon in eksperimentira. "Režiral ga je isti tip kot Nož v hrbet," siknejo, morda ta dovtip še najbolje ponazori izvirni greh filma. Gledalcu ne zaupa, da bo kar koli razumel brez izrecne razlage. Krik je tisti nadležni spremljevalec, ki te v kinu drega s komolcem v rebro: "A razumeš? Mislili so Vojno zvezd!!"

Pod črto: končno merilo uspeha vsakega novega Krika je vedno njegova, no, strašljivost – in tukaj se film v režiji Matta Bettinelli-Olpina in Tylerja Gilletta odreže frustrirajoče slabo. Čeprav na trenutke k tropu pobijanja najstnikov pristopata na inovativen način (razkužilo za roke je postalo filmski rekvizit!), jima ne uspe obdržati prave napetosti. Največji adut je tako vrnitev "starih" likov, še posebej Davida Arquetta v vlogi zapitega, upokojenega šerifa Deweyja, ki nikoli ni zapustil Woodsboroja. Poslednje soočenje z Ghostfaceom vidi kot svojo priložnost, da reši ostanke svojega zavoženega življenja in se morda pobota z ljubljeno novinarko Gail (Courtney Cox). Postarani Dewey v film vnese gravitas, ranljivost in iskrenost, ki je četica srednješolcev preprosto ne premore. Njegova prisotnost nas spomni, da nam je bilo včasih dejansko mar za Cravnove like in njihovo preživetje. Za podmladek tega ne moremo več trditi.

Tara pa je imela v nečem vseeno prav: Babadook je bil boljši film.

Ocena: 3-